Jedro

Napačno je stališče, da delavki jubilejna nagrada pripada iz razloga, ker je njena terjatev zapadla v plačilo pred veljavnostjo razlage po SKPgd in pred veljavnostjo razlage po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije. Razlage kolektivnih pogodb ne določajo novih pravic in obveznosti in zato pri njihovi uporabi tudi ne velja načelo o prepovedi retroaktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo 74.125,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.3.1998 dalje do plačila, iz naslova izplačila jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe in odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.640,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti - SKPgd v 2. točki 51. člena določa, da pripada delavcu jubilejna nagrada za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, razlaga kolektivne pogodbe glede tega, kaj pomeni delovna doba pri zadnjem delodajalcu pa velja od 3.12.1999. Tudi Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine - KPDT, ki velja od 20.2.1998 dalje, ureja jubilejno nagrado v 2. točki 52. člena, razlaga kolektivne pogodbe v zvezi s tem pa velja od 30.8.2002 dalje. Šele z navedenima razlagama je bilo določeno, kaj pomeni termin: "delovna doba pri zadnjem delodajalcu" v smislu 2. točke 52. člena KPDT. Terjatev tožnice je zapadla v plačilo v mesecu marcu 1998 pred veljavnostjo razlage po SKPgd kot tudi pred veljavnostjo razlage po KPDT. Tako je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen. Delavcu pripada za dopolnjenih 20 let delovne dobe, lahko tudi pri več delodajalcih jubilejna nagrada, izplačevalec pa je zadnji delodajalec, to je tisti, pri katerem je delavec dopolnil skupno delovno dobo. Sodišče prve stopnje v svojih razlogih navaja pravno podlago, ki ni veljala v času, ko je tožnica pridobila pravico do jubilejne nagrade. Pravna razlaga, ki je stopila v veljavo po pridobitvi tožničine pravice do jubilejne nagrade, seveda ne more urejati razmerij za nazaj, to je za čas, ko še ni veljala. Slednje je urejeno v 155. členu Ustave RS, ki prepoveduje retroaktivnost predpisov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice in navajala, da tožnici tako po SKPgd kot po KPDT ne pripada jubilejna nagrada za skupno delovno dobo, pač pa ji pripada le jubilejna nagrada za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Razlaga, kaj pomeni delovna doba pri zadnjem delodajalcu je bila sprejeta zato, da bi se k temu prištelo poleg neprekinjene delovne dobe pri zadnjem delodajalcu tudi delovno dobo pri njegovih pravnih prednikih, oz. delodajalcih, ki so z njim kapitalsko povezani z večinskim deležem, pri tem se upošteva tudi delovna doba pri prej naštetih, ki jo je delavec imel pred prekinitvijo zaradi brezposelnosti, zaposlitve pri drugem delodajalcu oz. statusa študenta ali dijaka. Tako dvom o tem ne obstaja in je termin vsekakor nedvoumen in razumljiv. Razlage kolektivnih pogodb ne določajo novih pravic in obveznosti, tožnica pa praktično trdi, da sta razlagi spremenili vsaka svojo kolektivno pogodbo. Zaradi navedenega je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da tožnici jubilejna nagrada za 20 let skupne delovne dobe pripada iz razloga, ker je njena terjatev zapadla v plačilo v mesecu marcu 1998, to je pred veljavnostjo razlage po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (Ur.l. RS št. 98/99 - v nadaljevanju SKPgd) in pred veljavnostjo razlage po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur.l. RS št. 10/98 in 110/99 - v nadaljevanju KPDT), kar pomeni, da gre za skupno delovno dobo, pri različnih delodajalcih, izplačevalec za izplačilo pa je zadnji delodajalec. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica v času, ko naj bi ji pripadala jubilejna nagrada pri toženi stranki za 20 let delovne dobe (marec 1998), zaposlena pri toženi stranki 3 leta in 3 mesece, saj je bila pri toženi stranki zaposlena od 6.12.1994, delovno razmerje pa ji je prenehalo 18.4.2002. Njena delovna doba pri toženi stranki je tako ob prenehanju delovnega razmerja znašala 7 let, 4 mesece in 13 dni, kar med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje KPDT, na katero sta se v postopku sklicevali obe pravdni stranki, v 2. točki 52. člena določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 10, 20, 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, zadnji delodajalec pa je tisti, ki je izplačevalec jubilejne nagrade. Jubilejna nagrada pri zadnjem delodajalcu nadomesti jubilejno nagrado za skupno delovno dobo tako, da delavec prejme jubilejno nagrado za določen delovni jubilej samo enkrat v času trajanja delovne dobe. Besedilo obeh kolektivnih pogodb (SKPgd in KPDT) je jasno in nedvoumno in ga ni mogoče tolmačiti v smislu, kot to utemeljuje tožnica v svoji pritožbi, da je zadnji delodajalec tisti, ki je izplačevalec jubilejne nagrade. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, razlage kolektivnih pogodb ne določajo novih pravic in obveznosti in zato pri njihovi uporabi tudi ne velja načelo prepovedi retroaktivnosti, kot to utemeljuje tožnica s kršitvijo 155. člena Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91 s spremembami), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj in samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k rešitvi spora.