Jedro

Če strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo – v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.

Pritožnik pravilno izpostavlja, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice manifestirati v obliki pravno priznane škode – v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina za duševne bolečine pa se priznava le, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni - v 1. točki izreka tako, da se znesek 2.800,00 EUR nadomesti z zneskom 1.100,00 EUR - v 2. točki izreka tako, da se znesek 151,83 EUR nadomesti z zneskom 62,11 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v ostalem nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožnica je dolžna tožencu povrniti 244,04 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.800,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 do plačila (1. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 151,83 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa sodbo spremeni. Izpostavlja, da je tožnica čutila zgolj srednje hude bolečine 10 do 14 dni, nato pa zmerne oziroma blage 10 do 12 dni, glede nevšečnosti pa je opravila zgolj pregled v travmatološki ambulanti, kontrolne preglede pri osebnem zdravniku, hlajenje in uživanje protibolečinskih tablet. Prisojena odškodnina v višini 800,00 EUR je previsoka odškodnina. V več primerih so bile določene bistveno nižje odškodnine, tudi za hujše telesne bolečine, pri čemer sodba izpostavlja odločbe VS000472, VS000833 in VS000432. Neutemeljen oziroma najmanj bistveno previsok je dosojeni znesek odškodnine iz naslova strahu v višini 1.000,00 EUR. V času dogodka je tožnica doživela le srednje hud strah, pri čemer dogodek in poškodba nista bila takšna, da bi se zaradi tega sploh lahko ustrašila za svoje življenje. Ni relevantno ali je tožnica kdaj prej toženca videla z orožjem, kot sicer neresnično zatrjuje, saj je v obravnavanem primeru prejela udarec z roko. Sicer pa je tožnica sama izpovedala, da se v prvem trenutku niti ni ustrašila. Primarnega strahu tožnica tako sploh ni utrpela. Tudi sicer je iz sodne prakse razvidno, da se tudi v primeru intenzivnega primarnega strahu priznava bistveno nižja odškodnina (pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo VS000942). Sekundarni strah je trajal samo do pregleda v travmatološki ambulanti, nato pa je prenehal, upoštevaje, da je šlo za lahko telesno poškodbo in ni bilo nikakršnega utemeljenega razloga za strah glede izida zdravljenja. Sodna praksa v bistveno hujših primerih dosoja takšno odškodnino (odločba VS 0001223). Pri tožnici tudi ne obstaja strah v zvezi s ponovitvijo dogodka. Ni bilo izkazano, da bi se tožnica toženca bala, redno je prihajala k prijateljici, ki stanuje v istem bloku kot toženec in pri tem ni kazala nobenega strahu. Sicer se tožnica nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora in ni bojazni, da bi se dejanje sploh lahko ponovilo, tudi sicer toženec ne želi imeti nobenega stika z njo. Sodišče je napačno dosodilo tožnici odškodnino iz naslova posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter kršitve pravice do telesne in duševne celovitosti. Prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, tožnica pa duševnih bolečin ni niti zatrjevala niti jih ni ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi. Sodišče sicer ugotavlja, da naj bi se zaradi napada tožnica počutila ponižano, kar pa iz trditvenih navedb tožnice ne izhaja. Kršitev osebnostne pravice se mora manifestirati v obliki pravno priznane škode – duševnih bolečin, pri čemer se denarna odškodnina iz tega naslova priznava le, kadar njihova moč in trajanje opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje (tako na primer sodba VSC Cp 601/2011).

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je tožnico tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njenega telesa in je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje s tem, da jo je dne 11. 6. 2012 s pestjo enkrat udaril v predel obraza, nato odšel stran, se zopet vrnil in jo ponovno dvakrat s pestjo udaril v predel obraza, da je utrpela udarnino glave, zaradi česar je bil začasno oslabljen del njenega telesa in je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje, kar je lahka telesna poškodba.

