Jedro

Ugotavljanje obstoja naravne vzročne zveze spada v dejansko sfero sojenja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožene stranke zavezalo, da morajo tožniku nerazdelno plačati 1.411.810 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2002, višji zahtevek (tožnik je zahteval 3.903.625 SIT odškodnine) pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da krije vsaka stranka svoje. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbe tožnika, druge tožene stranke in pete tožene stranke ter (v izpodbijanem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč je škoda na hiši posledica različnih dejavnikov, pri čemer je treba gradnji nove ceste in povečanemu prometu na njej pripisati polovico celotne škode. Ker znaša tožnikov solastninski delež na tej nepremičnini 2/3, je upravičen (le) do temu sorazmernega deleža odškodnine.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. Pritožbenemu sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe pravdnega postopka. Razen tega je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je upravičen do odškodnine za celotno škodo, ki je nastala na hiši. Pomembno je mnenje V. B., da ni mogoče razmejiti poškodb, ki so nastale pred rekonstrukcijo ceste, od tistih, ki so nastale po njej. V. B. je tudi zapisal, da je šlo pri gradnji ceste za zelo radikalne posege v teren. Ko gre za take posege, pa je vsakomur jasno, da so vplivali na stanje objekta. Revizijsko sodišče lahko na podlagi tega zaključi, da so vse poškodbe na tožnikovi hiši posledica izvajanja del ob rekonstrukciji ceste ter stanja po rekonstrukciji.

Tožnik je upravičen do odškodnine za celotno škodo, in ne le do njegovemu solastninskemu deležu sorazmernega dela. S. B. se je namreč odpovedala ne samo odškodnini, marveč tudi pravici do vsakršnega zahtevka v zvezi z hišo. V njej ni nikoli živela, niti ni prispevala k njenemu vzdrževanju in izboljšavam. Do te hiše nikoli ni kazala interesa.

Med II. svetovno vojno je bila Gorica porušena, vendar je K. hiša ostala cela. Poškodbe na njej so predvsem posledica odstranjevanja materiala v letih 1986 in 1987 ter tresljajev zaradi miniranja v neposredni bližini. Nesprejemljivo je mnenje izvedenca S. P., da je vpliv izgradnje ceste in prometa po njej povzročil enako škodo, kot ostali vplivi. Škoda na tožnikovi stavbi je izključna posledica izgradnje ceste in prometa, ki poteka po njej.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), so brez pomena revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija odločilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je prestala tudi pritožbeni preizkus), da je sedanje stanje hiše posledica različnih dejavnikov ter da je vpliv izgradnje ceste in prometa po njej sorazmerno enak ostalim vplivom, kar pomeni, da je povzročil polovico škode na hiši (gl. druga odstavka na 4. straneh sodb sodišča prve in druge stopnje). Vprašanje, ali je škoda posledica različnih naravnih dejavnikov (poleg gradnje nove ceste in povečanega prometa na njej tudi načina gradnje, starosti, pomanjkljivega oziroma slabega vzdrževanja, potresa) in kakšno je (prav tako naravno, oziroma dejansko) razmerje med njimi, je vprašanje naravne vzročnosti (ki je v tem primeru ena od predpostavk vzročne zveze). Ugotavljanje obstoja naravne vzročne zveze pa vsekakor spada v dejansko sfero sojenja op(1). Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revidentovim oporekanjem mnenju izvedenca S. P. Glede na to, da je (le) ena polovica škode na hiši naravna posledica gradnje nove ceste in vplivov prometa, ki poteka po njej, odškodninska obveznost toženih strank ne more presegati polovico škode. Brez naravne vzročnosti namreč tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok (celotne) škode, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti (op2).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri ugotavljanju obsega škode upoštevali tudi nesporno dejstvo, da je tožnik le solastnik hiše ter da znaša njegov delež 2/3. Ker je (navadna) škoda zmanjšanje premoženja (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), je zaradi škode na hiši tožnikovo premoženje zmanjšano le v delu, ki je sorazmeren njegovemu solastninskemu deležu. Glede na to, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revident ni konkretiziral, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op.1: To je nesporno tako v sodni praksi (prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 509/2003 z dne 16.9.2004), kot v teoriji (o tem izrecno Fasching, Zivilprozessrecht Lehr-und Handbuch, 2.Aufl., Wien, 1990,str. 955, enako tudi Rechberger - Simotta, Grandriss des oesterreichisches Zivilprozessrechts Erkenntnisverfahren, 6.Aufl., Wein, 2003, str. 860 Op.2: Prim. sodbi VS RS II Ips 572/2002 z dne 30.10.2003 in II Ips 70/2003 z dne 15.1.2004.