Jedro

Dolžnikovo nasprotovanje upniku, tj. da ni insolventen ali da upnik proti njemu nima terjatve, in zahteva, da se odloži odločanje o upnikovemu predlogu, ker bo odpravil svojo insolventnost, sta izključujoča. Zahteva za odložitev odločanja o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka in ugovor proti predlogu za začetek stečajnega postopka po zakonu ne moreta biti v odnosu podrejenosti. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje ugovora proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dolžnikov ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka in hkrati zavrglo njegovo zahtevo za odložitev odločanja.

2. Dolžnik se je proti sklepu pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa kršitev pravil postopka. Navaja, da je zahtevo za odložitev odločanja dal podrejeno. Primarno je upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka nad njim nasprotoval. Sodišču je dal nalogo, da najprej odloči o ugovoru proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka. Če in ko bi ugovor pravnomočno zavrnilo, je dolžnik podredno vložil še zahtevo za odlog odločanja.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da se ugovor proti predlogu za začetek stečaja in zahteva za odložitev odločanja o začetku stečaja izključujeta. V isti sapi ni mogoče zatrjevati, da upnikova terjatev ne obstaja ali da dolžnik ni insolventen, ter predlagati, da se odločanje odloži, ker bo z izvedbo finančnega prestrukturiranja zagotovil odpravo insolventnosti v določenem roku. Subsidiarnosti zakon ne predvideva. Opozarja na ustaljeno sodno prakso.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče odgovarja le na pritožbena stališča in izvajanja, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V tem delu tudi povzema pritožbene navedbe.

6. Pritožnik je dne 26. 2. 2020 najprej vloži ugovor proti predlogu upnika za začetek stečajnega postopka, v katerem je prerekal tako aktivno legitimacijo upnika kot tudi upnikovo trditev, da je insolventen. V zakonskem roku je dopolnil predhodni ugovor in podredno zahteval, da sodišče odloži odločanje o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka. Da je zahtevo vložil podredno, je ponovil tudi v vlogi, ki jo je vložil po pozivu sodišča z dne 3. 3. 2020. S tem sklepom je sodišče prve stopnje pozvalo pritožnika, da se v roku treh dni izjasni, ali vlaga ugovor proti predlogu za začetek stečajnega postopka ali zahtevo za odložitev odločanja. Pojasnilo mu je, da se oba instituta izključujeta.

7. Višje sodišče pritrjuje pritožniku, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje njegovega ugovora proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka. Kot sam navaja, je vloga vložena pravočasno, je razumljiva in vsebuje vse, kar mora po določbi 105. člena ZPP vsebovati. Iz teh razlogov tudi sodišče prve stopnje pritožnikove vloge ni zavrglo. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje nastala situacija, ko bi bilo treba uporabiti 2. točko prvega odstavka 239. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, kar pomeni, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, ne da bi se ta temu lahko uprl. S takšno razlago razmerja med dolžnikovim nasprotovanjem upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka in zahtevo za odložitev odločanja o upnikovemu predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom bi bilo dejansko poseženo v pritožnikovo pravico do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Nima pa pritožnik prav, ko navaja, da mora sodišče odločati tako, kot mu to »naloži« stranka. Pritožnik v tem postopku ne uveljavlja tožbenih zahtevkov, ki bi jih v smislu 182. člena ZPP lahko postavil v odnos eventualne kumulacije, temveč se brani proti pravovarstvenemu zahtevku upnika, ki zahteva, da sodišče nad dolžnikom začne stečajni postopek. Kakšne možnosti ima dolžnik, da se brani proti tako postavljenemu pravovarstvenemu zahtevku, določa procesni zakon, konkretno ZFPPIPP. Ta dolžniku daje na volji tri možnosti (N. Plavšak v Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Tax-Fin-Lex; Ljubljana, 2017, e-izdaja<[https://www.tax-fin-lex.si](https://www.tax-fin-lex.si/Home/Vsebina/e-Paket-INS#insKnjiga), razdelek 10.3.1.3.), ki niso v podrejenem odnosu, kot to pravilno opozarja upnik v odgovoru na pritožbo. Prva možnost je, da se dolžnik s predlogom strinja, v zakonskem roku ne izjavi ničesar in tudi ne predlaga odložitve odločanja o upnikovemu predlogu (tretji odstavek 235. člena ZFPPIPP v zvezi s 2. točko prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP). Druga možnost je, da dolžnik ugovarja, da ni insolventen ali da terjatev ne obstoji (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Tretja možnost je, da zahteva odložitev odločanja o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka, ker bo z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravil insolventnost (236. člen ZFPPIPP; k zahtevi mora priložiti izjave, poročila in dokaze, ki jih določa zakon v drugem odstavku 236. člena ZFPPIPP, saj mora vložnik zahtevo opravičiti na način iz 238. člena ZFPPIPP). Dolžnikovo nasprotovanje upniku, tj. da ni insolventen ali da upnik proti njemu nima terjatve, in zahteva, da se odloži odločanje o upnikovemu predlogu, ker bo odpravil svojo insolventnost, sta izključujoča. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse (npr. VSL sklepi: Cst 96/2012, Cst 574/2014, 52/2016, 71/2016).

9. Zahteva za odložitev odločanja o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka in ugovor proti predlogu za začetek stečajnega postopka torej po zakonu ne moreta biti v odnosu podrejenosti. Pritožnik tudi ne more »naložiti« sodišču odločanja, kot se njemu zdi prav. Zato tudi pojmovno ni mogoče odločanje tako, kot si to predstavlja pritožnik, tj. da naj sodišče najprej ugovor pravnomočno zavrne. To ni izvršilni postopek, v katerem sodišče sprejme sklep o ugovoru (in ga zavrže, zavrne ali mu ugodi; 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V stečajnem postopku sodišče odloča o upnikovemu predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom in ne o dolžnikovemu ugovoru (ugovor je le pripravljalna vloga, s katero dolžnik upnikovemu predlogu nasprotuje, mu ugovarja), zato dolžnik ne more zahtevati, da se o njemu (upnikovemu predlogu) odloča, podredno pa da ne. To tudi logično ni mogoče. 10. Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP. Glede na to, da pritožnik vztraja in nasprotuje predlogu, da bi se nad njim začel stečajni postopek, naj sodišče prve stopnje nadaljuje predhodni postopek z odločanjem o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, pri tem pa ne upošteva vložene zahteve za odlog odločanja (prim. VSL sklep 52/2016).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.