Jedro

Glede na določbo 216. člena ZZZDR, ki organu pri postavitvi skrbnika nalaga upoštevanje okoliščin posameznega primera, je določbo 3. odstavka 67. člena ZDen treba razlagati v tem smislu, da se okoliščine posameznega primera (ter predpisi v zvezi s tem) upoštevajo tudi pri postavljanju skrbnika, ki mu bo izročeno v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje. To pa pomeni, da se v tem okviru lahko določi tudi več skrbnikov za posebni primer, če je to potrebno zaradi upravljanja s premoženjem ter v interesu pravnih naslednikov po upravičencu ipd. ter če to ne onemogoča izvršitve denacionalizacijske odločbe. Zavezanec utemeljeno ugovarja v zvezi s postavitvijo skrbnika le tedaj, če bi bila izpolnitev obveznosti iz denacionalizacijske odločbe skrbniku otežkočena ali onemogočena. Če je zavezancu z denacionalizacijsko odločbo naloženo, da je dolžan izročiti obveznice v višini priznane odškodnine dvema skrbnikoma, ne da bi bila pri tem navedena njuna deleža, svojo obveznost, če se s skrbnikoma ne dogovori drugače, po zakonu pravilno izpolni tako, da izroči skrbnikoma obveznice v enakih deležih (v skladu z določbo 3. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A, št. 321-95/92 z dne 22. 5. 2002, s katero je le-ta odločila, da je tožeča stranka dolžna izročiti skrbnikoma za posebni primer AA in BB v korist pok. CC kot upravičenca izdane obveznice v višini 96.374,85 DEM kot odškodnino za podržavljene parcele, naštete v izreku, dalje, da je odškodnina za podržavljeno premoženje predstavljala 11,76 % vrednosti podržavljenega premoženja ter se glede na to ne upošteva, dalje da se zavrne zahtevek DD za vračilo podržavljenih nepremičnin, in ugotovila, da znaša vrednost podržavljenega premoženja, ki se vrača, na dan izdaje odločbe 96.374,85 DEM. Tožena stranka v razlogih navaja, da prvostopni organ v postopku ni zagrešil kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba. Prav tako pri preizkusu izpodbijane odločbe glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka po uradni dolžnosti ni ugotovila nepravilnosti. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni ugovor, da ni mogoče postaviti dveh skrbnikov za posebni primer, saj niti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) niti Zakon o denacionalizaciji (ZDen) ne prepovedujeta postavitve dveh ali več skrbnikov za isto premoženje. Po mnenju tožene stranke pa s tem tudi ni onemogočena izvršitev odločbe oziroma izročitev obveznic obema skrbnikoma, zato tudi ni podan morebitni ničnosti razlog po 3. točki 266. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo. Vztraja pri pritožbenem ugovoru v zvezi s postavitvijo dveh skrbnikov za posebni primer enemu upravičencu ter dodaja, da ZDen ne predvideva določitve večjega števila skrbnikov, ki bi začasno upravljali s premoženjem posameznega upravičenca. ZDen v 3. odstavku 67. člena določa le postavitev enega skrbnika za posebni primer za upravljanje s premoženjem posameznega denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl ali je bil razglašen za mrtvega. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

