Jedro

Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za odkup stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) je odločilno le to, ali je bil tožnik v času uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice ali ne. Ni pravno pomembno, ali je tožena stranka drugim prodajala stanovanja pod pogoji iz SZ ali ne. Privatizacijske določbe SZ (od 117. do 133. člena) so za zavezanca kogentne narave le v tem pomenu, da upravičencu iz 117. člena mora prodati stanovanje, če ta odkup zahteva in če so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če niso, obveznosti prodaje ni. Če zavezanec kljub izpolnjenim pogojem po SZ upravičencu stanovanja noče prodati, lahko upravičenec prodajo iztoži. Sodišče zahtevku ugodi potem, ko presodi, da so vsi pogoji po SZ izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče le na ta način ravna v skladu z zakonom in le na ta način postavlja vse upravičence v enak položaj pred zakonom.

Privatizacijske določbe SZ omejujejo zavezanca pri razpolaganju z njegovo lastnino. Zato SZ tudi natančno določa pogoje, kdaj je dolžnost prodaje za zavezanca (iztožljiva) obveznost in kdaj ne. Ko ni, pa to še ne pomeni, da zavezanec ne sme prodati stanovanj tudi tistim, ki sicer niso upravičenci po 117. členu SZ. Promet s temi stanovanji je prost (16. člen SZ) in od volje prodajalca je odvisno, ali bo stanovanje prodal ali ne. To pa pomeni, da ga s tožbo k prodaji ni mogoče prisiliti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka proda stanovanje v K., pod pogoji iz Stanovanjskega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma vrne v pravno stanje, ki mu bo omogočilo odkup stanovanja po pogojih Stanovanjskega zakona. V reviziji trdi, da je v razmerju do drugih, ki so stanovanja lahko odkupili po navedenem zakonu, v neenakopravnem položaju. V reviziji obširno pojasnjuje svojo življenjsko zgodbo in izpodbija ugotovitve v pravnomočno končani pravdni zadevi, v kateri je tožena stranka tožniku odpovedala stanovanjsko razmerje. Posebej poudarja, da je tožena stranka kljub pravnomočni sodbi, da J. B. stanovanja ne more odkupiti po Stanovanjskem zakonu, temu stanovanje kljub temu prodala. Nadalje trdi, da je sodišče pod vplivom tistih, ki so mu nenehno povzročali krivice, o zadevi nenavadno hitro odločilo. Zato meni, da je odprava krivic možna le na način, kakršnega v reviziji predlaga. Reviziji še prilaga pismo svojega sina direktorju tožene stranke ter kupoprodajno pogodbo in sodbo, ki se nanašata na J. B..

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijskih trditev, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, kakor tudi reviziji priloženih dokazov, revizijsko sodišče ni smelo obravnavati.

Materialnopravni preizkus odločitve na prvi in drugi stopnji pa je pokazal, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili. Kot je že pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, je za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka za odkup stanovanja pod pogoji iz Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) odločilno le to, ali je bil tožnik v času uveljavitve tega zakona, to je 19.10.1991, imetnik stanovanjske pravice ali ne. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ni bil. Tožnik navedeno dejstvo izpodbija z ugovori zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.9.1991, opr.št. II Cp 534/91. Ali je sodišče v pravdni zadevi, v kateri je bilo tožniku odpovedano stanovanjsko razmerje, pravilno odločilo ali ne, pa ni stvar tega pravdnega postopka. Tožnik zoper navedeno sodbo tudi ni vložil izrednega pravnega sredstva. Zato je sklicevanje na vse krivice, ki naj bi se mu zgodile v prejšnjem postopku, za odločitev v tej pravdni zadevi pravno nepomembno.

Prav tako ni pravno pomembno, ali je tožena stranka drugim prodajala stanovanja pod pogoji iz SZ ali ne. Privatizacijske določbe SZ (od 117. do 133. člena) so za zavezanca kogentne narave le v tem pomenu, da upravičencu iz 117. člena mora prodati stanovanje, če ta odkup zahteva in če so izpolnjeni pogoji po tem zakonu. Če niso, obveznosti prodaje ni. Če zavezanec kljub izpolnjenim pogojem po SZ upravičencu stanovanja noče prodati, lahko upravičenec prodajo iztoži. Sodišče zahtevku ugodi potem, ko presodi, da so vsi pogoji po SZ izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, mora tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče le na ta način ravna v skladu z zakonom in le na ta način postavlja vse upravičence v enak položaj pred zakonom.

Privatizacijske določbe SZ omejujejo zavezanca pri razpolaganju z njegovo lastnino. Zato SZ tudi natančno določa pogoje, kdaj je dolžnost prodaje za zavezanca (iztožljiva) obveznost in kdaj ne. Ko ni, pa to še ne pomeni, da zavezanec ne sme prodati stanovanj tudi tistim, ki sicer niso upravičenci po 117. členu SZ. Promet s temi stanovanji je prost (16. člen SZ) in od volje prodajalca je odvisno, ali bo stanovanje prodal ali ne. To pa pomeni, da ga s tožbo k prodaji ni mogoče prisiliti. Enako velja tudi za tožnika. Zato za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomembno, ali je tožena stranka stanovanje prodala J. B. potem, ko njegovemu zahtevku sodišče ni ugodilo. Na podlagi sodbe tega ni bila dolžna storiti, sodba pa ji prodaje ni prepovedala.

Tudi morebitnih drugih nepravilnosti, ali kot jih tožnik imenuje krivice, ki so mu jih storili posamezniki, tožnik ne more uveljavljati v tem postopku.

Ker torej sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (3. odstavek 393. člena ZPP).