Jedro

Dogovor o krajevni pristojnosti je dovoljen le, če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakega sodišča. Če se postopek začne z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mora upnik, če želi uveljavljati dogovor o krajevni pristojnosti za primer, če bi dolžnikovemu ugovoru zoper izvršilni sklep sledil pravdni postopek, dogovor uveljavljati že v predlogu za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

: Z uvodoma citiranim sklepom je Okrožno sodišče v Krškem odločilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu in da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Murski Soboti.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je „vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP“ in predlagala razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu Okrožnemu sodišču v Krškem v nadaljnji postopek.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranke predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Okrožno sodišče v Krškem se je izreklo za nepristojno za odločanje v predmetnem sporu, ker je tožeča stranka v odgovoru na ugovoru navedla, da je po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 30.6.2003 v zvezi z dogovorom o prenosu pogodb z dne 31.3.2005 za rešitev spora med strankama dogovorjena izključna pristojnost sodišča v Murski Soboti. Ker je dogovorjena izključna pristojnost sodišča v Murski Soboti, je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na 69. člen ZPP.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da sta stranki dogovorili za rešitev spora izključno pristojnost sodišča v Murski Soboti. V 1. odst. 69. člena ZPP je dogovor o krajevni pristojnosti dovoljen le, če zakon ne določa izključne krajevne pristojnosti kakega sodišča. Izključne krajevne pristojnosti so torej le tiste, ki jih določi zakon tako, da stranki sami z dogovorom o krajevni pristojnosti ne moreta ustvariti izključne krajevne pristojnosti. Dogovor o krajevni pristojnosti je le upravičenje strank, ne pa dolžnost, da vodita postopek pred dogovorjenim sodiščem.

Da bi bil dogovor o krajevni pristojnosti upoštevan, pa mora tožeča stranka (upnik v predhodnem izvršilnem postopku) le tega uveljavljati pravočasno. Če se postopek začne z vložitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mora upnik, če želi uveljavljati dogovor o krajevni pristojnosti za primer, če bi dolžnikovemu ugovoru zoper izvršilni sklep sledil pravdni postopek, dogovor uveljavljati že v predlogu za izvršbo. Po 2. odst. 62. člena ZIZ sodišče, ki razveljavi sklep o izvršbi v dovolilnem delu, upošteva sporazum o krajevni pristojnosti le, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. V obravnavani zadevi pa je sporazum o krajevni pristojnosti uveljavljal upnik, vendar šele v odgovoru na ugovor, torej prepozno. Izvršilno sodišče zato utemeljeno ni upoštevalo uveljavljanega sporazuma o krajevni pristojnosti, ko je ugodilo ugovoru dolžnika in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Krškem.

Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo razpolaganje stranke (tožeče stranke) v nasprotju s prisilnim predpisom – določbo 2. odst. 62. člena ZIZ, ko je upoštevalo tožnikov prepozno uveljavljan sporazum o krajevni pristojnosti in s tem zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 6. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po 2. odst. 350. člena v zvezi s 1. odst. 366. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Utemeljeni toženčevi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Krškem v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker se po določbi 1. odst. 366. člena ZPP pritožba zoper izpodbijani sklep ne vroča nasprotni stranki v odgovor, torej stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP.