Jedro

Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Primeri nedovoljenih ravnanj v citirani določbi našteti primeroma in ne izčrpno. Za to, da se neko ravnanje opredeli kot nedovoljeno dejanje, ni treba, da bi šlo za kaznivo dejanje ali prekršek. Lahko gre tudi za dejanje, ki pomeni zavajanje uradne osebe. Mora pa biti nedovoljeno dejanje zoper organ, ki je odločal, izkazano glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je to storil ter na koga (katero uradno osebo) je pritiskal. Prav tako mora biti izkazana vzročna zveza, in sicer z dokazi za dejstva, na podlagi katerih je mogoče neposredno sklepati, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal upravni akt, ki ga sicer ne bi izdal s tako vsebino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino zahtevo za ugotovitev ničnosti prvostopenjske odločbe o priznanju statusa kmeta stranki z interesom v tem upravnem sporu. V obrazložitvi navaja, da niso podane okoliščine za ničnost prvostopenjske odločbe po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po ponovnem pregledu dokumentacije je namreč ugotovila, da v konkretnem primeru ne gre za nedovoljeno ravnanje stranke z interesom, kot to zmotno navaja tožnica. Stranka z interesom je pod kazensko in materialno odgovornostjo podala izjavo, da pridobiva zemljišča in priložila potrdilo Občine Brežice ter izkazala še izpolnjevanje ostalih pogojev (usposobljenost in prihodek), na podlagi česar je prvostopenjski organ zaključil, da izpolnjuje pogoje za status kmeta. Navedeno po mnenju toženke ne predstavlja nedovoljenega ravnanja. Ugotavlja še, da je stranka z interesom z Občino Brežice 9. 11. 2018, to je po izdaji odločbe o priznanju statusa kmeta, sklenila kupoprodajno pogodbo. Samo dejstvo, da ni plačala kupnine, pa po mnenju toženke ne more predstavljati nedovoljenega dejanja po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je toženka odločala rezultatsko, torej arbitrarno in samovoljno, saj je še preden bi sploh slišala tožničine arumente, že zavzela dokončno stališče, kar je kršitev temeljnega načela pravice do izjave iz 9. člena ZUP. Zatrjuje, da je neplačilo kupnine, kot izpolnitev dolžnosti po prevzeti obveznosti, nedopustno, v zvezi s čimer se sklicuje na 5. in 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Prepričana je, da je toženka zaradi nepravilnega razumevanje in uporabe OZ nepravilno in nepopolno ugotovila, da neplačilo kupnine ne predstavlja kršitve. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

4. Stranka z interesom, A. A., odgovora na tožbo ni podal. **Datum odločitve sodišča**

5. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Sodbo je izdalo po poteku roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika glavne obravnave.1 **Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je 16. 6. 2022 s sklepom I U 922/2020-15 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)2 sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Zadeva se namreč nanaša na vprašanje pravilnosti in zakonitosti odločitve toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za ugotovitev ničnosti prvostopenjske odločbe na podlagi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki je predmet že uveljavljene sodne prakse. Dejansko stanje, relevantno za odločitev, pa tudi ni zapleteno.

7. Tožničin pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodnice ni podal nobenega ugovora v zvezi s sestavo sodišča. 8. Toženka in stranka z interesom se naroka za glavno obravnavo, kljub pravilnemu vabilu, nista udeležili.

9. Toženka je svoj izostanek opravičila z vlogo, poslano sodišču po elektronski pošti 12. 9. 2022, v kateri je navedla, da se naroka 4. 10. 2022 ne more udeležiti ter da soglaša, da se narok opravi v njeni odsotnosti in hkrati zaproša za posredovanje zapisnika o glavni obravnavi.

10. Pooblaščenec stranke z interesom je sodišču po elektronski pošti 3. 10. 2022 ob 15.41 uri poslal prošnjo za „preklic in preložitev naroka“ ter kot razlog navedel, da je "zakoniti zastopnik tožeče stranke v bolniškem staležu in ni zmožen pristopiti na narok".

11. Po prvem odstavku 115. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Skladno z drugim odstavkom te določbe lahko sodišče, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna ali nepredvidljiva ter ji onemogoči prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku; oseba mora predložiti zdravniško opravičilo.

12. V obravnavani zadevi stranka z interesom, katere pooblaščenec je z navedeno vlogo zaprosil za preložitev naroka, razpisanega za 4. 10. 2022 ob 9.00 uri, nima zakonitega zastopnika. Ob tem ter ob odsotnosti navedbe kakršnihkoli konkretnih razlogov, da bi sodišče sploh lahko presodilo utemeljenost prošnje ter glede na to, da k prošnji tudi ni bilo predloženo kakršnokoli dokazilo, ji sodišče ni moglo slediti.

**Dokazni sklep**

13. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve in v vse listine, predložene v tem upravnem sporu, označene kot priloge A2 do A6 ter B1 in B2. 14. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Med strankami je sporna zavrnitev tožničine zahteve za ugotovitev ničnosti prvostopenjske odločbe, s katero je organ ugotovil, da stranka z interesom izpolnjuje pogoje izobrazbe in ustvarjenega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zato jo je na podlagi določb 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) šteti za kmeta. Tožnica se sklicuje na ničnost prvostopenjske odločbe iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je po njenem prepričanju posledica nedovoljenega dejanja oziroma ravnanja stranke z interesom.

17. Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki lahko najintenzivneje poseže v odločbo, ki je lahko dokončna ali pravnomočna in tudi že izvršena. Poleg tega se odločba lahko izreče za nično kadarkoli po njeni izdaji in vročitvi.3

18. Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Primeri nedovoljenih ravnanj v citirani določbi našteti primeroma in ne izčrpno. Za to, da se neko ravnanje opredeli kot nedovoljeno dejanje, ni treba, da bi šlo za kaznivo dejanje ali prekršek. Lahko gre tudi za dejanje, ki pomeni zavajanje uradne osebe.4 Mora pa biti nedovoljeno dejanje zoper organ, ki je odločal, izkazano glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je to storil ter na koga (katero uradno osebo) je pritiskal. Prav tako mora biti izkazana vzročna zveza, in sicer z dokazi za dejstva, na podlagi katerih je mogoče neposredno sklepati, da so prav ta dejstva povzročila, da je organ izdal upravni akt, ki ga sicer ne bi izdal s tako vsebino.5

19. Tožnica se je v upravnem postopku v zvezi s svojo vlogo za izrek prvostopenjske odločbe o ugotovitvi statusa kmeta za stranko z interesom za nično sklicevala na dopis Občine Brežice z 8. 1. 2019 (priloga A4), iz katerega izhaja, da Občina Brežice, s katero je stranka z interesom 9. 11. 2018 v zadevi št. 7113-12/2018 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet so nepremičnine - kmetijska zemljišča parc. št. 755, 682/1, 682/2 in 703, vse k. o. ..., odstopa od pogodbe, ker stranka z interesom do trenutka izdaje tega dopisa ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, to je plačala kupnino.

20. Kot nedovoljeno dejanje po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP zatrjuje, da stranka z interesom pred upravnim organom ni govorila resnice in je podala zavajajočo izjavo ter ni pošteno uporabljala svojih pravic, saj pridobljenega statusa kmeta ni uporabila za pridobitev kmetijskih zemljišč, za katere je zatrjevala, da jih pridobiva, ampak ga je očitno uporabila za pridobivanje drugih zemljišč, torej tistih, ki so bila v njenem dejanskem interesu.

21. Sodišče ugotavlja, da se tožnica sklicuje na zlorabo pravic stranke z interesom pred upravnim organom, kar, kot rečeno, dokazuje z dopisom Občine Brežice, ki je bil izdan 8. 1. 2019, to je po dnevu izdaje prvostopenjske odločbe (ki je bila izdana 22. 6. 2018), katere ničnost uveljavlja. Da bi stranka z interesom že tekom postopka izdaje sporne prvostopenjske odločbe o ugotovitvi njenega statusa kmeta zlorabila svoje pravice z namenom zavajanja uradne osebe, torej da bi bila njena izjava, da pridobiva konkretna kmetijska zemljišča, podana tekom upravnega postopka za priznanje statusa kmeta, v času njene podaje neresnična oziroma zavajajoča, navedeni dopis sam po sebi ne potrjuje. Zato z dopisom Občine Brežice z 8. 1. 2019 (priloga A4) tožnica po presoji sodišča ni dokazala, da stranka z interesom nikoli ni imela namena kupiti navedenih zemljišč oziroma da bi stranka z interesom zlorabila pravico z namernim zavajanjem uradne osebe, v posledici česar naj bi bila izdana sporna odločba. Česa drugega pa tožnica tekom upravnega postopka niti ni zatrjevala niti v zvezi s svojimi trditvami ni predlagala izvedbe morebitnih drugih dokazov.

22. Ni pa utemeljen niti ugovor samovoljnega odločanja oziroma kršitve tožničine pravice do izjave iz 9. člena ZUP. Toženka je namreč tožnico seznanila s svojimi ugotovitvami v postopku (dopis št. 33008-13/2019/14 s 3. 6. 2020 – priloga B1), kar ji nalaga 138. člen ZUP in ji s tem v zvezi dala rok za izjasnitev, ki jo je tožnica tudi podala (tožničina vloga z 8. 6. 2020 – priloga B2). V zvezi s katerimi konkretnimi dejstvi naj ne bi imela možnosti izjasnitve, pa tožnica niti ne pojasni. Seznanitev stranke o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe tako ne pomeni „rezultatskega odločanja“, kar zatrjuje tožnica.

23. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka**

24. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). 2 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 3 Več o ničnosti glej: J. Čebulj v Komentar ZUP, ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 740 in 741. 4 Glej: sodba vrhovnega sodišča RS I Up 179/2003 z 19. 1. 2006. 5 Tako tudi: J. Čebulj v Komentar ZUP, ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 742, točka 7.