BB in AA kot stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da se strinjata, če tako določa zakon, s postavitvijo enega skrbnika za posebni primer. To naj bo BB, s čemer se strinjajo tudi ostali pravni nasledniki po upravičencu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. U-A07-2904/2003-3-F z dne 18. 9. 2003. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 67. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) se, če je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije, umrla ali je razglašena za mrtvo, z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebni primer, za skrbnika za posebni primer pa je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik. Navedene zakonske določbe tudi po mnenju sodišča ni mogoče razlagati v tem smislu, da postavitev več skrbnikov (enemu upravičencu) ne bi bila mogoča, čeprav zakon tega vprašanja izrecno ne ureja (torej možnosti postavitve več skrbnikov tudi ne izključuje). Prav tako ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/76 do Uradni list RS, št. 42/03 odl. US), na katerega 211. člen (v katerem so določeni primeri, v katerih je potrebno določiti skrbnika za posebni primer) se ZDen sklicuje, izrecno ne ureja vprašanja števila skrbnikov v posameznem primeru. Glede na določbo 216. člena ZZZDR, ki organu pri postavitvi skrbnika nalaga upoštevanje okoliščin posameznega primera, pa bi bilo po mnenju sodišča tudi določbo 3. odstavka 67. člena ZDen treba razlagati v tem smislu, da se okoliščine posameznega primera (ter predpisi v zvezi s tem) upoštevajo tudi pri postavljanju skrbnika, ki mu bo izročeno v začasno upravljanje denacionalizirano premoženje. To pa pomeni, da se v tem okviru lahko določi tudi več skrbnikov za posebni primer, če je to potrebno zaradi upravljanja s premoženjem ter v interesu pravnih naslednikov po upravičencu ipd. ter če to ne onemogoča izvršitve denacionalizacijske odločbe.

Sicer pa po mnenju sodišča lahko zavezanec za denacionalizacijo (kar je tožnica v obravnavani zadevi) uveljavlja ugovore v zvezi s postavitvijo skrbnikov za posebni primer (izkazuje pravni interes) le, če mu je z odločbo o denacionalizaciji naloženo, da je dolžan denacionalizirano premoženje izročiti skrbniku (ali skrbnikom) za posebni primer. Tudi v takem primeru pa zavezanec utemeljeno ugovarja v zvezi s postavitvijo skrbnika le tedaj, če bi bila izpolnitev obveznosti iz denacionalizacijske odločbe skrbniku otežkočena ali onemogočena. Tožnica kot zavezanka za odškodnino, ki ji je z denacionalizacijsko odločbo izpolnitev obveznosti z izročitvijo obveznic skrbnikoma za posebni primer naložena, pa v obravnavani zadevi ugovora zoper postavitev dveh skrbnikov ne utemelji (razen kolikor se sklicuje določbe ZDen, ki po njenem mnenju dopuščajo postavitev le enega skrbnika), zlasti pa tudi ne zatrjuje, da zaradi dveh skrbnikov svoje obveznosti iz denacionalizacijske odločbe ne bi mogla izpolniti. Da bi zaradi dveh skrbnikov izpolnitev obveznosti tožnice ne bila mogoča (ali da bi bila otežkočena), pa po mnenju sodišča ne izhaja niti iz Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96 in 11/99 odl. US), ki ureja izvrševanje denacionalizacijskih odločb, ki se glasijo na vračilo premoženja (v obliki odškodnine) v obveznicah, za katere je zavezanka tožnica. Glede na to, da je tožnici v obravnavani zadevi z denacionalizacijsko odločbo naloženo, da je dolžna izročiti obveznice v višini priznane odškodnine dvema skrbnikoma, ne da bi bila pri tem navedena njuna deleža, svojo obveznost, če se s skrbnikoma ne bo drugače dogovorila, po zakonu pravilno izpolni tako, da izroči skrbnikoma obveznice v enakih deležih (v skladu z določbo 3. odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika, OZ, po kateri se izpolni, kadar je več upnikov ter je obveznost deljiva, če ni dogovorjeno kaj drugega, le-tem po enakih delih, in določbo 407. člena OZ, ki določa, da se solidarnost ne domneva ter pride v poštev le, če je dogovorjena ali če tako določa zakon). To pa pomeni, da pravnim naslednikom po upravičencu ni treba spreminjati dogovora o skrbnikih, na kar bi, če bi bilo to potrebno, kot bi izhajalo iz odgovora na tožbo skrbnikov kot strank z interesom, pristali, kajti po presoji sodišča izpodbijana odločba, ki je pritrdila prvostopni odločbi, po kateri je tožnica dolžna izpolniti obveznost iz denacionalizacije dvema skrbnikoma, ni nezakonita.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.