Jedro

Za presojo, ali je tožeča stranka ustanoviteljica sestavljene oblike organiziranja, ni pomembna pogodba, temveč vpis sestavljene oblike, organiziranja v sodni register.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1077/97-11 z dne 29.5.2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.4.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Agencije) z dne 15.1.1997. S to odločbo je prvostopni organ na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 in 1/96) odločil, da se odobri lastninsko preoblikovanje podjetja I.H. d.d., L. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter prvostopnega organa, pri čemer se je na razloge tožene stranke izrecno sklicevalo, da se je izognilo ponavljanju (2. odstavka 67. člena ZUS). Menilo je, da dejstvo, da I.K. d.o.o K. kot pravna prednica tožeče stranke v času sklenitve pogodbe o organiziranju sestavljene oblike I.H. d.d. ni bila vpisana v sodnem registru kot takšna, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe, izdane v postopku lastninskega preoblikovanja delniške družbe. Sodišče podrobneje navaja vsebino določb ZLPP, Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93, 62/93, 72/93, 19/94, 32/94, 45/94 in 5/95, v nadaljevanju Uredbe o bilanci) in Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uredba o programu). Meni, da je bil družbeni kapital delniške družbe pravilno ugotovljen, da je bila pravna prednica tožeče stranke I.K. K. d.o.o., v katere sestavi naj bi bila med drugim tudi I.Š. K. d.o.o., na podlagi pogodbe o organiziranju sestavljene oblike I.H. z dne 22.12.1989 in čistopisa te pogodbe z dne 14.2.1991 ustanoviteljica sestavljene oblike I.H.; da je pravna prednica tožeče stranke v I.H. vložila sredstva, ki so razvidna iz priloge k pogodbi, in da je iz naslova teh sredstev upravičena do 4,39 % delnic v sestavljeni obliki.