6. Tožnica je ob takšni poškodbi 10 do 14 dni čutila srednje hude bolečine, te so v zadnjih dneh tega obdobja prešle v zmerne, nato v blage in so kot takšne skupaj trajale še 10 do 12 dni. Prestala je pregled v travmatološki ambulanti ter tri preglede pri izbranem zdravniku, en teden je poškodovani del telesa hladila, približno 14 dni pa uživala protibolečinske tablete. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je sodišče priznalo odškodnino v višini 800,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedena odškodnina pravična odškodnina (179. člen OZ), skladna pa je tudi s sodno prakso. V odločbah, ki jih izpostavlja pritožba, je šlo za primerljive poškodbe, iz naslova telesnih bolečin je bilo tožniku prisojena enkrat ena plača in enkrat dve plači, v tretjem primeru pa skupaj s strahom ena plača. Povprečna mesečna plača na dan izdaje sodbe, v februarju 2016, je znašala 1.022,32 EUR in je torej prisojena odškodnina v višini 800,00 EUR primerljiva odškodnina tudi s sodno prakso, ki jo izpostavlja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da se je ustrašila ob napadu,(1) napad je bil nepričakovan, pri čemer pa je bil primarni strah kratkotrajen. Sekundarni strah je trajal do pregleda v travmatološki ambulanti, saj je šlo za lahko poškodbo in ni bilo bojazni za izid zdravljenja. Po oceni sodišča pa se tožnica boji, da bi se dogodek ponovil. Upoštevaje vse navedeno ji je iz tega naslova prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je torej šlo pri tožnici za močan a kratkotrajen strah, ni pa to sodišče ugotovilo, da bi strah pri tožnici za dalj časa porušil njeno duševno ravnovesje (kaj takšnega tožnica tudi ni zatrjevala). Sekundarni strah pa je trajal le do pregleda v travmatološki ambulanti. Glede na navedeno, upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova prisodilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo tožničinih navedb o strahu pred ponovnim srečanjem s tožencem in o skrbeh zaradi morebitne nove poškodbe. Taka zaskrbljenost namreč ne sodi v dejansko podlago odločitve o odškodnini za strah, temveč v dejansko podlago odločitve o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.(2) Pri odločanju o priznanju odškodnine na tej podlagi, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnica zmanjšanja življenjske aktivnosti iz tega naslova (in ne iz drugih) ni izkazala, in ji iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni priznalo odškodnine. V tem obsegu je odločitev že postala pravnomočna. Glede na vse povedano, je po oceni pritožbenega sodišča, ob pravilni uporabi materialnega prava, primerna odškodnina iz naslova prestanega strahu, ki je skladna tudi s sodno prakso, 300,00 EUR (179. člen OZ).

8. Tožnica je uveljavljala odškodnino tudi iz naslova posega v njene osebnostne pravice. Pritožnik pravilno izpostavlja, da sama kršitev osebnostne pravice ni zadostna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ampak se morajo njene posledice manifestirati v obliki pravno priznane škode – v obliki duševnih bolečin. Denarna odškodnina za duševne bolečine pa se priznava le, kadar moč in trajanje duševnih bolečin opravičujejo, da se na ta način vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnotežje. V konkretnem primeru tožnica ni zatrjevala niti tega, da je zaradi posega v njeno telesno celovitost sploh trpela duševne bolečine, da je bilo porušeno njeno psihično ravnotežje, niti seveda kako so se duševne bolečine kazale in kako dolgo so trajale.(3) O tem tudi ni ničesar izpovedala. Ker torej tožnica duševnih bolečin zaradi posega v njene osebnostne pravice ni niti zatrjevala, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko ji je iz tega naslova prisodilo odškodnino (179. člen OZ).

9. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino iz naslova strahu znižalo na 300,00 EUR, tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine zaradi posega v tožničine osebnostne pravice, pa v celoti zavrnilo. Toženec je sedaj tožnici dolžan plačati 1.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 do plačila, v roku 15 dni. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku (tožnica je sedaj uspela s 55,50 %, toženec pa s 44,50 %), je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka in je, upoštevajoč odmero stroškov po sodišču prve stopnje, sedaj toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 62,11 EUR. Odločitev o delni spremembi sodbe temelji na določbi 358. člena ZPP. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženec je s pritožbo uspel z zneskom 1.700,00 EUR. Od tega zneska mu je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške in sicer mu gre iz naslova nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ki ga je potrebno uporabiti v tem postopku) 196,80 EUR. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve (43,30 EUR) je to 240,10 EUR, z 2 % materialnimi stroški (od 196,80 EUR) 3,94 EUR, pa 244,04 EUR. Te stroške mu je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Saj jo je napadla moška oseba, ki ima nasilno preteklost (kazenska evidenca).

Op. št. (2): Če strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika nepremoženjske škode (strah) preide v drugo – v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.

Op. št. (3): S tem v zvezi je zatrjevala: „Napad s strani tožene stranke je bil storjen na nizkoten, ponižujoč način, saj je tožeča stranka sredi dneva, na javnem kraju, na parkiriščih pred večstanovanjskimi bloki, s strani tožene stranke doživela izbruh, ki se je začel z besednimi žalitvami in grožnjami, nato pa zaključil s fizičnim napadom in prejemom treh udarcev s pestjo v predel glave. Takšno ravnanje tožene stranke je potrebno presojati kot nedopustno in zavržno, saj so bile tožeči stranki grobo kršene njene ustavne pravice po 34. in 35. členu Ustave.“