Jedro

Za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ki naj bi jo zavarovanec pridobil kot tehnološki višek, ob izpolnjenih ostalih pogojih glede starosti in delovne dobe, je bistveno, ali so bili za tožnika izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v določbah ZDR, ki urejajo pogoje in postopek za prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu. Obhajanje zakonodajalčeve volje, celo z na zunaj pravilnim ravnanjem, ne more uživati pravnega varstva, saj nasprotuje temeljnim načelom civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku, da se mu od 1.2.1996 dalje prizna pravica do predčasne pokojnine. Razveljavilo je odločbi toženca, št. 4.029.353 z dne 19.3.1996 in št. P-4.029.353 z dne 22.11.1996. Tožniku je od 1.2.1996 priznalo pravico do predčasne pokojnine. Izreklo je, da bo o odmeri in izplačevanju le-te odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik, ob izpolnjevanju pogoja starosti ter pokojninske dobe, izpolnjuje tudi tretji pogoj, določen v 40. členu, 1. odst. 2. alinee Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92- 7/96). Torej, da mu je delovno razmerje prenehalo iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, konkretno kot tehnološkem višku v d.o.o. L., kjer je bil zaposlen od 20.1.1996 do 31.1.1996. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da se je tožnik šele 28.3.1996 prijavil pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot pri pristojnem organu v zavarovanje kot delavec od 20.1.1996 do 31.1.1996. Pred tem pa je bil do 20.1.1996 zavarovan kot lastnik. Nadalje je ugotovilo, da je zavod tako spremembo zavarovanja, torej za nazaj, sprejel, ne da bi tožnik predložil pogodbo o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče ob tem povdarja, da je bil ta postopek - zavarovanje za nazaj - nepravilen in dokumentacija nepopolna zaradi nepredložene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je menilo, da je dolžno upoštevati tako stanje zato, ker je navedeni zavod spremembo zavarovanja sprejel. Sodišče še povdarja, da ne po Zakonu o delovnih razmerjih, ne po drugem zakonu, delavci, ki so zaposleni le krajši čas, ne sodijo v kategorijo tistih delavcev, ki jim delovno razmerje ne bi moglo prenehati zaradi nujnih operativnih razlogov.

Ob opisanem stanju, pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ostajajo odprta pomembna vprašanja, ki jih prvostopenjsko sodišče ni razčistilo in se do njih ni opredelilo in ki jih povdarja pritožba.

Pravilno opozarja na to, da je tožnik dne 2.2.1996 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine in da je bila z odločbo z dne 19.3.1996 le-ta zavrnjena, ker ni izpolnjeval pogojev iz 40. člena zakona, saj mu delovno razmerje ni prenehalo iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Pritožba pravilno povdarja, da je tožnik šele po prejemu te odločbe, to je dne 28.3.1996 pri pristojnem zavodu vložil predpisane obrazce za prijavo in odjavo iz zavarovanja ter se za nazaj, torej z dnem 20.1.1996 prijavil v zavarovanje kot delavec v delovnem razmerju in se z 31.1.1996 odjavil iz zavarovanja kot "tehnološki višek". Ob prijavi tudi ni predložil pogodbe o zaposlitvi, ker je po lastnih navedbah niti ni imel, saj od 20.1.1996 kot delavec ni bil razporejen na nobeno delovno mesto (izpovedba na obravnavi dne 4.9.1997).

Zato pritožba pravilno opozarja, da dejstvo, da je bil tožnik ob morebitni sklenitvi delovnega razmerja nerazporejen, torej brez razporeditve na določeno delovno mesto, po 12 dneh pa mu je delovno razmerje prenehalo iz operativnih razlogov, v celoti nasprotuje smislu določb Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo pravice delavcev v primeru prenehanja delovnega razmerja iz naslova presežnega dela. ZDR namreč predpisuje postopek za ugotavljanje prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu, kot tudi, da takemu delavcu preneha delovno razmerje po poteku 6 mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, po sporazumu z delavcem pa lahko tudi pred iztekom 6-mesečnega roka.

Ob opisanem stanju pritožba tudi pravilno povdarja, da je v celoti odprto, ali je bilo sploh sklenjeno delovno razmerje, za kar ZDR (Ur.l. RS, št. 14/90-2/94) določa pogoje in postopek in v 1. odst. 12. člena izrecno, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oz. pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi.

Zato je prvostopenjsko sodišče odločilo preuranjeno in bo moralo v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku zavzeti stališča do navedenih vprašanj, pri tem pa po potrebi izvesti dodatne dokaze, potrebne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja tako glede vprašanja, ali je bilo sploh sklenjeno delovno razmerje, kot glede vprašanja, ali so bili za opredelitev tožnika kot tehnološkega viška izpolnjeni pogoji, predpisani v določbah ZDR, ki urejajo pogoje in postopek za prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče še povdarja, da je Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi, št. VIII IPs 241/98 sprejelo stališče, da obhajanje zakonodajalčeve volje, celo z nazunaj pravilnim ravnanjem, ne more uživati pravnega varstva, saj nasprotuje temeljnih načelom civilnega prava o poštenem izvrševanju pravic.