Jedro

Tožena stranka in upravni organ 1. stopnje nista odgovorila na trditve tožeče starnke v zvezi z obsegom premoženja, na katerega sta se nanašala oba navedena sklepa stečajnega senata, na katerega se sklicuje tudi v izpodbijani odločbi tožena stranka. Če namreč držijo trditve tožeče stranke, da se omenjena sklepa nista nanašala na celo parcelo št. 180/6, potem tožeči stranki, zgolj s sklicevanjem na prekinitev stečajnega postopka glede dela nepremičnine in na izročitev dela nepremičnine Občini, ni mogoče odreči položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bila vrnjena cela površina nepremičnine z navedeno parc. št.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A., z dne 28.9.1998, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo Občine A., z dne 13.7.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka, po 9. točki 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po kateri lahko oseba, ki ima po zakonu položaj stranke v konkretnem upravnem postopku predlaga obnovo postopke, če ji upravni organ ni dal možnosti udeležbe v postopku. Po določbi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in 60. člena Zakona o denacionalizaciji pa ima položaj stranke v postopku oseba na zahtevo katere je izveden postopek, zoper katero je naperjen postopek in oseba, ki ima pravni interes, da v konkretnem upravnem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi. Iz dokumentacije je razvidno, da so bile nepremičnine parc. št. 180/6 v sredstvih stečajnega dolžnika AAA., medtem ko je parc. št. 202/3 k.o. B.bila v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov oziroma v uporabi gozdnega gospodarstva C.. Stečajni senat je izvzel iz stečajne mase nepremičnine parcelna številka 180/6, prej parcelna številka 180/1 k.o. B., in v tem delu prekinil postopek do pravnomočne rešitve upravičenčeve zahteve za denacionalizacijo, s sklepom z dne 11.2.1992. Med stečajnim postopkom je bilo prodano celotno preostalo premoženje stečajnega upnika, s tem pa je stečajni upnik oziroma AAA., nad katerim je bil uveden stečajni postopek, prenehalo obstajati. Iz stečajne mase izvzete nepremičnine parcelne številke 180/6 k.o. B.so bile izročene s sklepom z dne 2.6.1993, Občini A.. Zaradi povedanega je organ prve stopnje pravilno štel Občino A. kot zavezanca za vrnitev nepremičnine parcelna št. 180/6 k.o. B.in ji dal možnost udeležbe v postopku. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še navaja, da tožeča stranka ni pravni naslednik stečajnega dolžnika AAA., ker je to podjetje prenehalo obstajati zaradi uvedbe stečajnega postopka oziroma s prodajo njegovih celotnih sredstev in s prenosom teh sredstev na kupca. Zaradi vsega povedanega se šteje, da je predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je končan z navedeno denacionalizacijsko odločbo, vložen po neupravičeni osebi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v upravnem spisu ni nikakršne odločbe o tem, na kakšen način je bil prejšnji zavezanec izločen iz upravnega postopka. Tožeča stranka je že v pritožbi opozorila, da je bil zoper stečajnega dolžnika, stečajni postopek zaključen s sklepom sodišča z dne 15.2.1993, ki je postal pravnomočen 24.2.1993. Sporna delna odločba v postopku denacionalizacije je bila izdana šele 13.7.1993 in bi zato upravni organ moral namesto prejšnjega stečajnega dolžnika vključiti v postopek tožečo stranko in to vsaj od 24.2.1993 dalje. Tožeča stranka bi zaradi tega morala imeti položaj stranke v denacionalizacijskem postopku, saj je delna odločba posegla v njene že pridobljene pravice in je v precejšnji meri posegla v pravice in pravne koristi tožeče stranke. Sodišče se bo že z vpogledom v stečajni spis lahko prepričalo, da so razlogi v izpodbijani odločbi nevzdržni. Po potrebi pa bo lahko zaslišalo predsednika stečajnega senata in stečajnega upravitelja, ki bosta natančno pojasnila vsebino spornega sklepa z dne 2.6.1993. Z izvedbo teh dokazov se bo sodišče lahko prepričalo, da je prvostopenjski upravni organ z izdajo delne denacionalizacijske odločbe posegel tudi v premoženje tožeče stranke, ki ni bilo predmet spornega sklepa z dne 2.6.1993, ampak prodajne pogodbe z dne 17.7.1992. Ob poznavanju takšnega dejanskega stanja pa nikakor ne more biti dvoma o tem, da bi tožeča stranka morala imeti položaj stranke v denacionalizacijskem postopku in je zato upravičena zahtevati obnovo upravnega postopka. Zaradi povedanega bi po mnenju tožeče stranke v tej zadevi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo, saj so do sedaj izvedeni dokazi v upravnem postopku tako pomanjkljivi, da bo moralo sodišče samo izvesti vse dokaze, da bo lahko pravilno odločilo v tej sporni zadevi. Po vsej verjetnosti so izpolnjeni pogoji, da bo lahko sodišče upravni akt odpravilo in s sodbo odločilo o stvari, saj narava sporne zadeve to dopušča, zato predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določil 60. in 61. člena Zakona o upravnem sporu tožbi ugodi, s svojo sodbo odpravi odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 15.2.1999 in sklep Oddelka za okolje in prostor upravne enote A. z dne 28.9.1998, ter ugodi predlogu tožeče stranke za obnovo upravnega postopka z dne 10.9.1998, podrejeno pa naj obe izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje toženi stranki, pri čemer naj ji naloži plačilo stroškov, ki jih bo imela tožeča stranka v tem postopku.

