Jedro

S spremembo zasebne tožbe na glavni obravnavi ni prekršena pravica obrambe, če ni bila glavna obravnava za pripravo obrambe v okviru istega dejanskega stanja, preložena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 10.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega M. L. za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po I. odst. 108. člena KZ RS, po zasebni tožbi zasebnega tožilca M. K. z dne 23.4.1993, spremenjeni dne 13.10.1993. Izreklo mu je 30.000,00 SIT denarne kazni, katero mora plačati v roku treh mesecev. V primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih in neplačanih 3.000,00 SIT določil en dan zapora. Obdolženemu je bilo naloženo tudi plačilo potrebnih izdatkov zasebnega tožilca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca, pa tudi plačilo povprečnine, odmerjene na 10.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 363. členu ZKP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženega oprosti obtožbe, plačilo stroškov postopka pa naloži zasebnemu tožilcu, ali da se razveljavi sodba ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču in to drugemu sodniku v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je pooblaščenec zasebnega tožilca predlagal, da se pritožba zavrne, obdolžencu pa v plačilo naložijo tudi nadaljnji stroški v zvezi s pritožbenim postopkom, vključno s stroški zasebnega tožilca zaradi odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožbenih izvajanjih naj bi sodišče prve stopnje glede na spremembo zasebne tožbe premalo razčistilo časovno plat dogodka, zagovornik pa dvomi tudi v pravilnost dokazne ocene sodišča, ki je po njegovi presoji sodbo neupravičeno oprlo le na izpovedbi zasebnega tožilca in njegove žene, pri čemer opozarja na neobjektivnost obeh prič, ki sta - kot mož in žena - obe prizadeti in zato zainteresirani na izidu predmetne zadeve ter na prilagajanje njunih izpovedb dokazni situaciji.

Navedene okoliščine so nedvomno narekovale kritično presojo verodostojnosti izpovedb zasebnega tožilca in njegove žene ter obdolženca. Vendar sodišču prve stopnje v tem pogledu nikakor ni mogoče očitati nepravilnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno - izvedlo je vse potrebne dokaze in ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na tej podlagi pravilno napravilo dokazni sklep, ko je sprejelo izpovedbo zasebnega tožilca kot resnično in prepričljivo. Le-ta je namreč v celoti podprta tudi s skladnim pričevanjem njegove žene. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, češ da sta priči prilagajali svoji izpovedbi glede časovne opredelitve dogodka obdolženčevemu zagovoru, pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Zasebni tožilec je v zasebni tožbi res navedel, da je do telefonskega klica prišlo 2.4.1993, kasneje pa ne on, ne njegova žena, točnega datuma storitve predmetnega dejanja nista več navajala, vendar pa to nima nikakršne teže, zlasti pa ne takšne, kot meni pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da bi obdolženi lahko telefoniral od koderkoli in ne le od doma, zaradi česar natančna opredelitev datuma in dejstvo, da obdolženega dne 2.4.1993 ni bilo doma, ni bistvena okoliščina.

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj zavrača obdolženčev zagovor, v katerem je le-ta dejanje v celoti zanikal. V podkrepitev pravilnosti takšne dokazne ocene pa je mogoče še dodati, da zasebni tožilec in obdolženec nista v dobrih sosedskih odnosih in da je zasebni tožilec pred obravnavanim dogodkom s svoje drvarnice odstranil obdolženčevo televizijsko anteno, zaradi česar je obdolženi kritičnega večera atudi poklical zasebnega tožilca, dodal pa še očitek glede zastrupitve psa. Logična je torej ocena izpodbijane sodbe, da je obdolženi imel interes in razlog za žaljenje zasebnega tožilca. Sodišče druge stopnje tako ne dvomi v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi v začetku aprila 1993 izrekel inkriminirane besede in s tem storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, ni potrebno novo dokazovanje z poizvedbami pri psihiatrični kliniki glede obdolženčevega obiska pri pacientki dne 2.4.1993, saj je kot že rečeno glede na spremembo zasebne tožbe takšno dokazovanje nepotrebno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja povsem pravilno ocenilo, da so v ravnanju obdolženca podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, ki so v izpodbijani sodbi natančno obrazloženi. S tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja in razlogov zato ne bo ponavljalo.

Neutemeljeno pritožba tudi uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene obdolženčeve pravice do obrambe. S tem, ko sodišče ni ugodilo zagovornikovemu predlogu za prekinitev obravnave v smislu priprave obrambe po spremembi zasebne tožbe, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka. Pravilno je namreč utemeljilo svoj sklep, da prekinitev ni potrebna glede na to, da obtožba izhaja iz enakega dejanskega stanja kot pred spremembo. Sodišče druge stopnje takšno utemeljitvijo sprejema, saj ni prišlo do spremembe dejanskega stanja to je do spremembe dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Le takšna sprememba bi namreč, ob nadaljevanju obravnave brez zadostnega časa za pripravo obrambe, predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na nepravilnost in zakonitost sodbe. Tudi zavrnitev dokaznega predloga o opravi poizvedb pri Psihiatrični kliniki ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge, pri čemer mora navesti razloge za takšno zavrnitev.V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da takšen dokaz po spremembi zasebne tožbe ni več bistven. Pritožbeno sodišče se tudi glede tega strinja s sodiščem prve stopnje, dodaja pa, da bi takšna kršitev, četudi bi obstajala bila le navidezna kršitev določb kazenskega postopka - v tem primeru bi šlo namreč za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar kot je že bilo poudarjeno zavrnitev v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost sodbe.

Pritožba pa vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka nadalje tudi v tem, da so razlogi sodbe v precejšnji meri v nasprotju sami s seboj, češ, da sodišče sprejema da je spremenjena zasebna tožba časovno dovolj opredeljena in sposobna za obravnavanje, kar pa naj bi bilo v nasprotju z izpovedbama zasebnega tožilca, ki v svoji izpovedbi ne omenja niti dneva niti meseca, in njegove žene, katera pa naj bi o dogodku povedala le, da se je pripetil meseca aprila 1993. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, saj so razlogi sodbe jasni in nikakor ne prihaja do dveh alternativov o odločilnih dejstvih. Tako zasebni tožilec kot njegova žena, kot to izhaja iz odgovora na pritožbo, si datuma nista zapisala in ga zato nista mogla natančno opredeliti, je pa T. K. jasno izpovedala, da je do dogodka prišlo meseca aprila. Tudi če bi se izkazalo, da je obdolženi zasebnega tožilca klical v drugi polovici meseca aprila, to na izrek in razloge sodbe ne bi vplivalo.

Tudi izrečena kazen je po oceni sodišča druge stopnje povsem primerna, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, zlasti številne olajševalne okoliščine - tudi tiste, na katere opozarja pritožba, to je upoštevanje obdolženčeve osebnosti-, pravilno pa je ovrednotilo tudi težo kaznivega dejanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izrečena kazen - milejša oblika predpisane kazni - denarna kazen - primerna in bodo z njo doseženi vsi nameni kaznovanja.

Zaradi vseh navedenih razlogov in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odst. 376. čl. ZKP, je zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst. 98. čl. in 101. čl. ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu s trajanjem in zapletenostjo pritožbenega dela kazenskega postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.