Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba II U 348/2010

ECLI:SI:UPRS:2011:II.U.348.2010 Upravni oddelek

nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč pogoji za odmero nadomestila ugovor neenake obravnave zavezancev za plačilo nadomestila
Upravno sodišče
19. oktober 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po občinskem odloku se število točk za 1 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča določi glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe, tako da je v zvezi z zemljišči, ki se uporabljajo za poslovni namen točkovanje določeno v razponu, nižja pa je obremenitev za stanovanjske objekte. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da odlok ne predstavlja normativne ureditve, ki bi bila v nerazumnem sorazmerju s položajem drugih zavezancev, glede na njihov različen dejanski položaj.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje v ponovljenem postopku odmeril tožniku nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za čas od 1. 1. 2008 do 30. 9. 2008, za tam navedene parcele v izmeri 3283,40 m2 ,v znesku 5.256,68 EUR in za čas od 1. 10. do 31. 12. 2008 za tam navedene parcele v izmeri 2686,60 m2, v znesku 1.433,74 EUR, skupno 6.690,42 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ v ponovljenem postopku pridobil podatke o komunalni opremljenosti posameznih nezazidanih stavbnih zemljišč, in sicer Komunale Slovenska Bistrica z dne 25. 1. 2010, Elektra Maribor z dne 12. 2. 2010, Občine Slovenska Bistrica z dne 2. 3. 2010 in za izvedbo komunalne infrastrukture gradbena dovoljenja izdana s strani Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 351-176/06-0319 z dne 5. 9. 2006, sprememba št. 351-300/2007 z dne 7. 8. 2008, gradbeno dovoljenje št. 351-325/05-0319 z dne 12. 3. 2007 ter nato na tej podlagi pridobljena uporabna dovoljenja Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 351-338/2007 z dne 8. 10. 207 in 11. 10. 2007. Prvostopni organ je na podlagi omenjenih pojasnil in gradbenih dovoljenj opredelil sporna zemljišča kot nezazidana stavbna zemljišča z izgrajeno komunalno infrastrukturo, od katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Kot pravno podlago za navedeno odločitev je navedel 62. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89 in Uradni list RS, št. 24/92 in 29/95) v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97), prvi odstavek 179. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03) in 15. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Odlok, Uradni list RS, št. 29/96, 73/02), po katerih so nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča dolžni plačati neposredni uporabnik zemljišč, stavb ali delov stavb (imetniki pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Citira tudi določbo 60. člena ZSZ/84, po kateri se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbenega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo, oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Nadomestilo se v skladu z 218. a členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04-UPB-1) ter 2. člena Odloka plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. Pojasnjuje katera zemljišča štejejo za zazidana in katera za nezazidano stavbno zemljišče. Za nezazidano stavbno zemljišče se štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjene za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kultur, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, športa, šolstva, kulture, znanosti in javne uprave. Nadalje 218. b člen ZGO-1 v 2. alinei prvega odstavka določa, da so kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Po četrtem odstavku 218. b člena istega zakona se šteje, da je za te zemljiške parcele zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt. Če je za območje, na katerem ležijo zemljiške parcele iz 2. alinee prvega odstavka tega člena, sprejet občinski prostorski red, se šteje, da je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljenja gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. V nadaljevanju povzema določbe Odloka glede območij na katerih se plačuje nadomestilo in način kako je bilo nadomestilo izračunano.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku potrdila odločitev davčnega organa prve stopnje z odločbo št. DT-499-13-365/2010-2 z dne 2. 8. 2010. Navedla je, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na podlagi 58. člena ZSZ/84, odločba pa temelji na določilih Odloka. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da so bila zemljišča vrnjena v denacionalizacijskem postopku oziroma v postopku komasacije s pogodbo z dne 30. 11. 2005, s katero je tožnik postal lastnik spornih zemljišč v k. o. ..., ki pa v času sklenitve pogodbe niso bila opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, tožena stranka pojasnjuje, da zaradi denacionalizacijskega postopka zavezancu ni bila prepovedana uporaba nepremičnin. Citira določbo 62. člena ZSZ/84, ki določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe. Nadomestilo plača torej tisti, ki ima pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine. To pa v obravnavanem primeru denacionalizacijski oziroma komasacijski postopek ni preprečeval. Nadalje tudi pojasnjuje, da se je samo stanje zemljišča ovrednotilo glede na stanje komunalne opremljenosti in sprejet prostorski izvedbeni načrt v letu odmere nadomestila in ne glede na pravno stanje oziroma stanje morebitnih postopkov, kot so denacionalizacijski oziroma komasacijski. Ker pa je iz pojasnil oziroma predloženih potrdil Komunale Slovenska Bistrica, Elektra Maribor in Občine Slovenska Bistrica razvidno, da sporna zemljišča izpolnjujejo pogoje določene v 218. b členu ZGO-1, je upravni organ prve stopnje sporna zemljišča pravilno opredelil kot nezazidana stavbna zemljišča, od katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Za območje v k. o. ... na katerem se nahajajo sporna zemljišča pa velja Odlok o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo Bistrica (Uradni list RS, št. 112/03, 134/06 in 123/08). Odgovarja tudi na pritožbene ugovore, da gre v danem primeru za nedopusten poseg v lastninsko pravico zavezanca. Pojasnjuje, da se v skladu s 1. alineo 56. člena ZSZ tudi po uveljavitvi tega zakona (z dne 25. 7. 1997), kakor tudi po uveljavitvi ZUreP-1 (z dne 1. 1. 2003) uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot veljavne določbe 1. in 3. alinee 41. člena ter določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ZSZ/84. Kot vse druge davščine, tudi odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča temelji na 147. členu Ustave RS, ki predstavlja podlago za predpisovanje davkov in drugih dajatev ter sama po sebi ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine določene v 33. členu Ustave RS, saj je podlaga za obveznost plačevanja nadomestila le neposredna uporaba stavbenega zemljišča. Nadalje odgovarja tudi na pritožbeni ugovor glede nepravilne uporabe določil 9. in 13. člena Odloka, po katerih se pri nezazidanih stavbnih zemljiščih točkuje celotna površina zemljišča namenjena za gradnjo, ne točkuje pa se komunalna opremljenost zemljišča po 8. členu Odloka. Tožena stranka je ugotovila, da prvostopni organ v obravnavanem primeru komunalne opremljenosti zemljišč ni točkoval po 8. členu Odloka, zato je ta njegov ugovor v tem delu kot neutemeljen zavrnila. Prav tako je ugotovila, da so bile sporne parcele po namembnosti opredeljene v skupino B – poslovni nameni in v II. kakovostno območje na podlagi Odloka o zazidalnem načrtu za stanovanjsko obrtno zazidavo. Glede pritožnikovega ugovora, da je glede na višino obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah v neenakopravnem položaju pa pojasnjuje, da so sicer v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar pa to zakonodajalcu, v danem primeru lokalni skupnosti, ne prepoveduje, da bi položaj pravnih subjektov urejal različno, pač pa da bi to počel samovoljno brez razumnega in stvarnega razloga. To pa v danem primeru ni bilo storjeno. Vsaka občina sprejema samostojno merila, kriterije, število točk, oprostitve in druge parametre za izračun nadomestila, zaradi česar je tudi višina nadomestila v posamezni občini različno visoko izračunana. Glede na navedeno zato pritožniku pravice v zvezi z zatrjevano kršitvijo neenakopravnega položaja niso bile kršene. Prav tako mu niso bile kršene pravice določene v 22. do 25. členu Ustave RS, saj mu je bilo s pravnim poukom odmerne odločbe sporočeno, da lahko zoper odločbo organa prve stopnje vloži pritožbo na drugo stopnjo. V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da so merila v 2., 13. in 14. členu Odloka v nasprotju z 218. b členom ZGO-1 pa pojasnjuje, da v kolikor meni, da Odlok ni v skladu z Ustavo RS in zakoni lahko le-tega izpodbija v postopku pred Ustavnim sodiščem RS, ki je edino pristojno presojati skladnost predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni. V zvezi s pritožnikovim odgovorom, da se s tako visoko določenim nadomestilom občutno posega v finančno stanje pritožnika, oziroma se zmanjšuje vrednost parcele in se ga sili k prodaji nepremičnin, in sicer v času ko je stanje na trgu za prodajo nepremičnin neugodno, pa je pojasnila, da drugostopni organ v pritožbenem postopku zoper odmerno odločbo ne more presojati o teh razlogih. Lahko pa v skladu z določili 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/2006) davčni organ dovoli odpis, delni podpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom takšne obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke oziroma davčnega organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Povzema postopek davčnega organa na prvi stopnji in ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z neskladnostjo določb 2. 