Jedro

Pri razlogu za omejitev gibanja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ je bistveno zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice EU. Tudi če mine več kot 12 mesecev od ilegalnega vstopa iz tretje države v državo članico EU, v ZMZ ni podlage, da se tak vstop še vedno ne bi mogel šteti kot razlog za omejitev gibanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 20. 1. 2014 od 11.40 ure do dne 20. 4. 2014 do 11.40 ure. Tožena stranka se sklicuje na razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Tožnik se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bo v dublinskem postopku preverjala pristojnost za obravnavo njegove prošnje s strani Hrvaške. V času obravnave na policijski postaji in pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je bilo ugotovljeno, da je tožnik ves čas od Pakistana oziroma iz Omana do Slovenije potoval ilegalno brez osebnih dokumentov, iz česar sledi, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, gledano v Grčijo in tudi v Republiko Hrvaško, kar potrjuje izrečeno omejitev gibanja na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ. Ker ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija ali Republika Hrvaška, se je tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje iz tega razloga. Že pred tem je tožnik v Grčijo vstopil ilegalno iz Turčije, kot je navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Omejitev gibanja je nujna, da tožnik v času ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Tožena stranka je prepričana, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje, ker je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito rekel, da tam ni prosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka se je odločila, da tožniku omeji gibanje na območje azilnega doma, kar v nadaljevanju podrobneje pojasnjuje.

Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka razpolagati z dokazi ali posrednimi okoliščinami, da je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško iz kakšne države, ki ni članica EU, s takimi dokazi in posrednimi okoliščinami pa tožena stranka ne razpolaga, saj tudi sama ugotavlja, da je do Hrvaške prišel iz Grčije v zaprtem delu tovornjaka. Možno je, da je bil pripeljan na Hrvaško preko Madžarske, ki je članica EU. Res je, da je prišlo do nezakonitega prečkanja meje med Turčijo in Grčijo. Omejitev gibanja pa je bila izrečena v zvezi s tožnikovim nahajanjem in nelegalnim vstopom na Hrvaško. Nelegalno prečkanje meje med Turčijo in Grčijo pa je zaradi poteka časa postalo nerelevantno, saj je od nelegalnega vstopa v Grčijo preteklo že več kot 12 mesecev. Po Uredbi Sveta (ES) 343/2003 izhaja (10. člen), da odgovornost države članice, v katero je prosilec vstopil nezakonito iz tretje države, preneha po 12 mesecih od datuma nezakonitega prečkanja meje. Tožena stranka ne more omejitev gibanja tožniku, ki je v dublinskem postopku preverjanja in vračanja v Republiko Hrvaško, utemeljiti na nezakonitem prehodu meje med popolnoma drugimi državami. Postopek omejevanja gibanja po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZMZ in dublinski postopek sta neločljivo povezana in ni možna situacija, da bi se tožniku v dublinskem postopku ugotavljanja in vračanja na Hrvaško omejilo gibanje zaradi nezakonitega prečkanja meje med Turčijo in Grčijo. Nadalje še navaja, da sicer obstaja izjava tožnika o prečkanju meje med Turčijo in Grčijo, vendar ta ni podrobna in ne preverljiva. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Na glavni obravnavi se je tožnikov pooblaščenec v zvezi s tožbo skliceval še na sodbo Upravnega sodišča RS št. 1620/2013, kjer je navedeno, da ker se je prosilec v tretji državi nahajal več kot 12 mesecev, odvzem njegove svobode ni dopusten.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 28. 1. 2014 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Pakistan zapustil 18. 4. 2010, od tam je odšel z veljavnim potnim listom in osebno izkaznico. V Omanu pa je ostal brez obojega in je od Omana dalje potoval ilegalno do Slovenije. Iz Turčije v Grčijo je prečkal mejo z manjšim čolnom na vesla, v katerem je bilo osem oseb. To je bilo 26. 6. 2012. V Grčiji je bil leto in pol, nakar je nekemu agentu plačal pot v Italijo, nato pa se je vkrcal v neki kamion, kjer je bil zaprt. Ko se je izkrcal iz kamiona, mu je voznik rekel, da je v Italiji, v resnici pa je bil na Hrvaškem. Ker je potoval z zaprtim kamionom, ne ve, skozi katere države je potoval, kamion pa je vozil približno 40 do 43 ur. Potovanje iz Zagreba do Slovenije pa je potekalo točno tako, kot je navedel že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZMZ. Iz določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ izhaja, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III. Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Iz citirane določbe izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa tožene stranke.

Sodišče se sicer strinja s tem, da na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ ni relevantno, ali se je tožnik pred vstopom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, ker je slednja tudi članica EU, pač pa je v konkretnem primeru relevantno to, da je tožnik ob prihodu iz tretje države – Turčije nezakonito prečkal mejo države članice – Grčije, prav tako pa je pozneje še enkrat nezakonito prečkal mejo države članice – Republike Hrvaške, ko je vanjo prišel ponovno iz tretje države, ki pa je bila v konkretnem primeru bodisi Bosna in Hercegovina ali pa Srbija. Tožnik sicer zatrjuje, da tožena stranka ne razpolaga z dokazi in posrednimi okoliščinami, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil iz tretje države, ker ne ve povedati, preko katerih držav je potoval in da bi bilo možno, da bi na Hrvaško prišel tudi preko Madžarske. Sodišče meni, da je povsem nelogično, da bi tožnik na Hrvaško prišel iz Madžarske, saj bi v tem primeru, če bi iz Grčije potoval le preko držav članic EU do Hrvaške, moral potovati preko Bolgarije, Romunije in Madžarske na Hrvaško, kar pa bi bila zaradi nepotrebne dolžine tako nesmiselna pot, da je ta možnost povsem izključena. Če pa bi na Madžarsko prišel po krajši poti iz Grčije preko Makedonije in Srbije, bi to zopet pomenilo, da je nezakonito prečkal mejo države članice, v tem primeru Madžarske ob prihodu iz tretje države, v tem primeru Srbije. Torej obstajajo posredne okoliščine, da je tožnik tudi na Hrvaško prišel ob prihodu iz tretje države tako, da je nezakonito prečkal mejo med tretjo državo in Hraško kot članico EU.

Po mnenju sodišča tudi ne gre za širitev razlogov za omejitev gibanja pri pismenem odpravku sklepa v primerjavi z ustnim sklepom, saj je pri obeh naveden isti razlog, to je razlog po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZMZ, razlika je v tem, da je pismeni odpravek sklepa bolj podrobno obrazložen.

Nelegalno prečkanje meje med Turčijo in Grčijo pa je tudi ne glede na potek časa še vedno relevanten razlog za omejitev gibanja, saj v 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZMZ ne piše, koliko časa mora miniti od prihoda iz tretje države v državo članico, ampak je pogoj zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice. Tudi če mine več kot 12 mesecev od ilegalnega vstopa iz tretje države v državo članico EU, ni podlage v ZMZ, da se tak vstop še vedno ne bi mogel šteti kot razlog za omejitev gibanja. Tudi če vračanje v Grčijo ni možno, to še ne pomeni, da ni podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ, kjer je bistveno zgolj to, da prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečka mejo države članice. Po mnenju sodišča se razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ ne navezuje na to, katera država članica bo po dublinskem postopku pristojna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak je za omejitev gibanja pomembno le to, da prosilec iz katerekoli tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. To pomeni, da lahko tožena stranka omeji gibanje tožniku, ki je v dublinskem postopku preverjanja in vračanja v Republiko Hrvaško tudi ob utemeljitvi nezakonitega prehoda meje med Turčijo in Grčijo.

Tožnik tudi navaja, da tožena stranka ne razpolaga z nobenim od dokazov ali posrednih okoliščin iz Uredbe (ES) števila 1560/2003, da je tožnik nelegalno vstopil iz tretje države na Hrvaško. Vendar pa so med indicijskimi dokazi za nezakonit vstop izrecno navedeni tudi drugi podobni posredni dokazi, med te pa sodišče šteje tudi navedbo tožnika, da se je iz Grčije v zaprtem tovornjaku pripeljal na Hrvaško in ob hkratnem upoštevanju, da je edina logična pot vanjo preko tretjih držav, medtem ko pot zgolj preko držav članic EU ne bi bila smiselna. O tem, da je tožnik iz Turčije prišel v Grčijo nelegalno, pa obstaja tožnikova izjava, za katero sodišče meni, da ni razloga, zakaj se ji ne bi sledilo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.