Jedro

Ni mogoče pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, da bo dokazano, da iz tožničinega stanovanja izvira škoda, ki se odraža na sosednjih nepremičninah, navedeno ne predstavlja težko nadomestljive škode. Tožnica s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe od sodišča zahteva začasno sodno varstvo, s katerim bo nadaljnje nastajanje te škode (zamakanje njenega in spodnjega stanovanja zaradi izliva vode) preprečila. Če držijo tožničine navedbe, da takšna škoda kontinuirano nastaja in ji bo lahko nastajala vse do izročitve stanovanja, navedeno glede na časovno komponento pomeni, da bi tožnici lahko nastajala težko nadomestljiva škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. - V. točka izreka) ter sklenilo, da nosi svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (VI. točka izreka).

2. Tožnica se v pravočasno podani pritožbi pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nesporno, da je najemno razmerje poteklo, sodišče pa je z zavrnitvijo začasne odredbe odločilo mimo upravičenj, ki gredo tožnici kot lastnici nepremičnine. Odločalo je na temelju čustev in je nekritično verjelo toženki, da si ni uspela poiskati drugega stanovanja. Ni upoštevalo, da tožnici nastaja škoda na mesečni ravni, saj bo težko prišla do poplačila zapadlih uporabnin in stroškov. Sodišče ni pristojno, da presoja in rešuje toženkino socialno sliko, za kar je pristojen center za socialno delo, sodišče pa mora odločati nepristransko in enakovredno do obeh strank. Tudi ne drži, da je tožnica zatrjevala zgolj eno izmed dodatnih predpostavk, ki jih je dolžna izkazati alternativno. Zatrjevala je vse tri predpostavke, ki jih sodišče ni presojalo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Ne drži, da tožnica ni uspela izkazati težko nadomestljive škode, saj je njen obstoj več kot zadostno izkazala. Namen začasne odredbe je ravno v varovanju obstoječega stanja gledano s strani tožnice, torej da se ji omogoči razpolaganje z nepremičnino, ki naj se ji vrne v oblast in posest. Tožnica je izkazala tudi, da ji toženka preprečuje vstop v stanovanje ter da iz njenega stanovanja zamaka voda v spodnje stanovanje, kar so vse dodatne okoliščine, ki so v prid tožnici in bi sodišče moralo izdati predlagano začasno odredbo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit. Tožnica tudi v pritožbi z ničemer ne izkazuje morebitnega nastanka nepopravljive škode. Ni res, da je toženka stanovanje imela v najemu samo 13 mesecev, ampak ga ima do sedaj že 3 leta in 7 mesecev. Tudi na datum 15. 10 2023 ni bilo nobene primopredaje. Najemna pogodba, predložena s strani tožnice, je fiktivna. Nadalje niso utemeljene tožničine navedbe glede izdaje regulacijskih začasnih odredb, saj jih utemeljuje na stari sodni praksi. Končno toženka prereka navedbe, da tožnica napake v stanovanju ne more sanirati, ker naj bi toženka zamenjala ključavnico in ji s tem onemogočila vstop v predmetno nepremičnino. Toženka je tožnico ves čas najemnega razmerja pozivala, da uredi neustrezne razmere v stanovanju, a se na tovrstne pozive ni odzvala. Toženka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo, v kateri navaja, da je najemna pogodba, s katero je toženki oddala v najem svoje lastno stanovanje, potekla. Toženka stanovanja ne želi izprazniti ter ji dolguje najemnino, zato je vložila tožbo na izpraznitev in izročitev stanovanja ter za plačilo najemnine. Skupaj s tožbo je podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče toženki naloži, da ji nepremičnino nemudoma izroči prosto oseb in stvari.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, saj se zahtevka za izpraznitev in izročitev stanovanja v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe povsem prekrivata. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da se pri izdajo tovrstnih začasnih odredb uporablja restriktivni pristop, pri katerem mora biti poleg verjetnosti vtoževane terjatve izkazana težko nadomestljiva škoda ali pa grozeče nasilje po 2. alineji drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Postavilo se je na stališče, da izdaja regulacijske začasne odredbe ni mogoča v primerih zatrjevanega pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Kljub temu je v 9. točki (podrejeno) opravilo presojo (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika) tudi tega pogoja.

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se po uveljavitvi ZIZ del sodne prakse ne strinja z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.1 Del sodne prakse pa zastopa stališče, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri. Poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku,2 ter reverzibilnost.3 Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je pri izdaji regulacijske začasne odredbe dopustno presojati vse tri predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8. Da v obravnavanem primeru obstoji verjetnost terjatve, je sodišče prve stopnje ugotovilo v 7. točki obrazložitve, kar toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je ta pogoj podan.

