Jedro

Toženka ni pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka. Objektivni rok za podajo odpovedi pa je vezan na čas storitve kršitve in ni odvisen od tega, kdaj je za kršitev izvedel delodajalec.

Tožnica je bila zaradi nezakonitega ravnanja toženke, in sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oškodovana za znesek v višini razlike prejete in pripadajoče plače, pri čemer ni utemeljen pritožbeni ugovor toženke, da lahko tožnica zahteva škodo le kot neto znesek plače. Tožničin zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici delovno razmerje za nedoločen čas pri toženki ni prenehalo 18. 6. 2020, ampak je z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 in pripadajočih aneksov, trajalo (s prekinitvijo od 19. 6. 2020 do 29. 7. 2020) od 30. 7. 2020 do 31. 3. 2022, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže; kar zahteva tožnica več, in sicer trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi od 1. 4. 2022 do odločitve sodišča prve stopnje, se zavrne (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici prizna vse pravice, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 in pripadajočih aneksov, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (razen prekinitve med 19. 6. 2020 in 29. 7. 2020) od vključno 30. 7. 2020 do 31. 3. 2022 prizna delovno dobo ter jo vpiše v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 4. 2022 do odločitve sodišča prve stopnje, pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici od 30. 7. 2020 do 31. 3. 2022 plačati nadomestilo plače v višini, navedeni v III. točki izreka, višji tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za mesec april 2022, maj 2022 in junij 2022, po obračunu davkov in prispevkov, vse zmanjšano za prejeto starostno pokojnino, je zavrnilo (III. točka izreka). Za obdobje 19. 6. 2020 do 29. 7. 2020 pa je toženki naložilo, da je dolžna plačati za junij 2020 znesek 977,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 13. 7. 2020 dalje do plačila, in za julij 2020 znesek 2.439,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 13. 8. 2020 dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo razlike nadomestila plač za mesec maj 2020 v višini 358,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 13. 6. 2020 do plačila, in za mesec junij 2020 v višini 258,73 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 13. 7. 2020 do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka). Toženka je dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2020 v višini 5.617,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 1. 7. 2021 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 526,63 EUR pa zavrnilo (VI. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna plačati regres za letni dopust za leto 2020 v višini 346,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2020 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek v višini 78,38 EUR pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 54.538,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek v višini 15.582,40 EUR pa je zavrnilo (VIII. točka izreka). Sklenilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 2.724,32 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IX. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od leta 1993, nazadnje na delovnem mestu področni podsekretar in da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi dne 18. 6. 2020. Toženka meni, da so bile tožnici kršitve v postopku dokazane, prav tako drugi pogoj za izredno odpoved (nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in posledično je bila odpoved zakonita. Tožnica je bila skrbnica vseh sklenjenih pogodb za družbo A. d. o. o., ki je nosilec več kot 30 % vseh aplikacij pri toženki. V okviru svojih nalog je morala tožnica skrbeti za zakonito izvajanje pogodb, torej tudi za pravilno dodeljevanje domen B.si. V Pravilih za uporabo elektronske pošte v B. iz leta 2019 namreč nikjer ne piše, da so druge upravičene osebe iz 3. člena zunanji pogodbeni izvajalci B., kot to napačno navaja tožnica. Kot izhaja iz 3. člena Pravil, skrbnik sistema dodeli poslovni e-naslov uslužbencem