Jedro

Zagovornik ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v korist soobsojenca, ki ga ne zagovarja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. D.O. spoznan za krivega, da je v sostorilstvu s st. ml. M.A. in st. ml. S.F. storil kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena v zvezi s 25. členom KZ in poskus kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. in 2. odstavku 216. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Za obe kaznivi dejanji mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen 3 leta in 2 meseca zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obs. D.O. dne... vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, ter predlagala, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma sodbo spremeni tako, da obs. D.O. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da kršitve določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih uveljavlja zagovornica niso podane, oziroma da zagovornica v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, medtem ko glede uveljavljenega razloga iz 3. točke 420. člena ZKP zagovornica ne pove, katere druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, naj bi zagrešilo sodišče. Zato se je vrhovno sodišče omejilo samo na preizkus uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist tistega obsojenca, ki ga je zagovarjal, oziroma pooblastil za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ne more pa vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v korist soobsojenca, ki ga ne zagovarja. Zato zagovornica obs. D.O. ni upravičena uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena izključno v škodo soobsojenega st. ml. M.A.. Slednjo kršitev namreč vidi zagovornica obs. D.O. v tem, da je na glavni obravnavi dne... zagovarjala st. ml. M.A. odvetniška kandidatka - namesto postavljenega zagovornika, odvetnika A.M. - čeprav je po 5. odstavka 70. člena ZKP za zagovornika lahko postavljen le odvetnik.

Po navedbah zagovornice sta sodišči glede kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ storili v izreku in obrazložitvi sodbe več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica obširno obrazlaga in deloma tudi ponavlja svoje pritožbene navedbe, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, da sodba nima razlogov o posameznih odločilnih dejstvih, ter da so razlogi sodbe v nasprotju s seboj in z izvedenimi dokazi.

Uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka je vrhovno sodišče ocenilo kot neutemeljene iz naslednjih razlogov: Iz konkretiziranega opisa dejanja obs. D.O. je razvidno, da se temu obsojencu med drugim očita, da je na razdalji 50 m, ko se je bližal oškodovancema, pokazal plinsko pištolo, ki je bila nabita z nabojem v v cevi in repetirana. Torej se mu očita uresničevanje zakonskega (in naravnega) znaka kaznivega dejanja ropa, to je grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo oškodovancev. Res je, da ni bil obsojenec tisti, ki je odvzel denar oškodovancema, ampak sta to z uporabo grožnje storila soobsojena mladoletnika. Toda ves potek dejanja, kot je opisan v izreku sodbe, je treba obravnavati kot celoto in ne ločeno, kot se to prikazuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenčeva navzočnost pri jemanju denarja, ob upoštevanju dejstva, da je ml. S.F. uporabil pištolo, ki jo je vzel obsojencu, pomeni nadaljnji obsojenčev odločilen prispevek (v smislu 25. člena KZ) k izvršitvi ropa. Zato ni sprejemljiva trditev zagovornice, da izrek sodbe nasprotuje sam sebi, ker da obsojenec ni izvrševal zakonskega ali naravnega znaka kaznivega dejanja ropa, oziroma, da to kar je navedeno v opisu obsojenčevega dejanja, ne ustreza niti udeležbi v smislu odločilnega prispevka k izvršitvi dejanja, in da tudi ni vzročne zveze med tem kar se očita obsojencu in nastalo posledico.

Ali je obsojenec oškodovancema dejansko zagrozil s pištolo oziroma ali je takšen zaključek sodišča, ki temelji na izpovedbah oškodovancev, zmoten, kot to trdi zagovornica, je vprašanje pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovorničine navedbe, ki se nanašajo na nabavo in lastništvo te pištole, pa niso pravno relevantne za presojo obsojenčeve udeležbe kot sostorilca kaznivega dejanja ropa.

Ni utemeljena zagovorničina navedba, da sodišče sploh ne obrazlaga subjektivne plati obsojenčeve udeležbe - sostorilstva pri ropu. Res je, da sodba nima razlogov o vseh tistih vprašanjih, za katera zagovornica meni, da bi jih morala imeti. Ima pa razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in obsojenčevo kazensko odgovornost kot sostorilca kaznivega dejanja ropa (enotesn dogovor, direktni naklep, razdelitev vlog pri uresničevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja in delitev plena).

Za izvedbo postopka proti mladoletnika je krajevno pristojno praviloma sodišče njegovega stalnega prebivališča (464. člen). Zato nezdružitev obravnavane zadeve s postopkom, ki je tekel proti ml. S.F. ni kršitev zakona. Sicer pa je v zvezi z zagovorničnino trditvijo, da sta bila zaradi nezdružitve obeh postopkov za isto dejanje obsojeni dve osebi, vrhovno sodišče pribavilo tudi spis Okrožnega sodišča v MB. Pri tem je ugotovilo, da se opisa dejanj v obeh sodbah ne prekrivata in zato ni točna zagovorničina trditev, da je bil D.O. obsojen za dejanje, za katerega je bil že obsojen ml. S.F..

Po oceni vrhovnega sodišča tudi niso podane ostale v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko se v razlogih sodbe navaja, da je obsojenec pokazal in repetiral pištolo, še ne pomeni, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z opisom njegovega dejanja v izreku, kjer se mu repetiranje ne očita (saj je jasno, da je moral obsojenec repetirano pištolo predhodno repetirati). Prav tako ni sprejemljiva zagovorničina trditev, da je obrazložitev sodbe, v kateri se sostorilstvo obrazlaga s pomočjo enotnega dogovora, v nasprotju z izrekom sodbe, ki takšnega očitka ne vsebuje. Res je sicer, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vse tiste okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP), kar velja tudi za obliko udeležbe pri kaznivem dejanju. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče ne bi moglo v razlogih sodbe navesti še drugih okoliščin, s katerimi zgolj utemeljuje v izreku sodbe opisano obliko storilčeve udeležbe - v konkretnem primeru sostorilstvo.

Iz uvodnega dela zahteve za varstvo zakonitosti kot tudi iz zagovorničenega predloga bi izhajalo, da izpodbija pravnomočno sodbo glede obeh kaznivih dejanj, za kateri je bil obs. D.O. spoznan za krivega. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da se uveljavljene kršitve zakona nanašajo le na kaznivo dejanje ropa. Samo, ko zagovornica navaja, da izpodbijana sodba ne obrazlaga subjektivne plati obsojenčeve udeležbe pri kaznivem dejanju ropa, pravi, da to velja tudi za poskus odvzem motornega vozila. V čem naj ne bi bila obrazložena ta subjektivna plat pa ne pove. Ker so v izpodbijani sodbi dani razlogi za obsojenčevo udeležbo pri tem kaznivem dejanju kot tudi za njegovo kazensko odgovornost, je vrhovno sodišče tudi to zagovorničino navedbo ocenilo kot neutemeljeno.

Po povedanem kršitve zakona na katere se sklicuje zagovornica niso podane, zato je bila njena zahteva za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).