Jedro

Vsebino stvarne služnosti je, glede na načelo najmanjše obremenitve služečega zemljišča, treba natančno opredeliti. Zato morata biti obseg in način izvrševanja služnosti natančno določena v izreku sodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi: v tč. 1 izreka v celoti, razen glede odločitve, da za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine parc. št. ... stavba in parc. št. ..., oboje v vl. št. ... k.o. S. p. V., ki je last tožnikov T. P. in J. P., obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in dovozov z osebnimi vozili po obstoječi trasi dovozne ceste, razvidni iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004, v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča na parc. št. ... dvorišče, vl. št. ..., k.o. S. p. V., po kateri dovozna cesta poteka in ki je v lasti tožencev S. K. in S. K.; v tč. 1 a izreka v celoti, razen glede odločitve, da sta toženca S. K. in S. K. dolžna v 15 dneh izstaviti tožnikoma T. P. in J. P. listino, primerno za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in dovozov z osebnimi vozili po obstoječi trasi dovozne ceste, razvidni iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004, v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča na parc. št. ... dvorišče, vl. št. ..., k.o. S. p. V., po kateri dovozna cesta poteka in ki je v lasti tožencev S. K. in S. K.; v tč. 2 in 3 izreka v celoti ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine parc. št. ... stavba in parc. št. ..., oboje v vl. št. ... k.o. S. p. V., ki je last tožnikov, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in dovozov z osebnimi vozili in srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna 6 m3, po obstoječi trasi dovozne ceste, razširjene za točke G. iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004 – v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča na parc. št. ... dvorišče, vl. št. ..., k.o. S. p. V., po kateri dovozna cesta poteka in ki je v lasti tožencev (izrek sodbe pod tč. 1). V izreku sodbe pod tč. 1a je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo, da sta toženca dolžna v 15 dneh tožnikoma izstaviti listino, primerno za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in dovozov z osebnimi vozili in srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna 6 m3, po obstoječi trasi dovozne ceste, razširjene za tč. G. iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza izvedenca I. P. z dne 14.7.2004, v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... dvorišče, v vl. št. ... k.o. S. p. V., preko katere dovozna cesta poteka in ki je v polovični solasti obeh tožencev, za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... stavba in parc. št. ...., oboje v vl. št. ... k.o. S. p. V., ki je v polovični solasti obeh tožnikov. V 2. tč. izreka sodbe je sodišče tožencema naložilo, da sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in dovozov z osebnimi vozili in srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna 6 m3, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... in ..., oboje v vl. št. ... k.o. S. p. V., še posebej pa sta dolžna opustiti postavljanje ovir na traso služnostne pravice hoje in dovozov, prav tako pa sta dolžna za ureditev izvrševanja služnostne pravice iz tč. 1 in 1a te sodbe: - dopustiti odstranitev dveh metrov kamnitega opornega zidu ob levi strani dovozne ceste k parc. št. ... v vl. št. ... k.o. S. p. V., od zgornjega dela opornega zidu, to je dela opornega zidu bližjega parc. št. ... navzdol, preko tč. G Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004, kot je v tem prikazu narisano, - dopustiti postavitev novega kamnitega opornega zidu za 1,5 metra proti zahodu od lege odstranjenega dela kamnitega opornega zidu, dopustiti odstranitev sadnega drevesa hruške, stoječe v tč. F Grafičnega prikaza izvedenca I. P. z dne 14.7.2004 in - dopustiti razširitev dovozne ceste po tč. G. Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004. V 3. tč. je sodišče v sodbi naložilo pravdne stroške tožnikov v plačilo tožencema in sicer v znesku 565.052,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.9.2005 dalje. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Sodbo izpodbija iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V okviru očitka kršitve postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP izpodbija dokazno oceno glede priposestvovanja služnosti za vožnjo. Sodišču očita, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je bil objekt, ki ga je tožnica spremenila v stanovanjsko hišo, prej stanovanjsko-gospodarski objekt, saj se ni v njem nikoli stanovalo. Bil je le gospodarski objekt, zato je neutemeljena razlaga, da je rabo objekta potrebno prilagoditi aktualnim razmeram in da ne gre za spreminjanje vsebine oz. širitev pravic. V nasprotju s spisovno dokumentacijo je tudi trditev o posestnih dejanjih skozi celotno obdobje. Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje tudi zato, ker materiala za gradnjo stanovanjske hiše tožeča stranka ni pripeljala po sporni trasi, pač pa po občinski cesti. Nerazumljivo je, na kakšen način je sodišče ocenilo, da naj bi bila leta 1991 trasa celo širša. Pritožba izpodbija tudi ugotovitev, da naj bi darilna pogodba izkazovala, da je tožnica prejela nepremičnine z namenom novogradnje in zagotovitve doma in da je zato jasno, da je bil že takrat predviden dostop ter da spisovna dokumentacija negira, da se je nepremičnina od leta 1969 koristila kot stanovanjska hiša. Tožena stranka tudi trdi, da gre gotovo za spremembo rabe objekta in je pravni in dejanski zaplet daritve, s katero je tožnica postala lastnica, dejstvo, da se v njej na popolnoma jasen način ni predvidelo načina rabe v smislu dostopa. Tožeči stranki je bila zagotovo podarjena nepremičnina z namenom kmetijske rabe in ne z bivalnim stanovanjskim namenom, kot meni prvostopenjsko sodišče v toleranci širitve vsebin uporabe. Zato tožena stranka meni, da v tej zadevi ni uporabno mnenje sodne prakse, da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširjanja, če ostaja namen uporabe gospodujočih zemljišč nespremenjen. Tožena stranka graja tudi zaključek, da zahtevek ni zastaran, in ugotovitev, da sta starša pravdnih strank želela, da imajo otroci dostop – dovoz do svojih nepremičnin. Pritožba meni, da sta sta za to poskrbela tako, da ima tožeča stranka alternativno pot. Sodišče je nedopustno dovolilo spremembo tožbenega zahtevka in neutemeljeno uporabilo fotografije, ki so prilagojene. Meni namreč, da je iz fotografije, ki izkazujejo tovornjak – cisterno ob dovozu k hiši, popolnoma jasno, da so poškodbe nastale v drugem dogodku in na drugi lokaciji, ker je nemogoče, da bi bil sprednji branik poškodovan, kot na fotografiji, ne da bi bila izraziteje poškodovana, dejansko odtrgana stopnica. Nazadnje še v pritožbi pojasnjuje, da je bila tožeča stranka v prvotni tožbi v navedbah povsem jasna: tožena stranka naj bi zožila traso dostopne ceste v letu 1991 oz. 1996 in zato naj ne bi imela tožeča stranka več normalnega dovoza do svoje parcele. Zaradi takšnega opisa dejanskega stanja se je uveljavljalo odstranitev tistega, kar naj bi predstavljalo oviro. Kakšen je “končni zahtevek” tožeče stranke, izkazuje izpodbijana sodba, zato je tožena stranka prepričana, da se je identiteta tožbenega zahtevka spremenila, sodišče pa je te spremembe nedopustno toleriralo. Tožena stranka zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje, primarno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter tožencema prisodi v breme tožeče stranke pravdne stroške. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba deloma težje razumljiva, deloma neargumentirana, v vsakem primeru pa neutemeljena. Tožeča stranka navaja, da tožena stranka navedb v pritožbi o formalnih problemih in zatrjevanih kršitvah 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP ne pojasnjuje. Prav tako ne pojasni, v nasprotju s katero spisovno dokumentacijo bi naj bila katera trditev sodbe, zato se tega dela pritožbe ne da obravnavati. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni nikjer v sodbi zapisalo, da je sporna pot leta 1991 bila širša kot je danes. Pač pa je kronološko pojasnilo, komu od zaslišanih verjame in zakaj je izvrševanje stvarne služnosti po letu 1995 in 1996 postalo problematično. Presojanje darilne pogodbe, sklenjene med tožnico in njenim očetom, ni relevantno v tej pravdi. Predmetna pravda je dokazovanje priposestvovanja stvarne služnosti, ne pa tega, kaj sta imela pogodbenika v mislih ob sklepanju darilne pogodbe leta 1971. Pritožba ne more ovreči dejstva, da je več kot dosežen zakonski rok iz 51. čl. ZTLR za pridobitev priposestvovanja služnosti v korist tožnikov. Pravilna pa je tudi razlaga uporabi modernih prometnih sredstev. Neupoštevne pa so trditve pritožbe o spremenjeni rabi objekta. Sodišče je pojasnilo, da je služnost vtoževana zgolj za dve parceli, ki tičeta stanovanjske hiše in le tej pripadajočega zemljišča. O kakšni spremenjeni rabi govori pritožba, ni povsem jasno niti ni relevantno. Sodišče je pojasnilo pravno naravo konfesorne tožbe, tudi trenutno zatečeno stanje in iz tega pravilna zahtevka tožeče stranke, da se ne posega v nadstrešek in v jašek za vodo, pač pa na drugi strani v manjši del škarpe in v 60 let staro sadno drevo. Ker je tožeča stranka pridobila pravico služnosti dovoza in je ta pred leti bila širša, lahko sedaj vzpostavi zase pravico v enakem obsegu, kot jo je že imela. Tožeča stranka meni, da je slednje smisel služnosti. Neutemeljene so pritožbene trditve, kako bi lahko tožeča stranka vozila k sebi z manjšimi tovornjaki in kako bo jutri zahtevala 20 m3 velike cisterne in podobno. Sedemtonski tovornjaki so namreč tožeči stranki v preteklosti že vozili, kot je ugotovilo tudi sodišče in v tem obsegu je tožeča stranka uveljavljala svojo stvarno služnost. Razglabljanje o manjših tovornjakih, o velikosti greznice in o povezavi med komunalnim tovornjakom in njegovo cevjo na razdalji 80 metrov, je mimo tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja tudi, da tam, kjer toženka vidi možnost alternativne poti, slednja ni možna, kot je pojasnilo tudi sodišče, izhajajoč iz mnenja ing. K.. Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da je res tekom pravde dodala ugotovitveni zahtevek glede obstoja služnosti, kar pa ne pomeni spremembe tožbe, ker je že prej bil postavljen dajatveni zahtevki. Fotografije in trditve v pritožbi v zvezi z njimi pa niti niso bistvene. Pritožbenemu sodišču glede na navedeno predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi v celoti sodbo sodišča prve stopnje ter v breme pritožnika prisodi nadaljnje stroške tožeče stranke. Pritožba je deloma utemeljena. Tožnika sta v tožbi in tekom postopka zatrjevala, da sama že od leta 1969, ko sta začela z adaptacijo stavbe, uporabljata za dostop in dovoz do svoje nepremičnine parc. št. ..., na kateri je stavba 15/5 (v nadaljevanju: gospodujoče zemljišče), cesto preko dvorišča na parc. št. ... (v nadaljevanju: služeče zemljišče), ki je v solasti tožencev. Še pred letom 1969 pa so to cesto uporabljali njuni pravni predniki. V letu 1987 je bila ta dovozna cesta delno asfaltirana, s tožencema pa je bilo dogovorjeno, da bo zadnjih 15 do 20 m asfaltne dovozne cest po parceli tožencev in naprej še 20 m po parceli tožnikov urejeno naknadno. Toženca taki uporabi ceste nista nasprotovala, zato tožnika menita, da sta služnostno pravico dovoza in hoje preko parc. št. ... priposestvovala po določilih ZTLR. Nadalje sta tožnika v tožbi zatrjevala, da sta toženca zožila traso dovozne ceste z gradbenimi posegi: izgradnjo prizidka s širokim strešnim napuščem v letu 1984 in z izgradnjo kamnitih opornih zidov (škarpe) v letu 1996. Zaradi navedenih gradbenih posegov tožnika nimata več normalnega dovoza do svoje parcele. Težave imata, če mora pripeljati tovornjak kurilno olje ali pohištvo, prav tako pa tudi pri odvozu fekalij. Zato sta s tožbo zahtevala, da jima morata toženca izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis služnostne pravice hoje in dovoza (tč. 1), ter da sta dolžna proti plačilu odškodnine s strani tožnikov v znesku 10.000,00 SIT in na stroške tožnikov, za ureditev izvrševanja služnostne pravice na služečem zemljišču parc. št. ... dopustiti: - porušitev kamnitega opornega zidu ob levi strani dovozne ceste k parc. št. ... od zgornjega dela opornega zidu navzdol v dolžini 2 metra, - postavitev kamnitega opornega zidu za 1,5 m proti zahodu od lege odstranjenega opornega zidu, - odstranitev sadnega drevesa - hruške nad kamnitim zidom in razširitev dovozne ceste po 1,5 m širokem pasu, od odstranjenega opornega zidu zahodno, vse do meje med parc. št. ... in ..., tako da bo skupna širina dovozne trase za izvrševanje služnostne pravice znašala 3 m, kot izhaja iz tožbi priloženega izvedenskega mnenja J. K. z dne 24. 10. 2001. in je v naravi razvidno na fotografiji z oznako „predvidena trasa poti“ in kot je označena dovozna trasa s črtkami na potrdilu GURS z dne 6.7.2001 (tč. 2). V vlogi z dne 14. 3. 2002 sta tožnika zatrjevala, da je pred leti tovornjak z volumnom 4 m3 še pripeljal, sedaj pa tovornjak z volumnom 6 m3 težko pripelje do njunih nepremičnin: premikati se je moral po milimetrih, da ni zadel strehe. 1996 se je tako zagozdil tovornjak, ki je tožnikoma pripeljal drva, leta 2001 pa je težko pripeljal kombi s pohištvom. Zato zatrjujeta, da trasa ne dopušča normalnega in nenevarnega dovoza k hiši za tovornjake, ki so nujno potrebni za funkcioniranje hiše. Drug dostop pa ni možen, ker bi moral biti priključek zgrajen pod pravim kotom in bi bilo potrebno premagati višinsko razliko 3 m. Tožnika sta 30. 9. 2002 dopolnila tožbeni zahtevek še z ugotovitvenim zahtevkom, da za potrebe gospodujočega zemljišča-nepremičnine parc. št. ... stavba in parc. št. ..., ki je last tožnikov, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in dovoza po obstoječi trasi dovozne ceste, v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča na prarc. št. ... dvorišče, po kateri dovozna cesta poteka in ki je v lasti tožencev. Dne 3. 3. 2003 in nazadnje 10. 9. 2004 pa sta tožnika dodatno specificirala sam obseg služnostne pravice glede na navedbe in dotedanja zaslišanja in nazadnje postavila zahtevek, kot je naveden v prvem odstavku te obrazložitve. Zatrjevala sta, da ne gre za širitev služnosti, saj zahtevata pravico za dostop takšnih vozil, ki so tam že vozila. Tudi frekvenca voženj bo običajna – za domačo rabo nepremičnine. Navajala sta, da so sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna 6m3 tam vozili vseskozi do leta 1996 (ko je bila zgrajena škarpa). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovoru zastaranja, ni utemeljen. Odločitev o ugovoru je namreč glede na določbo III. odst. 42. čl. ZTLR pravilna. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišča nedopustno dovolilo spremembo tožbe. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da ne gre za spremembo tožbe po 184. čl. ZPP, saj je tožeča stranka po vložitvi postavila dodatno le še ugotovitveni del že postavljenega zahtevka na izstavitev z.k. listine, kar ni šteti za spremembo tožbe, nazadnje pa zahtevek le prilagodila ugotovitvam izvedenca, kar pa je šteti le za prilagoditev zahtevka in ne za povečanje obstoječega. Očitek v pritožbi, da so fotografije, ki jih je vpogledalo sodišče, prilagojene pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Glede na trditve tožeče stranke je pravna podlaga tožbenemu zahtevku v tč. 1 in 1a v določbah 51., 54/I in 56. čl. ZTLR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi določb 268. čl. SPZ. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje v delu, da za potrebe gospodujočega zemljišča obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča služnostna pravica hoje in dovozov z osebnimi vozili po obstoječi trasi dovozne ceste, kot je razvidna iz Grafičnega prikaza 1 z dne 14.7.2004 v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, po kateri dovozna pot poteka in ki je v lasti tožencev. Priposestvovanja služnostne pravice hoje tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka, sodišče druge stopnje pa je tudi glede priposestvovanja služnostne pravice dovozov z osebnimi vozili ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno v tem obsegu ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika začela 1969. leta na svojih nepremičninah graditi stanovanjsko hišo na mestu, kjer je bila prej gorca. Glede na takšna zatrjevanja so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo, da je bila ta gorca stanovanjsko-gospodarski objekt, saj se v njem ni nikoli stanovalo. Sodišče je v sodbi le pojasnilo oziroma povzelo tožničino izpovedbo, pa še to le v oklepajih, da je v gorci nekoč živela njena babica, in ni v zvezi s tem ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s trditvami tožeče stranke. Nebistveno za to zadevo je sklepanje sodišča prve stopnje, da je iz darilne pogodbe z dne 7.7.1971 jasno razvidno, da je tožnica prejela nepremičnine z dotrajano zgradbo z namenom novogradnje in zagotovitve lastnega doma, zato je tudi pritožba v tem delu neutemeljena. Pritožba ne pove, v nasprotju s katero spisovno dokumentacijo je trditev o posestnih stanjih, zato sodišče tega očitka ne more preveriti. Sodišče prve stopnje je resda ocenilo, da je izpoved I.Z., da so leta 1970 s kamionom pripeljali opeko za izgradnjo tožničine stanovanjske hiše po “ alternativni poti“, verjetna. Verjelo pa je predvsem tožnici, da je leta 1973 po sporni dovozni cesti pripeljal 7-tonski kamion pesek za potrebe gradnje in da se je leta 1995 7-tonski tovornjak zapletel v žlebe, nameščene na prizidku. Verjelo je tudi njenemu bratu K. J., da se je leta 1978 vozilo po dovozni cesti z 8-tonskimi tovornjaki in sicer je s takšnimi tovornjaki I. P. pripeljal ves material za izgradnjo garaže. Nenazadnje pa je tudi sama drugotoženka izpovedala, da so po cesti lahko vozili tudi tovornjaki. Glede na zgornje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni uspela ovreči, je po oceni sodišča druge stopnje pravilna ugotovitev, da je tožeča stranka material za izgradnjo stanovanjske hiše pripeljala po sporni trasi, in niso utemeljeni očitki, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, ker je ves material za izgradnjo stanovanjske hiše tožeče stranke bil pripeljan po občinski cesti. Pravilno ugotovljeno dejansko stanje v obsegu priposestvovanja služnostne pravice hoje in voženj dostopa z osebnimi avtomobili pa nenazadnje potrjuje v sodbo povzeta navedba tožene stranke, da tožeči stranki ni nikoli oporekala služnostne pravice v obsegu obstoječe trase in znane frekvence in vsebine z osebnim avtom in eventualno z manjšimi tovornjaki. Zato je sodišče druge stopnje v tem obsegu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1 in 1a (353. čl. ZPP). Ravno ugotovljen obseg in pogostost voženj s tovornjaki v zatrjevani priposestvovalni dobi pa tudi sodišču druge stopnje porajajo dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka za potrebe gospodujočega zemljišča priposestvovala tudi služnostno pravico dovozov s srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna šest kubičnih metrov po obstoječi trasi dovozne ceste oz. razširjeni za točke G. iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza 1 izvedenca I. P. z dne 14.7.2004. S takšno ugotovitvijo se namreč domneva časovno neomejena pogostost voženj z navedenimi vozili. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala frekvenco voženj za običajno domačo rabo. Pri priposestvovanju stvarne služnosti mora obstajati določena kvaliteta posesti oziroma način izvrševanja pravice in mora preteči v zakonu določen čas. Vsako priposestvovalno ravnanje namreč ne vodi do pridobitve pravice stvarne služnosti. Priposestvuje se namreč ne le pravica do služnosti, pač pa tudi način izvrševanja služnosti. Podlaga za priposestvovanje je dolgoletno kontinuirano izvrševanje služnosti. Če pa so vsebina izvrševanja služnosti občasna in ponavljajoča se dejanja, jih je treba izvrševati z neko običajno in primerno frekvenco. Vsebino stvarne služnosti je glede na načelo najmanjše obremenitve služečega zemljišča treba natančno opredeliti, kar velja za vse načine njenega nastanka. Potrebe gospodujočega zemljišča pa so tiste, ki določajo tako obseg kot način izvrševanja služnosti. Sodišče prve stopnje v zvezi s potrebami gospodujočega zemljišča za dovoz navedenih tovornjakov in cistern po služečem zemljišču ni ugotovilo niti frekvence izvrševanja dovozov v času priposestvovalne dobe niti sedanje potrebne frekvence. Obseg in način izvrševanja služnosti mora biti natančno naveden v izreku sodne odločbe, zato ne zadoščajo zgolj ugotovitve, pa še to le splošne, o namenu uporabe gospodujočega zemljišča na str. 15 sodbe. Materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka priposestvovala služnostno pravico dovozov s srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna šest kubičnih metrov po obstoječi trasi dovozne ceste oz. razširjeni za točke G. iz Grafičnega prikaza služnostne poti in Grafičnega prikaza 1 izvedenca I.P. z dne 14.7.2004, je nepravilen, zaradi česar je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v navedeni smeri, so vsaj preuranjeni zaključki sodišča v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki mu je sodišče ugodilo v tč. 2 izreka sodbe. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kot izhaja iz te obrazložitve in je razviden iz izreka sklepa, v tč. 1, 1a in 2 in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. čl. ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče popolno in pravilno ugotovitvi dejansko stanje, tako da bo odpravilo zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z zatrjevanji tožeče stranke o priposestvovalnih ravnanjih v zahtevani priposestvovalni dobi. Šele na podlagi dejanskega stanja, popolno ugotovljenega v smeri navedenih potrebnih dopolnitev, bo moč zaključiti, ali je in po kateri trasi tožeča stranka priposestvovala tudi služnostno pravico dovozov s srednje velikimi tovornimi vozili, med katere spadajo sedemtonski tovornjaki in cisterne volumna šest kubičnih metrov. V skladu z določbo III. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.