Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 1. člena ZBPP, ki določa, da si mora vsakdo, ki je pod pogoji po tem zakonu lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, prizadevati, da sporno razmerje reši izvensodno, če so za to zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu. Gre za splošno določbo zakona, ki na načelni ravni opredeljuje, da je brezplačna pravna pomoč pravica, ki obvezuje upravičenca, da si mora prizadevati, da se spor reši na miren način izvensodno, če so za to zagotovljeni pogoji z zakonom. Navedeno obveznost torej veže na posebno zakonsko ureditev, ne pa zgolj na neko osebno prizadevanje prosilca.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 728/2015 z dne 4. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po izteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo odškodninske tožbe. Prosilec je v postopku pojasnil, da je že tožil povzročitelja telesne poškodbe zaradi plačila odškodnine, vendar je bilo naknadno ugotovljeno, da je bila škoda bistveno večja, kot je bila v času, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje in je bila izdana sodba. Tožena stranka je v zvezi s tem ugotovila, da je bila tožniku s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 27. 7. 2010 že priznana odškodnina v znesku 6.800,00 EUR. Navedena sodba je pravnomočna in izvršljiva. Prosilec sedaj želi zoper povzročitelja poškodbe vložiti tožbo zaradi plačila odškodnine za novo škodo, vendar pa si pred tem ni prizadeval za izvensodno rešitev spornega razmerja v smislu 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ta določa, da si mora vsakdo, ki je pod pogoji tega zakona lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, najprej prizadevati, da se sporno razmerje reši izvensodno, česar pa prosilec ni izkoristil. Šele, ko bo odgovorna oseba odgovorila na odškodninski zahtevek prosilca, bo jasno, ali je vložitev tožbe sploh potrebna. Zaradi navedenega je prošnja prosilca neutemeljena in jo je tožena stranka zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da želi brezplačno pravno pomoč za vložitev odškodninske tožbe zoper fizično osebo, storilca kaznivega dejanja, ker je po odločitvi o odškodnini prišlo do posledic, ki niso bile znane v času sodnega postopka. Tožnik torej želi zoper povzročitelja škode vložiti novo odškodninsko tožbo. Pri zavrnitvi njegove vloge pa tožena stranka ni navedla, katerih pogojev naj ne bi izpolnjeval in kakšno možnost izvensodne rešitve naj ne bi izkoristil. Tak način je običajen le pri zavarovalnicah, ne pa v primeru, ko se odškodnina terja od storilca kaznivega dejanja. Lahko pa bi sodišče tožniku skladno s 7. členom ZBPP odobrilo brezplačno pravno pomoč v okviru mediacijskega postopka. Ker tožena stranka ni zapisala, kako si zamišlja prizadevanje, da se sporno razmerje reši izvensodno, odločitev ni utemeljena, prav tako zanjo ni podlage v ZBPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ZBPP (2. člen). Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Glede materialnega položaja prosilca pogoje določa ZBPP v členih 13 do 23. Drugi pogoj pa se nanaša na okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter je urejen v določbi 24. člena ZBPP. Gre za tako imenovani objektivni pogoj. Organ torej mora v postopku presoditi, ali sta v konkretnem primeru izpolnjena navedena pogoja (materialni in objektivni) ter nato v zadevi odločiti upoštevaje ugotovitve glede izpolnjevanja navedenih pogojev.

Tožena stranka pa je svojo odločitev oprla na določbo 1. člena ZBPP, da si mora vsakdo, ki je pod pogoji po tem zakonu lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči, prizadevati, da sporno razmerje reši izvensodno, če so za to zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu. Gre za splošno določbo zakona, ki na načelni ravni opredeljuje, da je brezplačna pravna pomoč pravica, ki obvezuje upravičenca, da si mora prizadevati, da se spor reši na miren način izvensodno, če so za to zagotovljeni pogoji z zakonom. Navedeno obveznost torej veže na posebno zakonsko ureditev, ne pa zgolj na neko osebno prizadevanje prosilca. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zgolj omenila Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, pri tem pa ni navedla, katera zakonska določila navedenega zakona je tožnik kršil, niti ali je kršil kateri drugi institucionalno ustrezno organiziran način, mirnega reševanja sporov. S tem pa je prekoračila namen določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP.

Glede na navedeno so bile v zadevi določbe ZBPP nepravilno uporabljene, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje sodišča v tej sodbi.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povrnitve stroškov v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znaša 285,00 EUR, glede na to, da je sodišče v zadevi odločalo na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica.