Jedro

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki je zato pravno pomembno dejstvo glede presoje že razsojene stvari in podlaga za uporabo 4. točke 357. člena ZKP v zvezi z 10. členom ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom na temelju tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga 4. točke 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper A. A. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (točka I izreka). Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo (točka II izreka). Odločilo pa še o stroških kazenskega postopka, da le-ti na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo proračun (točka III izreka).

2. Zoper sklep je vložila pritožbo državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopenjski sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje "v novo odločitev".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro spora, ki ga je sprožila državna tožilka s pritožbo, je v njenem prepričanju, da je sodišče prve stopnje pravno pomotno razlogovalo obstoj pravila ne bis in idem iz 10. člena ZKP. Po prepričanju pritožnice pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 51265/2016 z dne 7. 1. 2019 "ne pokriva" kaznivega dejanja, ki je vsebovan v izreku izpodbijanega sklepa. Razlikovalno okoliščino, ki jo pritožnica izpostavlja, je sodišče prve stopnje po njenem prepričanju zanemarilo, kajti pravnomočen krivdorek po sodbi III K 51265/2016 pokaže, da sta oškodovanca iz pravnomočno kazenskega postopka in aktualnega, ki ga je sodišče prve stopnje ustavilo, povsem različna. Sklepno pritožnica zaključuje, da ne gre za popolno identiteto.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravzaprav izčrpno povzelo obstoječo judikaturo Vrhovnega sodišča, ki se je ukvarjalo z vprašanjem pravne opredelitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 tako imenovano kolektivno kaznivo dejanje. Že na podlagi opisa iz pravnomočnega krivdoreka, kakor tudi iz izreka izpodbijanega sklepa, je utemeljeno mogoče zaključiti, da je bila v obeh primerih, na ravni gotovosti v zadevi III K 51265/2016, v aktualni zadevi pa na ravni utemeljenega suma, ugotovljena načrtna dejavnost obdolženega A. A., ki je v obeh primerih sestavljena iz istovrstnih ravnanj. V obeh primerih je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da so dejanja časovno in prostorsko povezana, da so storjena z enotnim naklepom, ki izražajo enotnost volje in da so v pravnomočnem kazenskem postopku in aktualnem usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Prav zaradi kriterija načrtne dejavnosti storilca, ki ga nenazadnje očita državna tožilka tudi v aktualnem kazenskem postopku, ugotovljeno pa je bilo tudi v pravnomočno končanem postopku, je zato pravilen sklep sodišča prve stopnje, ki se opira tudi na judikaturo Vrhovnega sodišča, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 tako imenovano kolektivno kaznivo dejanje. Zato je pravnomočno razsojena zadeva zoper obdolženega A. A. po citirani sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani povzročila posledico, ki preprečuje ponovno sojenje o isti stvari. Ali drugače povedano, če bi bil obdolženi A. A. v zadevi, ki je pravnomočno končana, obravnavan in sojen tudi za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 na škodo B. B. in C. C. (že je pojasnjeno, da sta oba historična dogodka iz pravnomočno končanega in aktualnega postopka organsko povezana), bi bil lahko spoznan za krivega samo enega kaznivega dejanja, torej po prvem odstavku 196. člena KZ-1. 6. Ker je tako pravnomočna kazenska sodba III K 51265/2016 pravno pomembno dejstvo glede vprašanja že razsojene zadeve, je zato pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo odločitvi, da je podana okoliščina iz 4. točke 357. člena ZKP, ki izključuje kazenski pregon.