13. in 14. čl. Odloka z 218. členom ZGO-1, kot tudi glede omejene uporabe meril iz Odloka (uporabljen le kriterij lege iz 9. čl. in kriterij namena uporabe iz 13. člena). Prav tako ne soglaša z zaključkom tožene stranke, da dejstvo, da so bila zemljišča vrnjena v postopku denacionalizacije in dodeljena v postopku komasacije s pogodbo ne more vplivati na odmero nadomestila. Meni, da gre za ponovno nacionalizacijo. Ponavlja tudi pritožbene ugovore v zvezi z neenako obremenitvijo z zavezanci v drugih občinah ter pritožbene ugovore v zvezi z nezakonitostjo in neustavnostjo določb Odloka in ne soglaša s toženo stranko, da je mogoče zakonitost teh določb izpodbijati le v postopku pred Ustavnim sodiščem RS, saj je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti možno vložiti šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. in 60. člena ZUstS. Dejstvo je, da se s tako visokim nadomestilom lastnike dejansko sili v prodajo svojih nepremičnin, pri čemer ne gre spregledati, da trenutno v Sloveniji pogoji za prodajo nepremičnin niso ugodni. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi odpravi in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 404. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06 s spremembami) izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. 1. leta, za katerega se določa nadomestilo. V tej zadevi, v kateri je sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča, ki so v solasti tožnika, je zato treba uporabiti določbe Odloka izdanega na podlagi 58. in 61. člena ZSZ/84, pri njihovi razlagi in presoji, ali je v zadevi sploh dopustno odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pa je treba upoštevati določbe ZGO-1, ki je prišel veljati 1. 1. 2003, torej pred odmero spornega nadomestila za leto 2008. V skladu z določbo prvega odstavka 218. člena ZGO-1 je pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče, da to ustreza pojmu nezazidanega stavbnega zemljišča, kot ga opredeljuje ZGO-1. V prvem odstavku 218. b člena ZGO-1 je v zvezi s tem določeno, da se z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da so s tretjim odstavkom 218. člena ZGO-1 kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Po četrtem odstavku istega člena in v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 120/06) se šteje, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tako iz prvostopne kot tudi iz drugostopne odločbe davčnega organa je razvidno, to pa potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, da je bila v okviru komunalne opremljenosti za sporna zemljišča upoštevana opremljenost z vodovodom, elektriko, kanalizacijo in možnost priključka na javno cesto, pri čemer tako prvostopenjski upravni organ kot tudi tožena stranka v obrazložitvi navajata konkretne podlage, na katerih temelji ugotovitev obsegov komunalne opremljenosti (potrdilo Komunale Slovenska Bistrica z dne 25. 1. 2010, Elektra Maribora z dne 12. 2. 2010, Občine Slovenska Bistrica z dne 2. 3. 2010, gradbeno dovoljenje s strani Upravne enote Slovenska Bistrica št. 351-176/06-0319 z dne 5. 9. 2006, spremembe št. 351-300/2007 z dne 7. 8. 2008, gradbeno dovoljenje št. 351-325/05-0319 z dne 12. 3. 2007 ter na tej podlagi pridobljena uporabna dovoljenja Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 351-338/2007 z dne 8. 10. 2007 in 11. 10. 2007). Iz predloženih spisnih podatkov je tudi razvidno, da je bil tožnik z navedenimi dokazi seznanjen. V zadevi tudi ni sporno, da v skladu s 4. členom Odloka, v katerem so določena štiri kakovostna območja, na katerih se plačuje nadomestilo glede na kriterije, ki upoštevajo lokacijske in druge prednosti posameznih stavbnih zemljišč, sporne parcele sodijo v II. območje in da v skladu s 6. členom Odloka, ki določa višino nadomestila, ob upoštevanju 7. člena Odloka, v katerem se zemljišča po namembnosti oziroma namenu uporabe razdelijo v štiri skupine (A, B, C in D) sporne parcele sodijo v skupino B: za poslovne dejavnosti.

