Jedro

Sodišče izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. S pomočjo dokazov ugotovi odločilna dejstva, ki tvorijo dejansko stanje, to pa je podlaga za presojo. Odločanje, ali so dokazi pomembni ali ne, spada na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Kršitev drugega odstavka 289. člena ZPP bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana samo v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški v znesku 36.375 SIT. Višji tožbeni zahtevek (11.942.999,50 SIT) je sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo in mora tožena stranka plačati tožeči stranki 600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji. Tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega pritožbenega postopka v znesku 43.250 SIT.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 12.592.999 SIT. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da drugostopenjska odločba le na splošno zavrača pritožbene trditve in jih dejansko niti ne obravnava. Kršeno je določilo drugega odstavka 287. člena ZPP, po katerem je zavrniti le tiste dokazne predloge, ki niso pomembni za sodbo. Tožnik je v postopku vztrajal, da je potreben dokaz s še enim izvedencem medicinske stroke. Zato ni na mestu očitek drugostopenjske sodbe, da bi tožnik lahko zastavil prvemu izvedencu dopolnilna vprašanja. Drugostopenjska sodba nepravilno zavrača kot nepomembno, ker je izvedenec uporabil podatke, ki se ne nanašajo na tožnika. Izvedenec ni bil pozoren na podatke o obsegu zdravljenja tožnika naštete v 23. alineah, zato obe sodbi nimata prav, da bi tožnik lahko postavljal vprašanja. V zvezi z navedbo sodbe, da je izvedenec odgovoril na prav vsa vprašanja, je opozoriti, da izvedenec obsega povečane tvorbe tkiva na mestu poškodbe na rami sploh ni meril. Ne gre pa samo za vprašanje natančnosti izvedenskega mnenja, saj tožnik meni, da bi kot izvedenec bil primernejši ortoped. Da izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja, je razvidno iz tega, ker bolniškega staleža ni omejil niti z datumi niti z dobo trajanja. Ti podatki pa so pomembni z ozirom na premoženjskopravni zahtevek o izgubi na plači v času staleža. Končno tožnik meni, da je z zavrnitvijo zahtevkov za nekatere nepremoženjske škodne postavke zmotno uporabljeno materialno pravo. Iz priloženega izvida Onkološkega inštituta z dne 12.6.2002 izhaja, da tožnik še hodi na redne kontrole. Že ta podatek kaže na neko njegovo obveznost in znatno nevšečnost. Prav tam je razvidno, da je obseg tvorbe še povečan in napotuje, da gre za stanje po poškodbi, ne pa za pravi lipom. Logične so nadaljnje navedbe o zmanjšani gibljivosti rame, o zmanjšani moči roke, o jemanju zdravil, vse v medicinskem smislu trajnih posledic poškodbe, nadalje o prestanem strahu za izid zdravljenja in o škodi zaradi zunanjega izgleda tožnika.

V odgovoru na revizijo tožena stranka trdi, da uveljavljena revizijska razloga v reviziji nista obrazložena, tožeča stranka pa navaja le razloge, ki kažejo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog, zaradi katerega se lahko vloži revizija.

V skladu s 1. odstavkom 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v uvodu revizije navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V nadaljevanju pa tožeča stranka navaja, da drugostopenjska sodba le na splošno zavrača pritožbene očitke in jih niti ne obravnava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru le za splošne trditve, ki niso niti konkretizirane niti obrazložena. Takega pavšalnega uveljavljanja bistvenih kršitev ni mogoče upoštevati.

Tožeča stranka pa uveljavlja kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Trdi, da sme sodišče zavrniti le tiste dokazne predloge, ki niso pomembni za sodbo. Za tožnika je bil res pomemben dokaz z izvedencem medicinske stroke in ker je postavljeni izvedenec uporabil napačne podatke ter ni odgovoril na vsa vprašanja, sploh pa bi bil primernejši izvedenec ortopedske stroke, bi moralo sodišče ugoditi predlogu tožeče stranke in določiti drugega izvedenca. Vse te trditve, ki naj bi pomenile kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP, so neutemeljene. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. S pomočjo dokazov ugotovi odločilna dejstva, ki tvorijo dejansko stanje, to pa je podlaga za razsojo. Odločanje, ali so dokazi pomembni ali ne, spada torej na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je prepovedan revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prepovedan je tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, za kar gre tudi v tej zadevi. Uveljavljana kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP, bi bila kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le v primeru, če sodišče ne bi navedlo razlogov, zakaj je predlagani dokaz z novim izvedencem zavrnilo. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj imata sodbi prve in druge stopnje izčrpne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganega dokaza razumno utemeljena. Pri tem se sodišči pravilno opirata na specialne določbe o izvajanju dokazov z izvedenci (243. do 255. člen ZPP).

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki je v skladu s trtjim odstavkom 254. člena ZPP pravilno pojasnila neutemeljenost zahteve za postavitev drugega izvedenca.

Obsežna revizijska kritika izvedenskega mnenja, ki vključuje trditve o napačnih podatkih in pomanjkljivih izvedenčevih odgovorih na vprašanja, pomeni nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in z dokazno oceno nižjih sodišč, torej izpodbijanje dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet revizijske presoje.

Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in se sklicuje na izvid Okološkega inštituta z dne 12.6.2002, ki ga prilaga. Trdi, da je obseg tvorbe povečan, da gre za stanje po poškodbi in ne za pravi lipom. Iz nadaljnjega je razbrati, da je treba logično zaključiti, da so podane trajne posledice poškodbe, da obstaja strah za izid zdravljenja in škoda zaradi zunanjega izgleda tožnika. Ker je s tem povzeta vsa vsebina uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni pojasnila, v čem naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sklicevanje na novo listino je sklicevanje na nedovoljen nov dokaz. Listina naj bi dokazovala, da so posledice hujše, kot je ugotovljeno, da je tožniku nastala večja škoda, torej hujše trajne posledice, večji strah, oziroma večja skaženost. Očitno je, da tožeča stranka ponovno izpodbija dejanske ugotovitve in spet dejansko uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ob dejansko neobrazloženem revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče materialno pravo preizkusilo le po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Za izhodišče je vzelo dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožnikovi poškodbi, to je udarnini na levi strani vratu in rame, zaradi katere je nastala popoškodbena maščobna bula (posttraumatski lipom). Upoštevaje ugotovitve nižjih sodišč o pravno odločilnih dejstvih glede trajanja in intenzivnosti bolečin, vrste in trajanju neugodnosti, anatomskih in funkcionalnih posledicah poškodbe ter o drugih okoliščinah primera, je prišlo do zaključka, da so bila ustrezno uporabljena merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in 203. člena ZOR. Po eni strani so bile v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa je bil upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Ob upoštevanju vsega navedenega je bila prisojena pravična denarna odškodnina za telesne bolečine v višini 600.000 SIT. V tem delu je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Ostale škodne posledice pa niso bile takšne, da bi opravičevale prisojo denarne odškodnine. Ker niso bile ugotovljene trajne posledice poškodbe oziroma zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ker ni bila ugotovljena skaženost, je materialnopravno pravilna zavrnitev zahtevka za duševne bolečine zaradi obojega. Pravilno je bilo tudi presojeno, da tožnikov strah ni bil ustrezno intenziven in ni trajal dalj časa, da bi opravičeval prisojo odškodnine. Zavrnitev dela tožbenega zahtevka je bila po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Zaključiti je torej, da je tožeča stranka neutemeljeno uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje revizijske stroške. Odločitev o tem je zajeta v odločitvi o glavni stvari.

Tožena stranka pa z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, tako da priglašenih revizijskih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije te svoje stroške.