V odgovoru na tožbo A.A. iz B., kot prizadeta stranka, sodišču predlaga, da tožbo zoper odločbo z dne 15.2.1999 zavrne. Navedbe tožeče stranke v tožbi niso točne in jih tudi ni z ničemer dokazala. Tožečo stranko AAA. je v stečajnem postopku odkupilo podjetje BBB. d.o.o. s prodajno pogodbo z dne 17.7.1992, kar je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o prisilni poravnavi in stečaju. Z veljavnostjo navedene prodajne pogodbe je bil končan stečajni postopek zoper pravno osebo AAA. in se je nadaljeval stečaj zoper stečajno maso v kateri pa je bila tudi parcela št. 180/6 k.o. B.. Pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je namreč Stečajni senat temeljnega sodišča v A., enota A., s sklepom z dne 11.2.1992 prekinil stečajni postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnino parcelna številka 180/6 k.o. B.. Nesporno je torej, da je predmetna nepremičnina sestavljala stečajno maso, saj je bila vloga za vrnitev nacionaliziranih nepremičnin pravočasna in je tako tudi stečajni senat pravilno izločil predmetno nepremičnino, ki je po prodaji pravne osebe ostala v stečajni masi in bila iz tečajne mase izročena Občini A. s sklepom 2/90 z dne 2.6.1993, ki je postal pravnomočen 16.6.1993. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo še navaja, da se parcela s parcelno številko 180/6 po kvadraturi ni nikoli spremenila. Stečajni upravitelj je v nadaljevanju stečaja zoper stečajno maso sodeloval v denacionalizacijskem postopku, ki je bil pravilno voden in so v njem bile udeležene vse stranke. Na ustni obravnavi dne 28.5.1993 je stečajni upravitelj izrecno izjavil, da je cenitev strokovno izvedena in ni imel pripomb oziroma ni ugovarjal cenitvi, iz katere nesporno izhaja, da gre za nepremičnin o parcelna št. 180/6 v izmeri 1329 m2, kar pa v tem tožbenem postopku ni pomembno, ker tožeča stranka ni imela položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, saj je bil stečajni postopek zoper pravno osebo AAA.že pred tem pravnomočno zaključen. Prizadeta stranka še navaja, da je tožeča stranka predlog za obnovo postopka vložila dne 11.8.1998. Podpisnik za tožečo stranko pa je na zadnji strani tožbe BBB. d.o.o., ki pa je kot kupec pravne osebe AAA., zoper izpodbijano odločbo že predlagal obnovo postopka, ki je bila zaključena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 1700/94. Že iz tega razloga je potrebno tožbo zavrniti. Pravna oseba AAA. pa tudi ne bi mogla sodelovati v denacionalizacijskem postopku, ker v tem času ni bila konstituirana. Kupec BBB. d.o.o. je namreč priglasil sodnemu registru nakup pravne osebe šele 31.3.1998, še vedno pa ni imel imenovanega direktorja, kar je storil šele z vpisom preoblikovanja dne 20.1.2000. Glede na navedeno prizadeta stranka upravičeno dvomi, da je predlog za obnovo postopka, pritožbo in tožbo podpisala pooblaščena oseba. Stečajnemu upravitelju je namreč prenehalo pooblastilo za pravno osebo z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe 17.7.1992, tožeča stranka pa pooblaščencev sploh ni imela in ni mogla opravljati pravnih dejanj, zato se tudi ne bi mogla vključiti v denacionalizacijski postopek. Zaradi vsega povedanega sodišču predlaga, da tožbo zavrne in o zadevi odloči čimprej, ker se ji zaradi dolgotrajnih postopkov povzroča velika materialna in moralna škoda.

Tožeča stranka ni podala odgovora na navedbe prizadete stranke.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, pač pa je sodišče obvestila, da je upravne spise že poslala sedežu Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, ki je v isti zadevi odločalo tožbi Slovenskega odškodninskega sklada.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sodišče že odločilo s sodbo z dne 5. 7. 2001, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče RS je na pritožbo tožeče stranke, s svojo sodbo št. I Up 943/2001-8 z dne 16. 4. 2003, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo tega sodišča. Ustavno sodišče RS pa je s svojo odločbo Up-476/03-11 z dne 9. 9. 2004, sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 943/2001-8 z dne 16. 4. 2003 in sodbo Upravnega sodišča št. U 82/99 z dne 5. 7. 2001, razveljavilo, ker se sodišči nista opredelili do navedb tožeče stranke, zaradi česar sta kršili njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zadevo vrnilo v novo sojenje Upravnemu sodišču. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena predlagati obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena v last in posest parcela št. 180/6 k.o. B.. Medtem ko tožeča stranka meni, da bi morala biti v tem denacionalizacijskem postopku udeležena kot stranka, kar utemeljuje s tem, da je pravni naslednik AAA. iz B., ki je bilo v stečajnem postopku in v stečajni masi katerega je tudi navedena parcela, tožena stranka ugotavlja, da predmetna parcela nikoli ni bila v premoženju tožeče stranke, zato ni upravičena predlagati obnove postopka.

Tožeča stranka ves čas postopka navaja, da je bila med drugim tudi nepremičnina parc. št.180/6 med sredstvi stečajnega dolžnika, ki ga je kupila družba BBB. s prodajno pogodbo z dne 17. 7. 1999 in da je bilo s sklepom stečajnega senata z dne 2. 6. 1993, Občini A. izročeno le 240 m2 površine navedene nepremičnine, čeprav cela parcela št. 180/6 meri 1329 m2. Tožena stranka je svoje sklepanje oprla na ugotovitev, da iz podatkov ne izhaja, da je premoženje stečajnega dolžnika ob nakupu podjetja predstavljala tudi parcela št. 180/6. Pri tem pa ni odgovorila na trditev tožeče stranke, da je stečajni senat iz stečajne mase izvzel le del parcel št. 180/6, to je tisti del, ki je bil prej sestavni del parcele št. 180/1, pri čemer naj bi bila med obema parcela velika razlika v površini. Ob tem tudi ni odgovorila na trditev tožeče stranke, da se izrek sklepa stečajnega senata z dne 2. 6. 1993 nanaša na manjšo površino od celotne površine parcele št. 180/6. Ker pa je sklep stečajnega sodišča o izročitvi nepremičnine občini A., podlaga za ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 180/6 ni bila med sredstvi stečajnega dolžnika ob zaključku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika (od te ugotovitve pa je odvisno priznanje položaja stranke tožeči stranki), bi tožena stranka morala odgovoriti na navedbe tožeče stranke, s katerim je ta zatrjevala, da se je ta sklep nanašal le na del nepremičnine s to parc. št. Če pa je podlaga za navedeno ugotovitev sklep stečajnega senata o prekinitvi stečajnega postopka iz leta 1992, pa bi tožena stranka morala odgovoriti tudi na navedbe tožeče stranke, s katerimi je ta prav tako utemeljevala da se je ta sklep nanašal le na tisti del parcele št. 180/6, ki je nastal iz prejšnje parcele št. 180/1. Glede na navedeno je utemeljen očitek tožeče stranke, da tožena stranka in upravni organ 1. stopnje nista odgovorila na njene trditve v zvezi z obsegom premoženja, na katerega sta se nanašala oba navedena sklepa stečajnega senata, na katerega se sklicuje tudi v izpodbijani odločbi tožena stranka. Če namreč držijo trditve tožeče stranke, da se omenjena sklepa nista nanašala na celo parcelo št. 180/6, potem tožeči stranki, zgolj s sklicevanjem na prekinitev stečajnega postopka glede dela nepremičnine in na izročitev dela nepremičnine Občini, ni mogoče odreči položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bila vrnjena cela površina nepremičnine z navedeno parc. št. Zaradi tega, po oceni sodišča, navedbe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala svoje trditve, niso nerelevantne.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt v skladu z 2. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS) odpravilo, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, ter zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3.odstavek 23. člena ZUP), zato je bilo potrebno zahtevo tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov tega postopka, zavrniti.