B. in drugim upravičencem, na podlagi pisnega zahtevka vodje sektorja, službe ali izpostave B., v kateri uslužbenec dela oziroma za katero drug upravičenec dela. Tožnica je kršila lasten interni akt, saj je v Pravilih eksplicitno določeno, da se e-naslovi dodeljujejo uslužbencem B. in drugim upravičenim osebam, na podlagi pisne zahteve vodje sektorja izpostave, za katero ta uslužbenec dela. Drži sicer, da nikoli ni nihče opozoril, da bi bilo z dodeljevanjem domene družbi A. d. o. o., v obliki kot je bila dodeljena, karkoli narobe, niti ni bilo ugotovljeno s strani DPO ali revizijskih pregledov. Navedeno ni bilo ugotovljeno iz razloga, ker ta materija nikoli ni bila predmet pregledov, prav tako pa z dodeljevanjem domen v taki obliki direktorica ni bila seznanjena. Napačno je stališče sodišča, da tožnica ni bila pristojna za dodeljevanje elektronske pošte, posledično pa ni odgovorna za očitane kršitve. Komuniciranje z družbo A. d. o. o. je bilo omejeno zgolj na C. C. in tožnico. Dejstvo, da je bila tožnica namestnica predsednice strokovne komisije N. v B., ne pomeni, da je bila pristojna za dodeljevanje domene B.si, kot to nepravilno zaključuje sodišče. S takšno dodelitvijo je obstajala nevarnost varstva osebnih podatkov, saj domena B.si omogoča vpogled v interni imenik B., kjer se nahajajo osebni podatki vseh zaposlenih pri toženki. Navedeno je potrdila tudi zaslišana priča D. D. Tožnica je kljub temu, da je vedela, da je bila ustanovljena komisija za pregled računalnika v uporabi E. E., naročila F. F., da predhodno naredi kopijo elektronskega predala, kar je potrdil tudi F. F. Komisija je bila na dan pregleda računalnika seznanjena, da je F. F. po navodilu tožnice opravil prenos podatkov in datotek na zunanji medij. O tem je zakonito zastopnico seznanil G. G. Direktorica toženke je prepričljivo izpovedala, da za ravnanje tožnice, ki ni imela ne zakonske ne pogodbene podlage, ni vedela. Zagotavljanje razvojnega okolja ne pomeni tudi zagotavljanja in razpolaganja z delovnimi sredstvi v lasti toženke. Ker je tožnica bila skrbnica nad zakonitim izvajanjem pogodb za družbo A. d. o. o., je bila njena naloga tudi nadzirati in odpravljati nepravilnosti. Tožnica pravni službi ni posredovala podatka, da se je odločila, da bo družbi v uporabo dodelila tudi službeno sredstvo - računalnik. Kot je sodišče samo ugotovilo, iz pogodbe z dne 12. 9. 2019 nesporno izhaja, da bo toženka zagotovila zgolj dostop do prostorov naročnika in računalniške ter komunikacijske opreme, ki bi jo izvajalec potreboval za izvajanje storitev vzdrževanja in podpore, razen delovnih postaj. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je odpoved prepozna in se je pri tem neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 22/2016, saj ni šlo za identično dejansko stanje. Napačna je odločitev sodišča, da tožnica na splošno ni bila zadolžena za zapiranje elektronskih naslovov, temveč naj bi bil za to zadolžen vodja oddelka H. Navedeni zaključek je sodišče napravilo na podlagi opisa delovnih nalog tožnice, pri čemer obide konkretno izpostavljeno kršitev, ki je bila podlaga za podajo odpovedi. Vsi predloženi dokazi s konkretnimi dejanji (zahtevek Jira št. ..., elektronska sporočila tožnice) kažejo prav to, da je tožnica bila vodilna akterka realizacije zahtevkov. V kolikor bi sodišče sledilo navedbam toženke, da je bila tožnica skrbnica vseh sklenjenih pogodb z A. d. o. o. in da je izključno ona skrbela za poslovni odnos z družbo, bi lahko ugotovilo, da je tožnica prekoračila svoja pogodbena pooblastila in delovne naloge kot področni sekretar. Sodišče pa je zameglilo pomen in težo storjenih dejanj tožnice in s takšnim zaključkom pravzaprav potrdilo in dalo jasen signal, da je tožnica ravnala popolnoma pravilno, v skladu z internimi akti, po dogovoru z vodstvom in da njeno dejanje ni pustilo nobenih posledic. Odločitev sodišča, da kršitve tožnice niso časovno opredeljene, ne vzdrži resne presoje, saj ko je toženka izvedela za ravnanje tožnice, je nemudoma odreagirala in zaradi teže ter narave prekrška podala tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vodstvo toženke se ni spremenilo zadnjih devet let, prav tako tudi ne toleranca do ugotovljenih kršitev s področja varnosti dostopov do informacijskih sistemov B. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornega razloga, zaradi njene starosti oziroma osebne nenaklonjenosti, kar potrjuje pravilnost ravnanja toženke, da je kršitev pravočasno obravnavala, jo označila za nedopustno in nezakonito. Sodišče pa je tudi nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič I. I. in J. J. Sodišče je sicer obrazložilo, da je dejstvo, o katerem bi lahko izpovedala I. I. in J. J., ugotovilo že na podlagi zaslišanja ostalih prič, vendar pa toženka opozarja, da ima pravico do izjave, v zvezi z njo pa tudi, da dokaže svoje trditve. Z zaslišanjem priče J. J. bi lahko sodišče ocenilo verodostojnost ostalih zaslišanih prič in potrdilo zatrjevanje toženke o pooblastilih tožnice, ki je odrejala delo mimo vodij, tudi brez pravne podlage, da jo je opozarjal na zanemarjanje potrebnih varnostnih zahtev in neustrezno dogovarjanje dostopov. Toženka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da je tožnica upravičena do nadomestila plače za obdobje 19. 6. 2020 do 29. 7. 2020 ter meni, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 148/2015, ki ureja bistveno drugačen pravni položaj. Sodišče je v tej zadevi toženki naložilo prav to, na kar opozarja sodba Vrhovnega sodišča RS, da ni dovoljeno storiti, in sicer je toženki naložilo plačilo določenega bruto zneska ter nato izplačilo ustreznega neto zneska, kar pomeni nujno plačilo davkov in prispevkov. Sodišče se ni opredelilo do ugovora toženke, da lahko tožnica zahteva le plačilo neto zneska, zato je ostala sodba v tem delu neobrazložena, s tem pa je sodišče kršilo določbe ZPP. Prav tako je sodba v delu, ko sodišče ugotavlja, da tožnica ni mogla izkoristiti letnega dopusta, neobrazložena, obrazložitev sodbe pa je v nasprotju z določili ZDR-1. Kriteriji za določitev letnega dopusta so bili tožnici znani, saj je bila dolga leta zaposlena pri toženki, zato ni dvoma, da bi tožnica do prenehanja delovnega razmerja dopust lahko koristila, pa ga ni želela. Toženka se tudi ne strinja z višino dosojenega denarnega povračila in meni, da je previsoko odmerjeno, ker je bila tožnica od prenehanja delovnega razmerja do upokojitve upravičena do nadomestila za čas brezposelnosti na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je predložila zgolj dve prošnji za zaposlitev, kar v obdobju skoraj dveh let nikakor ne predstavlja aktivnega iskanja zaposlitve. V zadevi Pdp 72/2018 je sodišče tožnici dosodilo 12 plač, pa so bile omejitve tožnice pri morebitnem zaposlovanju večje kot v primeru tožnice, pa je bilo odmerjeno denarno povračilo v višini 10.404,48 EUR. Toženka se ne strinja tudi z odmero stroškov postopka in navaja, da se je sodna praksa že izrekla o priznanju stroškov v primerih, ko stranke podajo številne vloge. Zavzeto je stališče, da določena pripravljalna vloga ni potrebna, če bi se lahko stranka izjasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo. Vloge, v katerih stranke le ponavljajo svoje navedbe oziroma vloge, s katerimi stranka ne pripomore k rešitvi spora, ni mogoče šteti kot potrebne vloge v smislu določil 155. člena ZPP, zato toženka meni, da je sodišče tožnici priznalo previsoke pravdne stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve toženke v pritožbi in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zadostno pojasnjena in podkrepljena z ustreznimi sklici na ugotovitve dokaznega postopka. Sodišče je tako s strani tožnice kot s strani toženke izpeljalo obsežna zaslišanja predlaganih prič, ki so zadostovala za nesporne zaključke, da tožnica v ničemer ni prekoračila svojih pooblastil in kršila svojih delovnih nalog, zato je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič J. J. in I. I. Pravilno je sodišče ugotovilo, da dodeljevanje elektronske pošte ni bilo v pristojnosti tožnice, saj so to izpovedale zaslišane priče C. C., K. K., L. L., M. M. in tudi F. F. Toženka sama priznava, da je imela in še ima s firmo A. d. o. o. sklenjenih več pogodb. Ključni vsakoletni pogodbi sta bili pogodba o vzdrževanju portala B. in pogodba o izdelavi nadgradnje obstoječega sistema letnih poročil. Da tožnica ni imela nič z dodeljevanjem VPN dostopa oziroma z dostopom na daljavo preko enega certifikata firmi A. d. o. o., so izpovedale zaslišane priče L. L., M. M., C. C. in enako velja za zapiranje elektronskih naslovov. Pravilno pa je sodišče odločilo tudi o denarnih zahtevkih tožnice in denarno povračilo, ki ga je dosodilo tožnici na podlagi 118. člena ZDR-1, ni previsoko odmerjeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala toženka v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