9. V zvezi s presojo nastanka težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ gre pritrditi sodišču prve stopnje, da zgolj tožničina pravica do zasebne lastnine ne izkazuje tega pogoja, kot tudi ne zatrjevana škoda zaradi neplačila najemnine s strani toženke, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

10. V tožbi in predlogu je tožnica zatrdila, da je v stanovanju prišlo do napake, v posledici katere prihaja do zamakanja tega in spodnjega stanovanja, ob tem pa nastaja škoda. Napake tožnica ne more sanirati, saj ji je toženka onemogočila vstop v nepremičnino. Toženka je v odgovorih na tožbo in pritožbo izrecno ugovarjala, da tožnica v stanovanje ne more vstopiti, ni pa zanikala, da prihaja do izliva vode in zamakanja v tem in spodnjem stanovanju. Nasprotno, tožnico je pozvala, da napako nemudoma odpravi. V pritožbi tožnica ponovno opozarja, da prihaja do zamakanja vode v spodnje stanovanje. Te napake ne more popraviti, saj ji toženka preprečuje vstop v stanovanje. Zato so podane okoliščine za izdajo predlagane začasne odredbe.

11. Pritožbene navedbe so v tem delu utemeljene. Ni namreč mogoče pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, da tudi v primeru, da bo dokazano, da iz tožničinega stanovanja izvira škoda, ki se odraža na sosednjih nepremičninah, navedeno ne predstavlja težko nadomestljive škode in bo imela možnost to škodo uveljavljati od toženke. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe od sodišča zahteva začasno sodno varstvo, s katerim bo nadaljnje nastajanje te škode (zamakanje njenega in spodnjega stanovanja zaradi izliva vode) preprečila. Če držijo tožničine navedbe, da takšna škoda kontinuirano nastaja in ji bo lahko nastajala vse do izročitve stanovanja, torej tekom postopka na prvi stopnji, ter morebitnih pritožbenega in izvršilnega postopka, navedeno glede na časovno komponento pomeni, da bi tožnici lahko nastajala težko nadomestljiva škoda.

12. Ali bo tožnica takšno škodo za verjetno izkazala, je odvisno od naslednjih dejanskih okoliščin: (1) obsega zatrjevane škode, torej za kakšen izliv vode gre, kam se izliva, kakšna škoda nastaja v tožničinem in/ali v spodnjem stanovanju, (2) ter ali ima tožnica možnost to škodo brez izdaje ureditvene začasne odredbe preprečiti. Odgovor na navedeno je odvisen od ugotovitve, ali ima tožnica možnost vstopa v stanovanje. Ali povedano drugače, če tožnica možnosti vstopa v stanovanje nima in s tem in nima možnosti odpraviti škode, ki ji kontinuirano nastaja in za katero trdi, da bo kontinuirano nastajala še naprej (izliv vode), potem ji varstva za preprečitev te škode ni mogoče odreči. Nenazadnje jo tudi toženka v tem postopku poziva naj navedeno napako odpravi.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni podalo zadostnih razlogov za ugotovitev, da tožnici ne nastaja težko nadomestljiva škoda. V ta namen bo moralo v ponovljenem postopku najprej raziskati sporni dejstvi, ali ima tožnica vstop v stanovanje, ter nadalje, v kakšnem obsegu ji nastaja škoda. Šele ko bo sodišče razčistilo te sporne okoliščine, bo lahko z zahtevano stopnjo verjetnosti odločilo o obstoju oziroma neobstoju te postavke za izdajo ureditvene začasne odredbe.

14. Kot je zgoraj navedeno, se je sodišče prve stopnje oprlo na tisti del sodne prakse, ki zagovarja stališče, da se pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne presoja pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker ga je sodišče prve stopnje (podrejeno) kljub temu presojalo, mu pritožbeno sodišče pritrjuje, da v tej fazi postopka, ko na eni strani tožnica zatrjuje svojo pravico do lastnine, toženka pa, da bi skupaj z mladoletno hčerko izgubila pravico do bivanja v nepremičnini, ki ji predstavlja njeno edino nepremičnino, ta pogoj s stopnjo verjetnosti ni podan. Vendar pa, če se bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo po tem pogoju ponovno tehtati škodne posledice na eni in drugi strani, bo moralo na strani tožnice upoštevati tudi morebitni obstoj in obseg škode, ki ju zatrjuje zaradi izliva vode in neugodnosti na njeni strani v zvezi s tem.

15. Ob povedanem je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Navodila sodišču prve stopnje so podana zgoraj (360. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

1 Odločbe VSL II Cp 640/2019, II Cp 384/2019, II Cp 1614/2019, I Cp 1347/2022 in druge. 2 Odločbe VSL I Cp 17/2021, I Cp 162/2021, VSM II Cp 471/2021, I Cp 176/2021 in druge. 3 Da mora biti podan tudi ta pogoj, v sodni praksi ni najti nasprotujočih si stališč.