Jedro

Posledica razveze pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti to, kar je na podlagi pogodbe prejela. Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega, veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb. Obe stranki sta dolžni sočasno izpolniti svojo obveznost. Stranka, ki vrača denar pa mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se razveljavi prodajna pogodba z dne 24.10.1990, po kateri je tožena stranka prodala tožniku osebni avtomobil znamke Škoda 120 L, letnik 1986 za kupnino in odškodnino v skupnem znesku 28.250,00 SIT in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 36.872,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila pod pogojem, da ji tožnik vrne osebni avtomobil, ki je bil predmet razveljavljene prodajne pogodbe ter mu povrniti 32.300,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prva sodba, ki je bila izdana v tem postopku je postala pravnomočna v nerazveljavljenem delu, ne glede na razloge sklepa sodišča druge stopnje, ki smiselno razveljavljajo prvo sodbo v celoti. Sodišče prve stopnje je zato pri ponovni odločitvi v izpodbijani sodbi spregledalo, da odloča v prvem odstavku izreka o že pravnomočno razsojenem delu tožbenega zahtevka. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. tč. 2. odst. 354 čl. Zakona o pravdnem postopku. V tej zadevi gre tudi za obojestransko obveznost vračanja tega, kar sta pogodbeni stranki na podlagi razveljavljene pogodbe dobili. Modificirani tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, pa ne opredeljuje časa vrnitve osebnega avtomobila, ki ga je tožnik dolžan vrniti toženi stranki, da bi njena obveznost zapadla v smislu izvršilne klavzule. V tem delu gre za kršitev v smislu 13. tč. II. odst. 354. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča druge stopnje ni podan zatrjevani pritožbeni razlog. Prvo sodbo sodišča prve stopnje, opr.št. VI P 113/91 z dne 7.10.1991 (list.št. 21) je sodišče druge stopnje razveljavilo v celotnem izpodbijanem delu, to je v prvem in drugem odstavku izreka in ne samo v drugem odstavku izreka, kot napačno tolmači tožena stranka sklep sodišča druge stopnje, opr.št. II Cp 1896/91 z dne 15.4.1992 (list.št. 32). Prva sodba sodišča prve stopnje je namreč bila (tako kot je tudi sedaj obravnavana) dajatvena sodba glede na zahtevek, ki ga je obravnavala in o njem odločila. Zahtevek za razveljavitev pogodbe in vrnitev kupnine je celota in je po svoji materialnopravni naravi dajatveni zahtevek, ne pa ugotovitveni ali oblikovalni. Dajatvena sodba pa je bila delno ugoditvena (v prvem in drugem odstavku) in delno zavrnilna (v tretjem odstavku).

Razveljavljen je torej bil celotni dajatveni ugoditveni del, medtem ko zavrnilni del ni bil izpodbijan in je bil že pravnomočen. Sodišče prve stopnje zato v sedaj izpodbijani sodbi ni ponovno odločilo o že pravnomočno razsojenem delu tožbenega zahtevka tožnika in zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. tč.

2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi mnenja, da odločitev o zamudnih obrestih v drugem odstavku izreka sodbe ni niti nejasna niti nepopolna, ker ni naveden rok, v katerem mora tožnik vrniti avtomobil, ki je bil predmet razdrte pogodbe zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da tudi ni podan pritožbeni razlog napačne uporabe mateialnega prava, na katerega je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP. Posledica razveljavitve pogodbe je, da mora vsaka stranka vrniti to, kar je na podlagi pogodbe prejela (2. odst. 132.čl. ZOR). Če imata obe stranki pravico zahtevati vrnitev danega veljajo za vzajemno vračanje pravila, ki veljajo za izpolnitev dvostranskih pogodb (3. odst. 132.čl. ZOR). Obe stranki sta torej po razdrti pogodbi dolžni sočasno izpolniti svojo obveznost (2. odst. 122.čl. ZOR), zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izpolniti svojo obveznost vračila kupnine pod pogojem, da ji tudi tožnik vrne osebni avtomobil, ki je bil predmet razdrte pogodbe. Obveznost vrniti kupnino in obveznost vrniti avtomobil, je torej vzajemna oz. sočasna obveznost pogodbenih strank. Stranka, ki vrača denar pa mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo v skladu z določilom 5. odst. 132.čl. ZOR. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje vezalo tudi plačilo odškodninskega dela terjatve tožnika na pogoj izročitve avtomobila pa ni v škodo tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva (ki v pritožbenem postopku niso osporavana) o očitnem nesorazmerju vzajemnih dajatev obeh strank in nevednosti tožnika za pravo vrednost avtomobila, sprejelo tudi pravilen materialnopravni zaključek, da je bil tožnik upravičen zahtevati razveljavitev pogodbe in vrnitev plačane kupnine (139.čl. ZOR).

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemlejeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368.čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožnik ni vložil odgovora na pritožbo, tožena stranka pa do povračila svojih pritožbenih stroškov zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena.

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ 4/77-27/90) in določbe ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89) je sodišče druge stopnje uporabilo v tej odločbi na podlagi določila prveg aodst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).