Jedro

Ker v procesnem civilnem pravu prevladuje načelo dispozitivnosti, ni podlage za uraden preizkus aktivne legitimacije, ko se ta ne izpodbija.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi in zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožeča stranka, ki je upravljalec stanovanjske hiše, v kateri je stanovanje toženke, ni aktivno legitimirana, da v svojem imenu izterjuje najemnino, saj ni izkazala, da bi terjatev prešla od lastnika nanjo.

Proti tej sodbi se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi pritožbe opozarja, da je sodišče samo, ne da bi toženka sploh osporavala aktivno legitimacijo, prišlo do zaključka, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana. To pa je tudi zmotno, saj je tožeča stranka aktivno legitimirana na podlagi pogodbe o upravljanju s stanovanjsko hišo. Iz najemne pogodbe, ki je sklenjena med toženko in lastnikom stanovanja, pa je tudi razvidno, da je toženka dolžna plačevati najemnino tožeči stranki. Da je temu tako, je razvidno tudi iz izvršenih plačil s strani toženke. Zato tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Pravilne so pritožbene navedbe, da sodišče nima takšnih procesnih pooblastil v zvezi z ugotavljanjem legitimacije strank v postopku, kot se jih je poslužilo v konkretnem postopku. Sodišče po uradni dolžnosti preverja legitimacijo strank le v okviru trditvenega gradiva strank, saj imajo po načelu dispozitivnosti pri formiranju dejanske podlage spora dominantno vlogo stranke, ne pa sodišče (2. odst. 7. člena ZPP) z izjemo 4. odst. 7. člena v zvezi s 3. odst. 3. člena ZPP, za takšno izjemo pa v konkretnem primeru ne gre. V tej zadevi toženka aktivne legitimacije sploh ni izpodbijala, zato se v postopku dejansko stanje glede aktivne legitimacije niti ni ugotavljalo. V pritožbi tožeča stranka trdi, da je aktivno legitimirana na podlagi pogodbe o upravljanju stanovanjske hiše in da njena aktivna legitimacija nenazadnje izhaja tudi iz najemne pogodbe, ki sta jo sklenili toženka in lastnica stanovanja. Vse te trditve bi sodišče moralo raziskati, če bi bile med strankama sporne. Če pa se aktivna legitimacija niti ne osporava, ni podlage v procesnih določbah za ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri. Sodišče prve stopnje je zato zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ko je brez podlage v trditvenem gradivu strank in brez ugotavljanja vseh pravno odločilnih dejstev v zvezi z aktivno legitimacijo odločilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Kršitev te določbe pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbije sodbe in iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugoditi in po 1. odst. 369. člena ZPP razveljaviti sodbo ter vrniti zadevo v novo odločanje.

Če s strani tožene stranke aktivna legitimacija ni sporna, potem, kot je že spredaj obrazloženo, sodišče ne more zahtevka zavrniti zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Če pa bi se v ponovnem postopku postavilo vprašanje aktivne legitimacije, mora sodišče izvesti vse dokaze, da ugotovi utemeljenost takšnega ugovora. Predvsem mora v takem primeru dati tožeči stranki tudi možnost, da aktivno legitimacijo izkaže na ustrezen način, npr. s pogodbo o upravljanju, kot zatrjuje v pritožbi. Zatem naj o zadevi ponovno odloči.