S spremembami in dopolnitvami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 73/2003) je bila v prvem odstavku 2. člena Odloka, ki določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje tudi za nezazidano stavbno zemljišče, določba prvega odstavka dopolnjena tako, da določa, da se to nadomestilo plačuje od nezazidanega stavbnega zemljišča po merilih, ki jih določa zakon, v dodanem tretjem odstavku pa je vsebina pojma nezazidanega stavbnega zemljišča povzeta po 218. b členu ZGO-1. Glede na navedeno je zato tožnikov tožbeni ugovor, da je Odlok v delu, ki se nanaša na obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tudi za nezazidana stavbna zemljišča, v neskladju z določbami 218. b člena ZGO-1, neutemeljen. Sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da okoliščina, da so bila sporna zemljišča vrnjena v denacionalizacijskem postopku, oziroma da so bila pozneje zajeta v postopku komasacije, ne preprečuje, da od spornih zemljišč ne bi bilo mogoče odmeriti nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, soglaša pa tudi z ostalimi razlogi, s katerimi sta upravna organa utemeljila izpodbijano odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).

Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožbeni ugovor glede neenakosti obremenitve v primerjavi z zavezanci v drugih občinah. Ugovor je sicer zelo pavšalen, saj ni razvidno, v primerjavi s katerimi zavezanci in v katerih občinah je ta obremenitev višja. Kot izhaja iz določb Odloka, je normativna ureditev v zvezi s plačilom nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od nezazidanega stavbnega zemljišča v skladu z določbami ZSZ/84, ZSZ in ZGO-1. V skladu s 4. členom Odloka se zemljišča po kriteriju upoštevanja lokacijskih in drugih prednosti posameznih stavbnih zemljišč, razvrščajo v štiri območja (I., II., III., IV.) in v zadevi med strankami ni sporno, da sodijo sporna zemljišča tožnika v II. območje. Po kriteriju namembnosti oziroma namenu uporabe se zemljišča iz zgoraj navedenih štirih območij v skladu s 7. členom Odloka razvrščajo v štiri skupine (A, B, C, D) in tudi po presoji sodišča so bila sporna tožnikova zemljišča pravilno razvrščena v skupino B (poslovni namen). Glede na navedeno je tudi točkovanje v skladu z 9. členom Odloka, ki glede na lego in namembnost stavbnega zemljišča le-tega točkuje v primeru, ko gre za drugo območje s številom točk v razponu od 300 za skupino A, 250 točk za skupino B, 100 točk za skupino C in 60 točk za skupino D, za sporna zemljišča v skupini B sorazmerno glede na obremenitev v ostalih treh skupinah. Lokalna skupnost je v Odloku v poglavju V določila merila za odmero stavbnega zemljišča za nezazidana stavbna zemljišča (členi 13 do 21). Po 13. členu se število točk za m2 nezazidanega stavbnega zemljišča določi glede na vrsto dejavnosti oziroma namen uporabe, tako da je v zvezi z zemljišči, ki se uporabljajo za poslovni namen točkovanje določeno v razponu od 1000 točk za I. območje, 800 točk za II., 600 točk za III. in 400 točk za IV. območje, medtem, ko je točkovanje v zvezi s počitniškimi objekti višje (v razponu od 1000 točk za I. in II. območje, do 1200 točk za III. in IV. območje), nižja pa je obremenitev za stanovanjske objekte (od 100 do 300 točk), kar po presoji sodišča pomeni, da tudi po tem kriteriju ni mogoče govoriti o normativni ureditvi, ki bi bila v nerazumnem sorazmerju s položajem drugih zavezancev, glede na njihov različen dejanski položaj. Ker pa tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje neenako obremenitev z zavezanci v drugih občinah, je sodišče lahko opravilo le preizkus normativne različnosti v obremenitvi posameznih zavezancev v okviru lokalne skupnosti, v kateri ležijo tožnikova sporna zemljišča, ni pa moglo opraviti preizkusa glede na normativno ureditev v drugih občinah. Tako je po vsem povedanem ugotovilo, da glede na različnost dejanskih položajev zavezancev v lokalni skupnosti, ni mogoče govoriti, da gre za nerazumno visoko obremenitev zavezancev - lastnikov oziroma uporabnikov nezazidanega stavbnega zemljišča. Zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia