Jedro

Za pravilen materialnopravni zaključek o tem, da so mokre stopnice nevarna stvar, je treba ugotoviti predvsem, s kakšnim materialom so stopnice obložene. Šele takšna ugotovitev namreč nudi podlago za ugotovitev, ali taka obloga, če je mokra predstavlja povečano nevarnost padcev pri običajni pazljivosti, kljub dejstvu, da imajo stopnice na robu proti drsni plastični trak. Šele tako bo mogoče ugotoviti ali mokre stopnice, obložene s takšnim materialom povzročijo zdrs pri običajni pazljivosti (normalni hoji), čeprav imajo dodatno proti drsno zaščito.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se v celoti r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za izplačilo odškodnine v znesku 6,100.000,00 SIT in ji za škodo, ki jo je dne 15. 8. 1994 kot delavka zavarovanca tožene stranke utrpela pri padcu po stopnicah prisodilo 2,115.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti ji je od zahtevanih 1,600.000,00 SIT prisodilo 1,000.000,00 SIT oziroma glede na njen 30 % soprispevek k škodnemu dogodku 700.000,00 SIT. Za strah ji je od zahtevanih 550.000,00 SIT prisodilo 350.000,00 SIT oziroma po odbitku njenega soprispevka v višini 30 % 245.000,00 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožnica zahtevala 3,900.000,00 SIT, sodišče pa ji je priznalo 1,600.000,00 SIT oziroma upoštevaje njen soprispevek za nastanek škodnega dogodka 1,120.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je tožnici prisodilo tudi vseh vtoževanih 50.000,00 SIT odškodnine za gmotno škodo - stroške izdelave izvedeniškega mnenja. Glede na uspeh pravdanja pa je odločilo o stroških postopka in naložilo toženi stranki, da mora tožnici povrniti na 101.139,00 SIT odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 11. 1998 dalje do plačila. Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper zanju neugodni del sodbe. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako,da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, torej tudi glede zavrnjenega dela zahtevka. Ugotovitev sodišča o tožničinem 30 % soprispevku k škodnemu dogodku po mnenju pritožnice nima podlage v dejanskem stanju in je napačna. Ta odstotek je celo višji,kakor pa ga je uveljavljala sama tožena stranka v svoji poravnalni ponudbi, ko je od ponujene odškodnine odbila 25 % oziroma 1/4. Poudarja, da so stopnice strme, nastopna ploskev je ozka, da nimajo nobenega protizdrsnega nanosa na nastopni ploskvi in tudi ograje ne, v času padcu pa so bile še mokre. Iz slik, predloženih s strani tožene stranke je razvidno, da je bilo stopnišče po škodnem dogodku drugače urejeno. Vzrok drugačne ureditve stopnišča je bil verjetno ravno padec pritožnice. Da stopnice ne ustrezajo predpisom, je zaključil tudi inšpektor za delo, ki je ugotovil, da stopnišče ni imelo obojestranskega oprijemala, da posamezna stopnica ni usklajena s formulo 2 x višina + širina je 63 cm in da stopnice niso imele protidrsne obloge. Vzrok tožničinega padca so bile torej ravno nevarne stopnice in ne tožničina vihravost, nepazljivost, še posebej pa ne ugotovitev, da je padla zato, ker je gledala nazaj, ko se je pogovarjala s K. (pravilno K.) K.. Pritožnica se ob padcu ni pogovarjala s K. V. (pravilno K. K.), ki pa je res bila v bližini, ko je padla po stopnicah. Pričevanje vseh prič (seveda delavk doma, eksistenčno odvisnih od zaposlitve in lojalnosti direktorici doma) so v protislovju z drugimi povsem dokazljivimi in preverljivimi dejstvi in imajo skupni imenovalec, to pa je nevoščljivost, da bi tožnica dobila odškodnino, na drugi strani pa se kaže nek strah, kakor da bo dom zaradi negativne sodbe utrpel kakšno škodo. Glede na to bi sodišče moralo biti bolj kritično do ocene izjav teh prič in jim ne bi smelo pokloniti vere brez vsakršnega pridržka. Pritožba meni, da tožnici nikakor ni moč očitati sokrivde za nastali škodni dogodek, ki izvira iz nevarne stvari, in to iz več samostojnih razlogov (ne samo mokrota). Zato ni podan noben