Jedro

Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. točka), uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščit

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 12. 9. 2017 od 12,45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov sklepa izhaja, da je tožnik 12. 9. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno omejeno gibanje na Center za tujce zaradi namena predaje zaradi izrazite begosumnosti. Po podatkih baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 19. 3. 2016 v Grčiji in 28. 8. 2017 na Hrvaškem. Pred tem je tožnika 9. 9. 2017 obravnavala Policijska postaja Koper, ko je skupaj še z drugimi tujci ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo. Pri sebi ni imel osebnih dokumentov, razen izkaznice prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem. V času postopka na policijski postaji je povedal, da je odšel iz države zaradi družinskih razmer. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Nakar je bil prepeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer je (pri podaji prošnje) povedal, da na Hrvaškem ni ostal zaradi slabih bivalnih razmer. V Grčiji pa je življenje težko predvsem zaradi kriminala.

3. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna (3. člen), je Ministrstvo za notranje zadeve pristojnim organom Hrvaške posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti po členu 28 (3) te uredbe podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa je, skladno z drugi odstavkom 28. člena navedene uredbe in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 26/2016), izreklo ukrep pridržanja.

4. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bo pobegnil, pristojni organ ugotavlja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in Hrvaški, v nobeni državi pa ni počakal na zaključek postopka. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko ilegalno prehaja državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Tožnik je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito šele ob prijetju s strani policije, kar po presoji toženke utemeljuje prepričanje, da bi tožnik sicer, če ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval v Italijo in torej zapustil Slovenijo, s tem pa onemogočil predajo pristojni državi članici. Namen mednarodne zaščite pa je nuditi zaščito ljudem pred preganjanjem v izvorni državi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik. Zaradi nadaljevanja postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Toženka navaja določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki jo citira. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014. 5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da je treba primer obravnavati preko določb o odvzemu prostosti in ne omejitve gibanja (ob upoštevanju režima v Centru za tujce) ter navaja sodno prakso Upravnega sodišča RS. Očita nespoštovanje pravice do izjave oziroma obrambe v luči členov 28 (1) in (2) Uredbe Dublin III. Tožnik je bil zaslišan, vendar ni imel možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa pridržanja, ali celo neizpolnjevanja pogojev za veljavno predajo, s katero se pridržanje pogojuje. V spisu ni razvidno, da je neka druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. Na zaslišanju toženka ni razčiščevala nobene okoliščine v zvezi s standardom znatne begosumnosti in realne možnosti predaje na določeni pravni podlagi. Pri obravnavi kriterijev iz člena 28 (2) Uredbe Dublin III toženka ni upoštevala sodbe SEU v zadevi Al Chodor in prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 26/2016 in X Ips 7/2017). Iz zapisnika ni razvidno, na katera dejstva je toženka oprla ugotovitev o izraziti begosumnosti in v katero državo naj bi bil predan. S tem je kršila pravico do hitre obveščenosti o razlogih za pridržanje iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-ter pravico iz člena 5 (2) EKČP do seznanitve z natančno in točno pravno podlago oz. razlogih za odvzem prostosti. Glede objektivnih kriterijev znatne begosumnosti iz členov 28 (2) in 2 (n) Uredbe Dublin III v zvezi z 68. členom ZTuj-2 zakonodajalec še vedno ni ustrezno dopolnil ZMZ-1. Navaja sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča. Nedovoljen vstop v Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja. Tožnik tudi ima možnost bivanja v Sloveniji, saj je prosilec za azil in ima pravico ostati na ozemlju Slovenije do zaključka obravnave prošnje. Gre za napačno uporabo materialnega prava (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) .

6. Glede nesodelovanja v postopku navaja sodbi SEU v zadevah Al Chodor in Al Mahdi, da je treba v zvezi s to okoliščino preučiti ravnanje v obdobju začetnega pridržanja in stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 618/2017, ki jo povzema. Tožnik je navedel, da je zaprosil za azil v drugih državah in da če bi bil begosumen že prej od tam nadaljeval nezakonito prečkanje mej držav članic EU. Hrvaško je zapustil, ker so bile v tamkajšnjem azilnem domu neurejene higienske razmere. Ni prav nobenega dvoma, da bi bil izrazito begosumen, ko je prišel v Slovenijo; takoj ob prijetju s strani policije izrazil namero zaprositi za azil. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi z vidika ugotovljene možnosti uporabe manj prisilnih ukrepov od pridržanja. Navaja sodbo ESČP v zadevi Amuur. Po mnenju tožnika je treba tudi ukrep znotraj azilnega doma šteti za poseg v osebno svobodo in ne za omejitev gibanja. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov, kot je odvzem prostosti v ZMZ-1 ni urejen, toženka ne more izvajati tega ukrepa, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na naroku vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožnik na naroku vztraja pri tožbi.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi niti ni sporno. Iz upravnih spisov izhaja, da je toženka pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in sicer je toženka zaprosila za nujni odgovor (tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III). Očitke tožnika, da ni razvidno, da je neka druga država odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, sodišče zavrača, saj za izrek izpodbijanega sklepa zadošča, da postopek predaje poteka. Sporno v zadevi pa je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena v povezavi s členom 2 (n) Uredbe Dublin III.

11. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po členu 2 (n) Uredbe Dublin III "nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

12. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe in sklepa I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 (12. točka), uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

13. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki toženke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal meje držav članic (Grčija, Hrvaška), ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer na Hrvaškem. Državo pa je samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev o prošnji, pri tem pa v postopku ni podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III).

14. Glede navedb pa je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v tem postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako je po izjavi, ki jo je dal policistom (ki mu je bila prevedena in je tožnik podpisal), bila ciljna država Italija, in šele v prošnji in na naroku je navedel, da je Republika Slovenija. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je tudi sicer zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje ob 8,00 uri) prijet s strani policije ob 14, 31 uri. Da je pred prihodom zaprosil za azil v Grčiji, kot navaja toženka, tožnik ob predaji prošnje za azil ni navedel, pa tudi na naroku je to zanikal. Iz upravnih spisov je razvidno, da so mu v Grčiji odvzeli prstne odtise 19. 3. 2016. Iz identifikacijske številke (ID) pa ne izhaja, da bi bil opredeljen kot oseba iz člena 9 (1) (prosilec za mednarodno zaščito) Uredbe (EU) št. 603/2013.2 Tožnik je v prošnji za azil navedel, da zaprosil za azil v Republiki Hrvaški, kar pa je na naroku zanikal. Iz podatkov Eurodac izhaja, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za azil 28. 8. 2017, ob tem, da je tožnik ob prijetju razpolagal tudi z veljavo izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in izkaznico Azilnega doma Zagreb, ki so mu jo izdali na Hrvaškem, in ki se nahajata v upravnih spisih. Slednje je bilo tožniku na naroku predočeno, pa je vseeno neprepričljivo vztrajal, da v Hrvaški ni podal prošnje za azil, čeprav je na naroku tudi sam izjavil, da je na Hrvaškem prebival v Azilnem domu. Tožnik tudi sam v razlogih tožbe navaja, da je "povedal, da je pred tem zaprosil za azil v drugih državah, in da če bi bil begosumen, bi že prej od tam nadaljeval nezakonito prečkanje mej držav članic, pa tega ni storil". Da je Hrvaško zapustil po 20 dneh, pa tožnik tudi na naroku navaja razloge tamkajšnjih bivanjskih razmer in slabega ravnanja. Glede nevzdržnih razmer v hrvaških nastanitvenih centrih, ki naj bi po tožnikovih navedbah bile razlog za zapustitev Hrvaške, pa objektivnih podatkov ni. Tožnikove navedbe, da ni imel prevajalca, pa so splošne in obenem nepreverljive in na presojo razlogov za zapustitev Azilnega doma v Hrvaški, in s tem za očitano nesodelovanje v postopku ne morejo imeti odločilnega vpliva. Predvsem pa ne drži tožbena trditev, da je tožnik pridržan zgolj zato, ker je prosilec za azil oziroma ker v zvezi z njim potega postopek, določen v Uredbi Dublin III. Kot dovolj jasno sledi iz obrazložitve, se pri tožniku ugotavlja znatna nevarnost pobega. Razvidno je tudi, da ta ugotovitev temelji na oceni okoliščin konkretnega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni v ZTuj-2, kar pomeni, da gre za odločitev, ki je sprejeta v skladu s pogoji iz Uredbe Dublin III.

