Jedro

V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijane III., IV. in V. točka izreka sodbe razveljavijo ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 4. 7. 2022, temveč je trajalo do 16. 7. 2023 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku od 5. 7. 2022 do 16. 7. 2023 obračuna in plača razliko med dejansko prejeto plačo in nadomestilom za brezposelne in plačo, ki bi jo v tem času prejel pri toženki skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v določenih zneskih ter zakonske zamudne obresti od neto zneskov (II. točka izreka). Naložilo ji je še, naj tožniku od denarnega povračila v višini 15.001,21 EUR obračuna davke in prispevke ter mu plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za vrnitev nazaj na delo in višji denarni zahtevek (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.751,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožnik zoper sodbo (v delu, v katerem ni uspel) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi v novem sojenju moralo sodišče prve stopnje odločati samo še o tem, ali bo ugodilo njegovemu zahtevku glede reintegracije in mu priznalo pravice v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali pa bo ugodilo predlogu toženke za sodno razvezo v skladu s 118. členom ZDR-1 ter mu priznalo ustrezno denarno povračilo. Navaja, da je bilo v tem sporu že pravnomočno ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ponavlja, da je bil s sodelavci v dobrih odnosih, da je delal strokovno in želi nazaj na delo k toženki. Meni, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o sodni razvezi zmotno oprlo na izpovedi župana toženke in priče A. A.; skladno z ustaljeno sodno prakso (npr. odločitev VS VIII Ips 329/2016) se pri odločanju po 118. členu ZDR‑1 presojajo okoliščine, ki so nastale po podani odpovedi. Trdi, da je obrazložitev sodišča prve stopnje o obstoju pogojev za sodno razvezo prepis razlogov, zaradi katerih je v prvotnem postopku štelo izpodbijano odpoved za zakonito, s čimer je še enkrat obsojen, da je kršitve storil. Sklicuje se na pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča Pdp 251/2023, da se kot nezakonita odpravita sklepa o izredni odpovedi, o čemer ni mogoče ponovno odločati. Izrecno navaja ugotovitve in materialnopravna stališča pritožbenega sodišča v navedeni odločbi in dele obrazložitve izpodbijane sodbe, ki so z njimi v nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da je ponovno nezakonito odločalo o kršitvah, ki so bile podlaga za odpoved, ter pogoju iz 109. člena ZDR-1, ni pa navedlo razlogov za odločitev o sodni razvezi, torej je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Kot neutemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da reintegracija ni mogoča, ker je toženka izgubila zaupanje vanj. Sklicuje se na obrazložitev odločitve pritožbenega sodišča, da je šlo za laično županovo razumevanje njegovih dejanj kot zlorabe oziroma prekoračitve pooblastil, in na izpoved A. A. v zvezi s časovnim zamikom treh mesecev pri obveščanju o izgubi zaupanja v delo tožnika. Ne razume, zakaj je toliko časa čakala, če je izgubila zaupanje in je bilo nadaljevanje delovnega razmerja nevzdržno. Podredno nasprotuje odločitvi, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže z dnem njegove zaposlitve pri drugem delodajalcu v javnem sektorju, ter prenizki odmeri denarnega povračila (7 plač). Uveljavlja, da mu sodišče prve stopnje napačno ni priznalo potnih stroškov pooblaščenke na relaciji Ljubljana-Koper-Ljubljana ter stroškov za sestavo vseh listin, kopiranja listin zaradi obnove spisa, posvetov in pregledov dokumentacije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnikova pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženka vlaga pritožbo zoper III. točko izreka v celoti ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka. Zatrjuje kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja razloge, zaradi katerih je odmerjeni znesek denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 očitno previsok ter se zavzema za njegovo znižanje. Nasprotuje tudi odločitvi, da mora povrniti stroške postopka tožniku, ki je z zahtevkom uspel le delno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v delu, v katerem presega 5.225,29 EUR, zavrne ter spremeni odločitev glede plačila sodnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba toženke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (v III., IV. in V. točki izreka) na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz navedenega odstavka in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. O nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sklepih toženke z dne 5. 5. 2022 ter komisije za pritožbe z dne 15. 6. 2022, podane tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom št. Pdp 251/2023 z dne 14. 9. 2023 tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje št. Pd 170/2022 z dne 24. 2. 2023 v delu, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremenilo tako, da je odpravilo sklep o izredni odpovedi, v preostalem izpodbijanem delu pa jo je razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o posledicah nezakonitosti izpodbijane odpovedi (reparaciji, reintegraciji oziroma sodni razvezi z denarnim povračilom). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo, da je tožnikovo delovno razmerje pri toženki trajalo do vključno 16. 7. 2023 (sodna razveza) in mu poleg reparacije za obdobje od 4. 7. 2022 do 16. 7. 2023 prisodilo denarno povračilo v višini 15.001,21 EUR (v višini 7 plač).

9. Tožnik utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi reintegracije oziroma o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v okviru obrazložitve razlogov za sodno razvezo (4. točka obrazložitve) povzelo toženkino zatrjevanje o tem, da je njeno zaupanje v tožnikovo delo popolnoma porušeno, da je bila kršitev ugotovljena, čeprav le z navadno malomarnostjo, da je od tožnika na uradniškem delovnem mestu pričakovala popolno skrbnost, da je na njegovem delovnem mestu zaposlila drugega delavca ter da je tožnik pri drugem delodajalcu zaposlen na primerljivem delovnem mestu. Povzelo je izpoved župana toženke in priče A. A. V nadaljevanju te točke obrazložitve pa je navedlo ugotovitve v zvezi s kršitvami, ki jih je toženka očitala tožniku v izredni odpovedi, in zavzelo stališče, da so kršitve dokazane in da so utemeljeno vplivale na izgubo zaupanja toženke v delo tožnika, zaradi česar je zavrnilo zahtevek za vrnitev na delo. Tožnik pravilno opozarja na nepravilnost stališča o tem, da je dokazano storil očitane kršitve, in se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča št. Pdp 251/2023, s katero je bilo v tem postopku pravnomočno odločeno o nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Iz te odločitve pritožbenega sodišča izhaja, da je odpoved nezakonita, ker toženka kršitev, ki jih očita tožniku v sklepu o odpovedi, ni ustrezno konkretizirala, tako da jih ni bilo mogoče sodno preizkusiti, dodalo pa je še, da obenem glede na težo očitanih kršitev ne gre za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 10. Toženka je tožniku, zaposlenem na delovnem mestu "višji svetovalec za urejanje prostora (šifra ...)" v Oddelku B. v Uradu C., izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz drugega odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), prvega odstavka 34. in prvega odstavka 36. člena ZDR-1 ter prvega odstavka 15. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (kodeks). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da mu v odpovedi ni očitala opustitve obvestila o opravljanju dejavnosti, ki je v škodo ugledu organa, očitek konflikta interesov pa je zelo skopo in povsem splošno opredelila (da naj bi upoštevaje naloge tožnikovega delovnega mesta obstajal že glede na registrirano glavno dejavnost družbe D. d. o. o. in dejstvo, da ta ustvarja prihodke). Da bi bilo ta očitek sploh mogoče preizkusiti pred sodiščem, bi toženka že v odpovedi morala natančneje opredeliti domnevni konflikt interesov ter vpliv zatrjevanih kršitev (zastopanja investitorjev v upravnem postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in sodelovanja v navedeni družbi) na nepristransko in objektivno tožnikovo delo pri toženki.

11. V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti. Kršitve postopka glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, do trditev in dokazov v zvezi s sodno razvezo bi se namreč opredelilo prvo na pritožbeni ravni in s tem strankama odvzelo pravico do pritožbe, zato je zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odloči o zahtevku za vrnitev tožnika na delo oziroma o predlogu toženke za sodno razvezo po 118. členu ZDR‑1 tako, da ustrezno ovrednoti upoštevne okoliščine in interes obeh pogodbenih strank glede predlagane sodne razveze (v okviru pravočasno zatrjevanih dejstev, ki jih izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti) in na tej podlagi ugotovi, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med njima mogoče ali ne. Če bo ugotovilo, da to ni mogoče, naj ponovno odloči o datumu, do katerega je veljala pogodba o zaposlitvi med strankama, ter o višini denarnega povračila, svojo odločitev pa naj ustrezno obrazloži. 13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.