razlog za zmanjšanje te odgovornosti. Poudarja, da je celo sama direktorica doma, zaslišana kot priča, izpovedala, da so stopnice same po sebi nevarne oziroma vzbujajo v človeku neprijeten občutek pri hoji po njih, še posebej navzdol. Glede na v izvedeniškem mnenju opisana bolečinska obdobja in obsežne neugodnosti, kar vse skupaj je trajalo več kot dve leti, tožnica meni, da je prisojena odškodnina za dosedaj prestane in bodoče telesne bolečine prenizko odmerjena, še posebej, ker je v tem času rodila otroka in so bile siceršnje predporodne in porodne težave večje kot običajno. Vsa opravila v zvezi z nego dojenčka je opravljala z veliko težavo. Pri nezgodi se je tožnica ustrašila, saj je padla po stopnicah vznak nekje na njihovi sredini in se po hrbtu popeljala do njihovega vznožja. Ta padec še sedaj intenzivno večkrat podoživlja, še posebej pri hoji po stopnicah. Zelo intenziven je bil tudi strah v zvezi z izidom zdravljenja. Tožnici se je zdravljenje močno zakompliciralo, ker niso takoj odkrili zloma vretenca, zaradi česar se je zdravljenje zavleklo. Močno se je intenziviral strah v zvezi z usodo njene hrbtenice, še posebej, ko je tožnica ugotovila, da ni sposobna za nobeno daljše delo, kjer se zahteva prisiljena drža vratu. Glede na takšno stanje je prisojena odškodnina prenizko odmerjena. Enako velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tožnica zaradi posledic nezgode sploh ne dobi službe, doma ima veliko težav pri vseh domačih opravilih, kar je še posebej neugodno zato, ker je mati dveh otrok. V posledici nezgode je v postopku invalidske kategorizacije, nesposobna je za svoje prejšnje in kakršnokoli drugo delo s prisiljeno držo. Postavlja se vprašanje, kakšna dela bo sploh lahko opravljala, glede na svoj poklic, ki sam po sebi terja take gibe oziroma držo, ki so za tožnico najbolj boleči in težki. To za tožnico, ki je mlada, predstavlja pravo katastrofo, saj bo s tem svojim invalidnim stanjem oziroma svojo nemožnostjo enakovredno konkurirati drugim svojim zdravim vrstnikom, soočena celo svoje življenje in zaradi tega zelo dolgo močno duševno trpela. Tožena stranka pa v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek odškodnine ustrezno zniža, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da naj bi tožnica padla po mokrih stopnicah. Takšen zaključek predstavlja umeten konstrukt, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je s tem absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, glede na to,da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v tej sodbi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tako se v obrazložitvi sodbe navaja, da je tožnica sama izpovedala, da ji je o mokrih stopnicah povedala K. K.. Kot gotovo dejstvo se jemlje tudi tožničina trditev, da stopnice uporabljajo tudi oskrbovanci doma, zato obstoji možnost, da je, ali komu kaj padlo na stopnice, ali so se te polile, ali pa je bil vzrok padca tožnice pljunek na stopnišču, glede na to, da naj bi oskrbovanci pljuvali na tla. V tej zvezi toženka opozarja na izpoved priče K. K., ki je prepričljivo izpovedala oziroma kategorično zanikala, da bi tožnici ob priliki njenega padca rekla, da je padla zaradi mokrih stopnic, prav tako tudi ni potrdila, da bi bile stopnice mokre ali mastne, kar bi brez dvoma lahko, če bi stopnice bile mokre ali mastne, oziroma če bi to sama zaznala, upoštevaje dejstvo,da sta se s tožnico srečali na stopnicah, se pravi, da je tudi ta priča tik pred tožničinem padcem šla po teh istih stopnicah, ter ni nikjer zaznala, da bi bile le te mokre ali mastne. Nenazadnje je tudi sama tožnica izpovedala, da ne more trditi, da so bile stopnice mokre, saj pred tem ni videla nobene luže. Na stopnicah tudi ni bilo ničesar politega, saj če bi bilo, bi to počistile same delavke kuhinje, med katere je spadala tožnica in ki je to tudi sama povedala. Ne gre zanemariti dejstva, da se je dogodek pripetil sredi poletja, v suhem vremenu. Ker na prazničen dan čistilke niso delale,tudi niso mogle zmočiti stopnic.V zvezi z uradno prijavo poškodbe tožena stranka opozarja na izpoved priče O.M., ki je prepričljivo povedala, da bi v prijavo nezgode napisala karkoli bi ji tožnica rekla,se pravi da njenih navedb ni v ničemer preverjala, smiselno povsem enako pa izpovedala tudi priča T. M.. Glede na tako pojasnjene okoliščine izpolnitve prijave, le-ta ne more služiti kot poglavitna opora za odločitev sodišča o temelju te zadeve. Upoštevaje vse izvedene dokaze, predvsem zaslišanje prič, tožena stranka ocenjuje, da je sodišče napačno oziroma najmanj preuranjeno odločilo, ko je "slepo verjelo tožnici", da so bile stopnice mokre, in to zlasti zaradi tega, ker tega dejstva direktno ni trdila niti tožnica sama, ampak se je sklicevala zgolj na eno izmed zaslišanih prič, ki pa je to kategorično in prepričljivo zanikala. Po mnenju toženke je zato vzrok tožničinega zdrsa izključno v njeni lastni neprevidnosti in nerodnosti. Povsem podrejeno pa se toženka pritožuje tudi na višino prisojene odškodnine. Pri toženki ugotovljeno 7 % trajno invalidnost nikakor ni šteti kot invalidnost, ki bi opravičevala prisojo tako visoke odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče navaja, da je tožnica ovirana pri igrah z žogo, pri čemer gre zgolj za ponavljanje ugotovitev izvedenca, ki je to navedel v splošnem kontekstu, odškodnina, ki se odmerja, pa je individualna. V tej zvezi tožena stranka (pravilno tožnica) ni v ničemer izpovedala, da bi bila kakorkoli prikrajšana pri svojih športnih aktivnostih, zato sodišče takšne prisoje tudi ne more graditi na navedbah, ki so zgolj neke splošne navedbe, ne pa navedbe, ki bi dejansko prikazovale zmanjšanje aktivnosti same tožnice. Po mnenju tožene stranke je sodišče tožnici prisodilo izredno visoko odškodnino za utrpeli strah, zlasti če se upošteva, da tožnica ni trpela hujšega primarnega strahu.Močno pretirana je tudi odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti, glede na to, da je bilo bolečinsko obdobje pri tožnici relativno kratko, zlasti kar se tiče hujših in močnih bolečin, prav tako pa tožnica ni trpela pretiranih neugodnosti v času zdravljenja. Toženka ocenjuje, da je prisojena odškodnina vsaj 40 % previsoka, glede na obravnavo podobnih primerov, s takšno razsojo pa se poleg kršitev člena 200 ZOR krši tudi načelo enakosti obravnavanja pred slovenskimi sodišči. Nobena pravdna stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne pravdne stranke. Pritožbi sta utemeljeni. Glede na prehodno določbo I. odst. 498. čl. novega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP/77). Vsebinska utemeljitev s strani tožene stranke očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po presoji sodišča druge stopnje kaže, da toženka dejansko ni zadovoljna s sprejeto dokazno presojo sodišča prve stopnje in določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazil. Dokazna ocena prvostopnega sodišča, da je tožnica padla po mokrem stopnišču zavarovanca tožene stranke, ki vodi iz kuhinje v kletne prostore, je tudi po presoji drugostopnega sodišča preuranjena, kot bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju te pritožbene odločbe. Inštančno sodišče je po uradni dolžnosti na podlagi določila II. odst. 365. čl. ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odst. 354. čl. ZPP/77. Ugotovilo je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določbi 13. točke II. odst. 354. čl. ZPP/77, ker je o odločilnih dejstvih (za opredelitev spornih stopnic za nevarno stvar) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih prvostopne sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Prvostopno sodišče je namreč v razlogih sodbe navedlo, da so "kot priča zaslišana direktorica doma T. M. in v domu zaposlene delavke K. (pravilno K.) K. in H. F. skladno izpovedale, da je protidrsna zaščita obstajala že vseskozi", po natančnem pregledu pravdnega spisa pa je ugotoviti, da H. F., katero v svoji izpovedi sicer omenja tožnica, zaslišana kot stranka (glej list. št. 37 in 38), omenjena pa je tudi v pisnih izjavah K. K. (glej list. št. 9) in M. G. (glej list. št. 10), priloženih odgovoru toženke na tožbo, v dokaznem postopku sploh ni bila zaslišana kot priča. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o obstoju protidrsne zaščite na spornih stopnicah v času škodnega dogodka kot o odločilnem dejstvu za presojo, ali so sporne stopnice predstavljale nevarno stvar, oprlo tudi na izpoved F.H., katero pa v postopku sploh ni zaslišalo kot pričo. Navedena kršitev določb pravdnega postopka pa je takšne narave, da zahteva sama po sebi razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (I. odst. 369. čl. ZPP/77). Razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pa je narekovala tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da dejansko stanje v zvezi z obravnavano delovno nezgodo ni bilo dovolj popolno ugotovljeno oziroma pojasnjeno in je bila odločitev prvostopnega sodišča glede temelja odgovornosti preuranjena (370. čl. ZPP/77). Prvostopno sodišče je 70 % odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožnici dne 15. 8. 1994 nastalo škodo oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o objektivni odgovornosti, in sicer 174. čl. ZOR. Pri tem je, kot je povzeti iz razlogov prvostopne sodbe, izhajalo iz ugotovitve, da so mokre stopnice nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR. Presodilo pa je tudi, da je tožnica s tem, ko je šla po stopnicah in pogledala nazaj, saj je odgovarjala, ali pa dejansko bila v razgovoru s K., zaradi česar ni bila dovolj pozorna na stopnice tako, da ji je na mokrih stopnicah spodrsnilo in je, čeprav se je držala za ograjo, padla, prispevala k nastanku škodnega dogodka v višini 30 %. V tolikšnem obsegu je bil torej zavarovanec tožene stranke kot imetnik nevarne stvari prost odgovornosti v smislu določbe III. odst. 177. čl. (v sodbi očitno pomotoma 178. čl.) ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča pa je prvostopno sodišče preuranjeno zaključilo, da so mokre stopnice nevarna stvar. Nevarna stvar kot pravni standard je tista, iz katere pri redni rabi in pri običajni pazljivosti izvira večja nevarnost, bodisi za uporabnike, bodisi za tretje osebe. Stopnice so torej lahko nevarna stvar, če postane gibanje (premikanje) po njih nevarno kljub normalni pazljivosti. Ali so mokre stopnice v obravnavani zadevi predstavljale nevarno stvar, je torej odvisno od večih okoliščin, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo v zadostni meri. Tako ostaja nepojasnjeno, s kakšnim materialom so stopnice sploh obložene. Šele takšna ugotovitev namreč po mnenju sodišča druge stopnje nudi podlago za ugotovitev, ali je taka obloga na stopnišču takšna, da mokra predstavlja povečano nevarnost padcev pri običajni pazljivosti, upoštevaje tudi ugotovitev, sprejeto na podlagi izpovedb vseh prič, da imajo in so imele tudi v času škodnega dogodka stopnice na robu protidrsni plastični trak. Kot priča zaslišana K. K., pri zavarovancu tožene stranke zaposlena kot medicinska sestra, je sicer izpovedala, da "so stopnice iz klinker ploščic", vendar prvostopno sodišče njene izjave ni dokazno ocenjevalo. Ob tem je poudariti, da je kot priča zaslišani inšpektor za delo J. Z., ki je na podlagi tožničine prijave nezgode dne 28. 11. 1994 (dva meseca po nezgodi) opravil ogled spornega stopnišča, na dne 26. 11. 1998 opravljeni glavni obravnavi izrecno potrdil, da je bila tudi v času delovne nezgode na stopnicah snov za preprečitev zdrsa. V zvezi z dopisom z dne 1. 10. 