15. Navedene konkretne okoliščine tudi sodišče, enako kot toženko, utrjujejo v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, z namenoma, da pride v Italijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Uredbi Dublin III. Konkretne okoliščine, kot izhajajo v razlogih izpodbijanega sklepa, tudi sodišču ne vzbujajo nobenega dvoma o obstoju begosumnosti pri tožniku. Tožnikovi razlogi so za drugačno presojo dejanskega stanja neprepričljivi. Iz dejanskih ugotovitev torej izhaja, da je tožnik nezakonito prehajal med državami članicami EU, in da je pred zaključkom postopka v Republiki Hrvaški, ki ga je v njej sam začel, zapustil Hrvaško, ne da bi podal prepričljive razloge za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopku nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva po presoji sodišča ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III. Razlogi tožbe, da nedovoljen vstop in nemožnost bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2) ne morejo biti podlaga za omejitev gibanja, po presoji sodišča, ob izkazanosti, da tožnik v postopkih pristojnih organov Republike Hrvaške do sedaj ni sodeloval, in da je državo zapustil pred koncem postopka, na drugačno odločitev nimajo vpliva. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zato se sodišče do kriterijev po prvi in četrti alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katera je toženka tudi oprla svojo odločitev, posebej ne opredeljuje.

16. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko in po podatkih spisov tudi je sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Drugačne in hkrati povsem pavšalne tožbene navedbe, vključno s trditvijo o kršitvi načela zaslišanja stranke, so zato brez podlage in jih sodišče kot takšne zavrača. Neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka na zaslišanju s tožnikom ni razčiščevala okoliščin begosumnosti in da mu ni dala možnosti, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa in da je bil zato v tem delu postopek pomanjkljivo voden in je izpodbijani sklep s tega vidika pomanjkljivo obrazložen. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika 12. 9. 2017, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za odvzem prostosti, saj je bil seznanjen s tem, da bo zaradi izrazite begosumnosti in nezakonitega prehajanja državnih mej članic EU za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, je tožnik odgovoril pritrdilno. Razloge za pridržanje pa je toženka obširno pojasnila v izpodbijanem sklepu.

17. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Dublinske uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive3, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti dobro. Res je sicer, da si želi več svobode, ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, kar pa še ne predstavlja okoliščin, ki bi pretehtale že navedene razloge za pridržanje in s tem v zadostni meri izkazano znatno nevarnost pobega.

18. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

19. Tožnik v tožbi povzema stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 618/2017 z dne 6. 4. 2017, v povezavi s sodbama SEU v zadevah Al Chodor4 in Mahdi5, da kriterija "nesodelovanja v postopku" iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v dublinskem postopku in da gre pri "nesodelovanju v postopku" lahko le v smislu nesodelovanja v postopku predaje. Po presoji sodišča pa iz navedenih sodb SEU takšno stališče ne izhaja, na način, kot ga želi predstaviti tožnik. V sodbi SEU v zadevi Al Chodor je SEU člen 2 (n) v povezavi s členom 28 (2) Uredbe Dublin III razlagalo tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28 (2) te uredbe ni mogoče uporabiti. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, kot meni tožnik, ko navaja, da takšne določbe v Republiki Sloveniji ni. Da temu ni tako, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016 in sodbo X Ips 7/ 2017 z dne 17. 4. 2017), da tudi uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbe in sicer najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnost pobega" skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Sodba SEU v zadevi Alija Mahdija, ki se nanjo sklicuje tožnik, pa po presoji sodišča za obravnavani primer ni primerljiva. Nanaša se na razlago Direktive 2008/20156, ki nima povezave s konkretnim primerom, in na konkretno vprašanje, ali se lahko šteje, da državljan tretje države, ki ni pridobil osebnega dokumenta, ki bi omogočil njegovo odstranitev iz zadevne države članice, v smislu določbe člena 15 (6) (a) Direktive 2008/2015 "nezadostno sodeluje", kar pa ni obravnavani primer. Da pa se kriterij "nesodelovanje v postopku" iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi držav članic EU, in ne le pred organi države članice, kjer se odloča o pridržanju, kot meni tožnik, kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec, pa izhaja tudi iz zgoraj navedenih dveh judikatov Vrhovnega sodišča RS in sodb Upravnega sodišča RS (npr. I U 620/2017, I U 10/2017, I U 1369/2017). Po presoji sodišča je tako pravo EU v predmetni zadevi pravilno uporabljeno.

20. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), ( Uradni list EU L 180/31 z dne 29. 6. 2013). 2 Uredba( EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013). 4 Sodba SEU v zadevi Al Shador, C-528/15 z dne 15. 3. 2017 5 Sodba SEU v zadevi Mahdi, C-146/14 PPU z dne 5. 6. 2014 6 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL L 384/98 z dne 24. 12. 2008).