Tožeča stranka je tožbo vložila zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da se prvostopna sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo in odločanje prvostopnemu sodišču. Meni, da je vprašljiva presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da I.K. d.o.o. v času podpisa pogodbe ni bila kot takšna vpisana v sodnem registru, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločbe, izdane v postopku lastninskega preoblikovanja I.H. d.d. Dejstvo je, da I.K. d.o.o. v času podpisa pogodbe ni obstajala in zato ni mogla skleniti pogodbe o organiziranju I.H., prav tako takrat ni obstajala I.Š. K. d.o.o. kot sestavni del I.K. K. d.o.o., zato tudi ta ni mogla skleniti pogodbe. V času sklenitve osnovne pogodbe, to je 22. decembra 1989, je namreč obstojala I.K. kot delovna organizacija s pravilno firmo I.K., n.sol.o., v katere sestavi so bili TOZD-i, med drugim tudi TOZD Š. Vendar delovna organizacija v sporazumu o združitvi TOZD v delovno organizacijo I.K. ni imela pooblastila za sklepanje takšnih sporazumov. To je očitno postalo jasno tudi I.H., ki v čistopisu pogodbe z dne 14.2.1991 ne omenja več kot podpisnice pogodbe I.K. d.o.o. temveč le K.M., K.S. in K.O., ki so tudi vložila sredstva za organizirane sestavljene oblike. Prav tako I.K. n.sol.o., niti I.K. d.o.o., niti I.Š. v sodnem registru pravnih oseb niso vpisane kot ustanoviteljice sestavljene oblike I.H. V skladu s predpisi o lastninskem preoblikovanju podjetij pa je bilo treba program lastninskega preoblikovanja sprejeti kot konsenz subjektov, ki so sestavljeno obliko organizirale oziroma ustanovile, torej konsenz članic sestavljene oblike. Če posamezna članica takšne oblike ni izrazila svoje volje, da želi na način, kot je bil predviden, sodelovati pri lastninskem preoblikovanju sestavljene oblike, posledice takšnega programa nanjo ne morejo učinkovati, tak program pa tudi ne more pridobiti soglasja Agencije. Ker tožeča stranka ni bila ustanoviteljica sestavljene oblike, tudi ni mogla dati nikakršnega soglasja za takšno lastninjenje. Njen lastninskli delež v sestavljeni obliki torej ne izhaja iz pogodbe o ustanovitvi sestavljene oblike. Zato prvostopni organ ni imel podlage za izdajo soglasja k programu lastninskega preoblikovanja sestavljene oblike I.H., v katerem je predvideno tudi lastninjenje s strani tožeče stranke. Dejstvo pa je, da ima tožeča stranka terjatve do sestavljene oblike I.H., vendar teh terjatev sestavljena oblika po svoji volji enostransko ne more spremeniti v lastniški delež, ker za to nima podlage v zakonu. Takšna oblika lastninjenja bi bila nadomestna izpolnitev, ki pa je dvostranska pogodba. Ker v obravnavanem primeru program lastninskega preoblikovanja I.H. ni odražal dejanskega stanja, je izpodbojen in je treba zato tudi izpodbijano sodbo razveljaviti. Meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju upoštevati tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah, ki določajo pogoje za ustanovitev delniških družb. Sprememba terjateve v delniški kapital se lahko izvede samo v soglasju in s pristankom upnika. Z drugačno odločitvijo so bile tožeči stranki kršene tudi njene ustavne pravice iz 2. člena, 33. člena in 74. člena Ustave RS. V izpodbijani sodbi tudi ni razčiščeno vprašanje med prvotno pogodbo in njenim čistopisom. Čistopis je samo ime za spremenjeno pogodbo o ustanovitvi in je glede podpisnikov druga pogodba. Če je bila v prvi pogodbi tožeča stranka kot ustanovitelj vključena preko nezakonitega pooblaščenca, je bila pri čistopisu oziroma drugi pogodbi ta pomanjkljivost odpravljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Za presojo, ali je soglasje Agencije k programu lastninskega preoblikovanja sestavljene oblike I.H. d.d., ki je predmet tega upravnega spora, pravilno in zakonito, je bistvena ugotovitev, ali je tožeča stranka zunanja lastnica navedene sestavljene oblike v smislu 54. člena Uredbe o bilanci na podlagi ustanoviteljskih pravic oziroma na podlagi transformacije svojih terjatev v kapitalski delež v sestavljeni obliki.

Tega pa niti tožena stranka niti prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča nista pravilno ugotovila. Svoji odločitvi, da je tožeča stanka zunanja lastnica sestavljene oblike, sta namreč oprla na Pogodbo o organiziranju sestavljene oblike I.H. d.d. z dne 22.12.1989 in njen čistopis z dne 14.2.1991, iz priloge katere naj bi bilo tudi razvidno, da je tožeča stranka oz. njena pravna prednica vložila v to družbo delniški kapital in bila tudi njena delničarka. Pritožbeno sodišče pa meni, da je za presojo, kdo je ustanovitelj sestavljene oblike organiziranja in kakšen delež kapitala ima v taki obliki, pravno pomemben vpis v sodni register sestavljene oblike, ne pa sama pogodba o organiziranju sestavljene oblike.

Glede na to pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kar je zakrivila že tožena stranka, in da bo treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva oziroma izvesti nove dokaze. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo prvostopno sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju pa bo treba vpogledati in se opredeliti do vpisa organiziranja sestavljene oblike I.H. d.d. v sodni register ter v nadaljevanju, če bo to potrebno, ugotoviti, ali so bili v obravnavanem primeru morda izpolnjeni pogoji za spremembo terjatev tožeče stanke do I.H. d.d. v kapitalski delež. Šele na podlagi teh ugotovitev bo mogoče odločati o tem, ali je bil pravilno ugotovljen tudi družbeni kapital I.H. d.d., ki je bil predmet lastninjenja po ZLPP.