1998, ki ga je poslal pooblaščencu tožnice, pa je tudi pojasnil, kaj je mislil s tem, ko je nevedel "in preprečitvijo zdrsa", kar je povzelo v razloge izpodbijane sodbe tudi prvostopno sodišče. Sodišče prve stopnje niti ni pojasnilo, s čim so bile sporne stopnice v času nezgode polite, oziroma od česa so bile mokre in v kolikšnem obsegu so bile mokre. Na podlagi izpovedbe tožnice, ki sama na stopnice ob padcu, ker je bila prestrašena in šokirana, sploh ni bila pozorna in jih ni pogledala, ji je pa o mokrih stopnicah povedala K., ki pa je zaslišana kot priča to zanikala, in na podlagi vsebine prijave poškodbe pri delu, ki jo je napisala tajnica zavarovanca tožene stranke M.O., čeprav sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kdaj in kako je bila napisana, je prvostopno sodišče ugotovilo le, da so bile v času padca tožnice mokre. Prvostopno sodišče je torej verjelo tožničini izpovedi v delu, ko je prepričljivo izpovedala, da "jo je ravno K. (pravilno K.) opozirila na to, češ, da ni čudno, da je zdrsnila, ker so bile stopnice mokre". To je sodišče prve stopnje še toliko bolj verjelo, kot je povzeti iz razlogov izpodbijane sodbe, ker stopnic ne uporabljajo samo delavci kuhinje, ki hodijo v klet pogosto po material, temveč tudi oskrbovanci, in torej obstaja "možnost, da je, ali kaj padlo na stopnice, ali so se stopnice polile", tožnica pa izpovedala, da oskrbovanci tudi pljuvajo na tla. Vendar pa se takšen zaključek sodišča prve stopnje o mokrih stopnicah v času škodnega dogodka, kot v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka, pokaže za preuranjenega, že upoštevaje izpoved same tožnice, da kritičnega prazničnega dne ni deževalo, da v primeru, če delavke v kuhinji stopnice polijejo, to same počistijo in da je bila v času nezgode za čiščenje stopnišča zadolžena negovalka, ki je sicer skrbela za oskrbo oskrbovancev, in ga je očistila takrat, kadar je imela čas, kot tudi upoštevaje izpoved kot priče zaslišane direktorice zavarovanca tožene stranke M. T., da se stopnice ob praznikih ne čistijo ter izjavo priče M.G., vodje kuhinje pri zavarovancu tožene stranke, da se stopnice običajno čistijo ob sobotah, škodni dogodek pa se je pripetil v ponedeljek. Sodišče prve stopnje dokazne ocene teh izpovedi ni opravilo. Tožničino izpovedb v delu, ko je pojasnila, da jo je ravno K. (pravilno K.) opozorila na to, češ da ni čudno, da je zdrsnila, ker so stopnice bile mokre, kakor tudi navedbo o prijavi poškodbe pri delu (priloga B1), da je tožnici, ko je šla po stopnicah, spodrsnilo, ker so bile mokre, prvostopno sodišče torej ni ocenjevalo tudi v povezavi z omenjenimi izjavami. Ob dejstvu, da kritičnega dne po izjavi tožnice same ni deževalo, je glede na ugotovitev, da sporno stopnišče uporabljajo predvsem delavci kuhinje, torej obstajala možnost, da so bile stopnice mokre zaradi tega, ker jih je polila kakšna delavka v kuhinji in jih ni takoj pobrisala za sabo. To bi sodišče prve stopnje ugotovilo (tudi) z zaslišanjem delavk, ki so na dan nezgode delale v kuhinji, nenazadnje tudi z zaslišanje F. H., seveda če bi bil takšen predlog za zaslišanje podan. H. je bila, kot izhaja iz pisne izjave M.G., priložene odgovoru na tožbo, in tožničine izpovedbe, namreč tistega dne razporejena na delo od 7-ih do 14-ih in je namesto tožnice nadaljevala popoldansko delo. Prav ona je tožnico, kot izhaja iz njene izpovedi, po nezgodi tudi peljala v Z. d. Ž. in nato v C. b.. Le-ta bi lahko tudi dodatno pojasnila okoliščine glede stanja spornih stopnic na dan obravnavane delovne nezgode. Sodišče prve stopnje pa tudi ni razčistilo razhajanja med izjavo tožnice, da je v času nezgode za čiščenje stopnišča zadolžena negovalka le-tega očistila takrat, kadar je imela čas, izjavo priče M. T., da se stopnice ob praznikih ne čistijo ter izjavo priče M.G., da se stopnice običajno čistijo ob sobotah z natančno ugotovitvijo, kako je bilo pri zavarovancu tožene stranke organizirano čiščenje stopnišča in kdaj so bile sporne stopnice nazadnje očiščene ter s čim (ali le z vodo, ali pa je bilo uporabljeno tudi čistilo, morda tudi loščilo, in kakšne vrste). Ta ugotovitev bi prvemu sodišču namreč nudila podlago za razjasnitev, ali so bile stopnice v času nezgode morebiti mokre zaradi čiščenja. Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, in tudi sedaj v pritožbenem postopku, trdila, da so sporne stopnice strme in da v času škodnega dogodka tudi (še) ni bilo obojestranskega oprijemala, torej da premikanje po stopnicah ni bilo nevarno le zaradi neustreznega vzdrževanja stopnic (mokre stopnice), temveč tudi zaradi neustrezne gradnje stopnic. Na te trditve, ki jih je potrdil (tudi) kot priča zaslišani inšpekotr za delo, ki je ob ogledu stopnišča tudi ugotovil te pomanjkljivosti,torej da posamezna stopnica ni idealno usklajena s formulo 2 x višina + širina je 63 cm tako, da so stopnice bolj strme, ter da stopnišče ni imelo obojestranskega oprijemala (le enostransko), pa sodišče prve stopnje ni odgovorilo. V zvezi s tem ni odveč opomniti tudi na izjavo priče M. T., direktorice zavarovanca tožene stranke, da so stopnice "nekako ožje in visoke" ter da "imaš glede na normalne stopnice nekoliko drugačen občutek" (glej list. št. 45), na katero v pritožbi utemeljeno opozarja tudi tožnica. Tudi te izjave sodišče prve stopnje ni dokazno ocenjevalo. Prvostopno sodišče torej ni ugotavljalo, ali so sporne stopnice zaradi neusklajenosti s formulo 2 x višina + širina je 63 cm takšne konstrukcije, da so (bile) brez obojestranskega oprijemala nevarne kljub povprečni pazljivosti pri hoji po njih. V ponovnem sojenju bo torej potrebno dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri. Sodišče prve stopnje bo moralo tako najprej sploh opredeliti, s kakšnim materialom so sporne stopnice obložene. V kolikor bo ugotovljeno, da so bile stopnice na dan nezgode mokre in tudi od česa in v kolikšnem obsegu, bo potrebno nadalje razjasniti, ali stopnice, obložene s takšnim materialom, ko so mokre v takšnem obsegu, povzročijo zdrs pri običajni pazljivosti, čeprav imajo dodatno protidrsno zaščito, torej ali lahko ob normalni hoji po njih pride do zdrsa, če so mokre. V ta namen bi bilo koristno angažirati ustreznega izvedenca gradbene stroke, kot je bil že predlagan s strani tožene stranke. Z njegovo pomočjo pa bi sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, ali so sporne stopnice takšne konstrukcije, da so (bile) brez obojestranskega oprijemala (le z enostranskim) nevarne kljub normalni pazljivosti pri hoji po njih. Na podlagi teh ugotovitev bo potrebno ponovno oceniti tudi ravnanje tožnice same, in pri tem oceniti in obrazložiti tudi vpliv dejstva, da je tožnica, kot je bilo v razloge izpodbijane sodbe že pravilno pozveto, stopnišče poznala. Že pol leta pred škodnim dogodkom je namreč delala v kuhinji in je velikokrat šla po teh stopnicah, kot je izpovedala tožnica sama, zaradi česar bi se od nje zagotovo pričakovala večja pazljivost ob predvidevanju vseh komponent narave gibanja po spornem stopnišču. Ob tem velja pojasniti tožnici,da je odstotek soprispevka,uveljavljen v predpravdni poravnalni ponudbi tožene stranke za pravdno sodišče povsem irelevantnega pomena in nanj ni vezano v smislu, da ob oceni tožničinega ravnanja ne bi smelo oziroma moglo ugotoviti večjega prispevnega deleža tožnice pri nastanku obravnavane škode. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo mogoče zanesljiv zaključek, ali, in če, v kolikšni meri je zavarovanec tožene stranke odgovoren za tožnici dne 15. 8. 1994 nastalo škodo in ali je odgovornost objektivna, ali pa je morda vzrok za padec tožnice iskati v kakšni opustitvi zavarovanca tožene stranke (naprimer postavitve obojestranskega oprijemala na stopnišču, ki je bilo, kot je bilo med pravdnima strankama nesporno, postavljeno po škodnem dogodku na podlagi ureditvene odločbe inšpektorja za delo), ali pa je mogoče celoten škodni dogodek pripisati zgolj nepazljivosti tožnice. Ni odveč opomniti tudi na to, da je mogoče spolzkost stopnic pripisati tudi krivdi zavarovanca tožene stranke, če je to posledica opustitev varnostnih in higienskih ukrepov. Glede na razveljavitev prvostopne sodbe glede same odškodninske odgovornosti, pritožbeno odločanje o višini škode ni bilo mogoče.