Jedro

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o stroških postopka oprlo na določilo 413. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku. Sodišče se zato utemeljeno ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka tožeča stranka v pravdi ni uspela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je v obravnavanem primeru prišlo do ustavitve postopka, zaradi česar je jasno, da so stroški postopka na strani tožene stranke nastali neutemeljeno. Prenos stroškovnega bremena na toženo stranko je zato neutemeljen in nedopusten. Stališče sodišča, da toženi stranki stroški nagrade za odgovor na tožbo niso priznani, ker tožena stranka k vložitvi odgovora na tožbo ni bila pozvana, ne vzdrži pravne presoje. Določilo 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora tožena stranka na tožbo odgovoriti v roku trideset dni od njene vročitve. Gre za zakonsko določen rok, pri čemer na tek roka dejstvo, da tožbi ni bil predložen poziv za odgovor na tožbo, ne vpliva. Tožena stranka niti ni mogla vedeti, da se tožba sploh še ne obravnava (zaradi neplačila sodne takse). V taki situaciji bi moralo sodišče opozoriti toženo stranko na okoliščino, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožbe. Prav tako ni pravilna odločitev sodišča, ki se nanaša na stroške v zvezi z odgovorom na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je štelo, da je tožeča stranka ravnala racionalno in da tožena stranka lahko svoj odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe uporabi v novem postopku. Taka argumentacija nima pravne niti dejanske podlage. Stroški so nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke. Zaradi ravnanja tožeče stranke, so toženi stranki po nepotrebnem nastali stroški. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila novo tožbo in nov predlog za izdajo začasne odredbe, je nerelevantno. S tako obrazložitvijo je prvostopenjsko sodišče tudi preseglo trditve tožeče stranke. Sodišče je samo podalo oceno, da je bilo ravnanje tožeče stranke racionalno. O stroških drugih postopkov bo sodišče odločalo v okviru drugih postopkov. Gre za ločene in samostojne postopke ter posledično za samostojne stroške. Sodišče je obrazložilo svojo odločitev tudi s tem, da naj bi tožeča stranka dejansko vložila enako tožbo z enakim zahtevkom z novim predlogom za izdajo enake začasne odredbe. Ker se tožeča stranka na te okoliščine ni sklicevala sama, je sodišče z vpogledom v drug pravdni spis zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je tudi podalo vnaprejšnjo dokazno oceno o tem, v kolikšni meri bo tožena stranka lahko dejansko uporabila prvotni odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe v novem postopku. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo načelo uspeha v pravdi. V obravnavanem primeru je nedvomno, da je bila tožeča stranka s svojim predlogom v celoti neuspešna, zato je tudi dolžna nositi stroške tožene stranke, ki so nastali zaradi postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor iz razmerij med starši in otroki, ki je urejen v posebnem 27. poglavju Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovi kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha.

6. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o stroških postopka oprlo na določilo 413. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških po prostem preudarku. Sodišče se zato utemeljeno ni spuščalo v presojo o tem, s kakšnim delom zahtevka tožeča stranka v pravdi ni uspela. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več, od premoženjskega stanja strank, razlogov za spor, načinom pravdanja obeh strank, zmožnostjo staršev itd. Sodišče mora skratka pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upoštevati vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče tako tudi postopalo. Pri tem ni upoštevalo, v kakšni meri tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, oziroma je bila toženec uspešen, za kar se zavzema pritožba, ampak je upoštevalo okoliščine primera. Postopanje tožeče stranke, ki je predlog za izdajo začasne odredbe umaknila in novega vložila skupaj s tožbo, je ocenilo kot racionalnega. Ne zato, ker naj bi bila identična, pač pa zato, ker bi se sicer posebej vodil postopek zavarovanja ter nov pravdni postopek. Skratka pri odločitvi o stroških je celostno upoštevalo vse okoliščine primera in odločilo kot ji to omogoča 413. člen ZPP in ne po načelu uspeha v pravdi, kot se predlaga v pritožbi. Pri tem sodišče ni kršilo določil postopka zaradi vpogleda v drug spis, kot očita pritožba, niti ni podalo vnaprejšnje dokazne ocene, pač pa je odločilo o stroških upoštevaje vse okoliščine primera.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani stroškovni sklep potrdilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP).