Jedro

Na oceno, da je podana ponovitvena nevarnost, zaradi katere se odreja pripor, pripravljenost osumljenčevih staršev in brata, da osumljenca sprejmejo na dom, ne more vplivati.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zoper osumljenega G.B., zoper katerega je bil izdan nepravnomočni sklep o preiskavi zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja držav po 3. odstavku 311. člena KZ, je bil z izpodbijanima sklepoma odrejen pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Njegov zagovornik je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP. Navaja, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ, ker se osumljenec ni ukvarjal s kaznivo dejavnostjo, ampak gre za enkratno dejanje; opis kaznivega dejanja ne navaja, katere narodnosti so bili tujci in ali so na ozemlje Slovenije vstopili brez predpisanega dovoljenja; državno tožilstvo ne trdi, da je storil dejanje za plačilo in tudi v opisu dejanja se mu ne očita, da ga je storil za plačilo in kdo ga je zanj prejel. Okoliščina, da se je osumljenec za kaznivo dejanje dogovoril z drugimi, ne zadošča za utemeljitev suma tega kaznivega dejanja, ta okoliščina pa tudi ni z ničemer dokazana. Sklep sodišča, da obstaja ponovitvena nevarnost, ni utemeljen, ker so člani osumljenčeve družine pisno potrdili, da soglašajo, da se vrne v družino. Zagovornik predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se predlog za odreditev pripora zavrne.

Vrhovni državni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovarja, da zahteva s trditvami, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obstajal dogovor za kaznivo dejanje in da je podana ponovitvena nevarnost, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati, smiselno pa tudi kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. ZKP, ker da sklep dežurne preiskovalne sodnice nima razlogov o utemeljenem sumu določenega kaznivega dejanja. Toda sklep navaja vsa dejstva in okoliščine, ki individualizirajo kaznivo dejanje (kraj in čas, sredstva za storitev, sodelovanje z drugimi, očitek, da je osumljenec že prej storil enaki kaznivi dejanji, koristoljubnost). Predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

V mnenju o odgovoru državnega tožilstva zagovornik ponavlja stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti, da opis dejanja ne vsebuje "ukvarjanja", ki je znak kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ, narodnosti tujcev, ilegalnega načina vstopa tujcev v Slovenijo, plačila, dogovora med udeleženci. Sklicuje se na stališče v sklepu o preiskavi in v izpodbijanem sklepu senata, da dejanje ni bilo storjeno zaradi plačila in da ta okoliščina ni relevantna.

Zahteva zagovornika osumljenega G.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva zagovornika ne navaja določno, katere kršitve kazenskega zakona so podane. S trditvami, da opis osumljenčevega dejanja v izpodbijanem sklepu ne navaja vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je njegovo dejanje kaznivo dejanje, torej na način, predviden v 1. točki 372. člena ZKP. Toda v izpodbijanem sklepu preiskovalne sodnice se osumljencu očita, da je dne 7.3.2007 v osebnem avtomobilu F.E. na avtocesti od Ljubljane proti Postojni prevažal tri državljane Turčije, ki so vstopili na ozemlje Slovenije brez predpisanega dovoljenja, da sta dva od teh izpovedala, da sta v Carigradu organizatorju ilegalnih prehodov za prevoz v Italijo plačala 5.000 oziroma 4.000 EUR, da je bil osumljenec eden od voznikov, ki so v gozdu prevzeli to skupino ilegalcev iz Turčije in se je po telefonu pogovarjal z drugima sostorilcema, vsi pa so bili del verige, ki jo je organiziral neidentificirani Š., da je osumljenec dne 12.9.2006 in 18.1.2007 storil enaki kaznivi dejanji, iz česar sklepa, da je osumljenec član skupine, ki se ukvarja z izvrševanjem teh kaznivih dejanj, kar smiselno pomeni, da se je tudi sam ukvarjal s to kaznivo dejavnostjo. Ta opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 3. odstavku 311. člena KZ, zato zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zahteva ne pojasni, iz katerih razlogov dogovor med udeleženci ilegalnega spravljanja tujcev čez ozemlje Slovenije ne bi zadoščal za utemeljitev suma storitve tega kaznivega dejanja, trditev pa tudi ni točna, saj izpodbijana sklepa utemeljujeta sum tudi z drugimi okoliščinami.

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da za dogovor o kaznivem dejanju ni dokazov, zatrjujejo zmotno ugotovitev sodišča, da obstaja utemeljen sum za tak dogovor, zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Pripravljenost osumljenčevih staršev in brata, da osumljenca sprejmejo na dom, ne more vplivati na oceno sodišča o ponovitveni nevarnosti, ki sta jo izpodbijana sklepa utemeljila z drugimi prepričljivimi okoliščinami.

Ker zahteva zagovornika osumljenega G.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.