8. Toženka sodišču očita tudi storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo prič I. I. in J. J. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je dejstva, o katerih bi izpovedala I. I. in J. J., ugotovilo že z zaslišanjem ostalih prič, pri čemer zaslišanje navedenih dveh prič ni bilo relevantno za odločitev o vsebinski utemeljenosti očitkov iz izpodbijane izredne odpovedi. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta, in če se dokazi nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, jih sodišče izvede. Prav tako iz drugega odstavka 213. člena ZPP izhaja, da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba tolmačiti v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo svoj sklep o zavrnitvi nekaterih predlaganih dokazov, zato mu toženka neutemeljeno očita kršitev 287. člena ZPP oziroma kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je bila tožnica pri toženki in njenih pravnih prednikih zaposlena od leta 1993, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2002 in 1. 9. 2008 na delovnem mestu področni podsekretar za nedoločen čas. Dne 25. 5. 2020 je toženka tožnici podala pisno obdolžitev in jo povabila na zagovor ter ji istega dne prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka. Zagovor je bil pri toženki opravljen dne 29. 5. 2020 in se ga je tožnica udeležila ter podala zagovor. Dne 2. 6. 2020 je toženka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženki je tožnici prenehalo 18. 6. 2020. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Toženka je tožnici v obsežni izredni odpovedi očitala, da je opustila dolžnost vodenja, organiziranja in nadziranja dela s področja varstva osebnih podatkov s tem, ko: - kot vodja oddelka in članica strokovne skupine N. ni preprečila, da bi se domena B.si dodeljevala zunanjim izvajalcem, temveč je nasprotno po smrti E. E. dopustila kreiranje tudi za osebo O. O., čeprav za takšno ravnanje ni bilo nobene pogodbene ali zakonske obveze, saj z vidika varstva osebnih podatkov navedeno pomeni njegovo ogrožanje; - je tudi po smrti E. E. prišlo do ohranitve njegove domene, pri čemer bi tožnica morala zagotoviti vse potrebno za takojšnjo blokado elektronskega naslova ter hrambo podatkov na njem; - je ne glede na ustanovitev komisije odredila zahtevek št. ... in tako nalogo izvajala, čeprav je vedela, da je direktorica odredila naloge komisiji, poleg tega pa je članoma komisije P. P. in G. G. povedala, da je že vse urejeno in da naj prideta samo podpisat in da je vse v redu; - je bilo s strani tožnice družbi A. d. o. o. naloženo, da vsa sporočila, naslovljena na O. O.@B.si, preusmeri na O. O.@A.com, pri čemer takšna preusmeritev sporočil iz B. poštnega predala izven toženke ni dovoljena (na to jo je opozorila tudi delavka K. K. dne 7. 5. 2020); - tožnica ni preprečila dodeljevanja v uporabo službenih sredstev toženke brez vsake pogodbene osnove in zakonske obveznosti; - tožnica ob predlogu za dodelitev še enega računalnika ni opozorila, da je nedopustno, da isti certifikat uporablja več oseb, saj je na navedeni način onemogočena sledljivost. 11. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog, očitane kršitve pa morajo biti časovno dovolj konkretizirane. Torej opredelitev očitkov po vsebini mora biti dovolj določna. Prav tako morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Ugotovitev, da očitki v odpovedi niso ustrezno časovno in vsebinsko konkretizirani, je v škodo delodajalcu, na katerem je breme, da kršitve ustrezno opredeli (prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 111/2011 in VIII Ips 131/2018).

12. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v sporni odpovedi ni navedeno, kdaj je tožnica storila posamezne očitane kršitve oziroma opustitve, torej kdaj je nastal odpovedni razlog. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je njena pravočasnost. Odpoved mora biti podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je iz obrazložitve kršitev v odpovedi mogoče sklepati, da se tožnici deloma očitajo opustitve oziroma storitve dejanj, storjene po smrti E. E. (po ... 2020), deloma pa tudi opustitve (da ni preprečila, da bi se domena B.si dodeljevala zunanjim sodelavcem; da ni preprečila dodeljevanja v uporabo službenih sredstev toženke brez vsake pogodbene osnove ali zakonske obveznosti; da ni opozorila, da je nedopustno, da isti certifikat uporablja več oseb pri različnih zunanjih izvajalcih toženke), ki niso časovno opredeljene oziroma se nanašajo na obdobje več kot pol leta pred podano odpovedjo (saj je bilo dodeljevanje elektronskih naslovov in službenih sredstev toženke zunanjim izvajalcem izvedeno že v letu 2003, deljenje enega digitalnega potrdila pa različno za različne zunanje izvajalce, vendar že od leta 2010 dalje). Čeprav je direktorica toženke izpovedala, da je bila obveščena, da zaposleni delavci pri družbi A. d. o. o. uporabljajo računalnike v lasti toženke, ki so se fizično nahajali na sedežu toženke, šele z zapisnikom komisije 4. 5. 2020 in je G. G. izpovedal, da o tem ni bil seznanjen, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi R. R., da je večina zaposlenih pri toženki vedelo, da so zaposleni pri družbi A. d. o. o. uporabljali računalnike toženke na sedežu toženke in da so se ti računalniki nahajali pri toženki. Navedeno so potrdile tudi priče C. C., M. M., L. L. in S. S. Hkrati so izpovedali, da v zvezi z uporabo računalnikov zaposlenih pri družbi A. d. o. o., tožnica ni imela nobenih zadolžitev in pristojnosti. Prav tako je tožnica izpovedala, da za dodeljevanje računalnikov v uporabo zunanjim izvajalcem ni bila pristojna in tega posledično tudi ni mogla preprečiti.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na to, da tožnica ni bila pristojna za odrejanje računalnikov zunanjim izvajalcem, temveč je bil za to pristojen C. C. oziroma oddelek H. (kot je izpovedal C. C.) ter glede na to, da je bila za pripravo pogodb zadolžena pravna služba, toženka ni uspela dokazati očitane kršitve, saj tožnica ni storila ničesar v nasprotju s svojimi delovnimi obveznostmi. Pravilno je tudi zaključilo, da je glede navedene kršitve bila odpoved tudi prepozna, saj so se računalniki oziroma službena delovna sredstva toženke zunanjim izvajalcem dodeljevala v letu 2003. Toženka ni pojasnila časovnega poteka posameznih dogodkov oziroma iz njenih navedb ni razvidno, kdaj naj bi se sporni dogodki zgodili, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede objektivnega roka. Objektivni rok za podajo odpovedi pa je vezan na čas storitve kršitve in ni odvisen od tega, kdaj je za kršitev izvedel delodajalec.

15. Za kršitve, za katere je sodišče sledilo direktorici toženke, da je zanje izvedela šele v mesecu maju 2020 (po 4. 5. 2020), v posledici česar je odpoved glede teh očitkov podana znotraj 30 dnevnega roka in pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka tožnici očitanih kršitev ni dokazala. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je toženka s svojimi trditvami in zaslišanji prič uspela dokazati, da je tožnica ravnala napačno, mimo svojih pooblastil in da je njeno početje zaradi teže dejanj moralo biti sankcionirano, česar pa sodišče zaradi napačne uporabe razlagalnih metod in pravnega silogizma ni prepoznalo kot pravilno. V zvezi z očitano kršitvijo, da tožnica kot vodja oddelka in članica strokovne komisije N. ni preprečila, da bi se domena B.si dodeljevala zunanjim izvajalcem, temveč je po smrti E. E. dopustila kreiranje tudi za osebo O. O., čeprav za takšno ravnanje ni bilo nobene pogodbene ali zakonske obveznosti in je z vidika varstva osebnih podatkov navedeno pomenilo njegovo ogrožanje, je sodišče prve stopnje pravilno v celoti sledilo tožnici, da ni bila zadolžena oziroma pristojna za dodeljevanje domene B.si zunanjim izvajalcem in posledično za kreiranje te domene za osebo O. O. Navedeno so potrdile priče C. C., K. K. (sistemski administrator pri toženki), S. S. (vodja oddelka b.), L. L. (vodja oddelka H.) in F. F. (sistemski administrator v oddelku T.). Kot je izpovedal C. C. je bil za odpiranje in zapiranje elektronskih naslovov z domeno B.si pristojen oddelek H. (oziroma K. K.), da pa je sicer on odobraval odprtje domene B.si za svoje zaposlene in zunanje izvajalce. Navedeno pa so potrdile tudi priče K. K., L. L. in U. U. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici v zvezi z navedenim očitkom ni mogoče očitati nobenega ravnanja v nasprotju z njenimi pogodbenimi in drugimi obveznosti. Tožnica je bila namreč vodja oddelka V. in Z. ter ni bila zadolžena oziroma pristojna za dodeljevanje elektronskih naslovov z domeno B.si zunanjim izvajalcem in posledično tudi ne za kreiranje te domene za osebo O. O. Tožnica je izpovedala, da ji je O. O. posredoval elektronsko sporočilo, da je poskušal izvesti preusmeritev v Outlook-u, in da je to sporočilo nato posredovala K. K., ki pa je navedeno tudi potrdila. Potrdila je, da tožnica ni naročila preusmerjanja elektronske pošte iz internih predalov na zunanji elektronski predal oziroma naslov in da je tožnica zgolj posredovala prošnjo O. O. v reševanje oddelku H. oziroma v njem zaposleni sistemski administratorki K. K. 16. Glede očitane kršitve, da tožnica ob dodelitvi še enega računalnika družbi A. d. o. o. ni opozorila, da je nedopustno, da isti certifikat uporablja več oseb, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da kršitve toženka ni dokazala, saj kot je izpovedala tožnica, ni bila pristojna za odločanje o dodelitvi oziroma za dodelitev certifikatov in načina uporabe oddaljenega dostopa, kar pa so potrdile tudi priče C. C., M. M., L. L. in R. R. Ne glede na to, da toženka tožnici očitane kršitve ni dokazala, pa je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je naveden očitek prepozen, ker v kolikor se nanaša na preprečitev oziroma neopozarjanje na delitev digitalnega potrdila za oddaljen dostop, so se ta potrdila dodeljevala pri toženki že od leta 2010 dalje. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da same očitane kršitve niso bile dovolj konkretizirane v časovnem smislu, zaradi česar je odpoved prepozna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 22/2016 z dne 7. 6. 2016 poudarilo, da vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da gre za nadaljevano kršitev. Za nadaljevano kršitev gre le takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela), ne pa, ko gre za enkratno kršitev, ki v nadaljevanju ni odpravljena. Rok za odpoved za kršitve, storjene z aktivnim ravnanjem, tečejo od dneva storitve, za kršitve, ki naj bi nastale zaradi opustitve, pa od dneva, ko bi moral delavec obveznosti izpolniti, pa jih ne.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nesklepčnosti zahtevka za plačilo škode v višini razlike med pripadajočo plačo pri toženki in dejansko prejeto plačo za čas zaposlitve pri družbi a. d. o. o. Tožnica je bila v obdobju od 19. 6. 2020 do 29. 7. 2020 zaposlena pri drugem delodajalcu, v obdobju od 30. 7. 2020 do 31. 3. 2022 pa je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost. Ker je tožnica tožbeni zahtevek povezovala s kršenjem pravic iz delovnega razmerja oziroma nezakonito odpovedjo pogodbenega razmerja, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo odškodnino v višini izgubljenega zaslužka. Pri oblikovanju zahtevka je tožnica sicer izhajala iz bruto plače, vendar njen zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma – eno je izhodišče za določitev višine zahtevka, drugo pa je sam zahtevek (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 23/2019). Tožnica je kot reparacijo uveljavljala plačilo škode, ki ji je nastala, in sicer v višini razlike plače, ki bi jo prejemala pri toženki in plačo, ki bi jo prejemala pri družbi a. d. o. o. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na sodno prakso, med drugim sodbo VSRS VIII Ips 148/2015, v kateri je revizijsko sodišče obrazložilo, da v obdobju zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu sodišče lahko delavcu prizna odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka v posledici protipravnega ravnanja tožene stranke (nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tožnica je bila zaradi nezakonitega ravnanja toženke, in sicer nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oškodovana za znesek v višini razlike prejete in pripadajoče plače, pri čemer ni utemeljen pritožbeni ugovor toženke, da lahko tožnica zahteva škodo le kot neto znesek plače. Tožničin zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino.

18. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodba v delu nadomestila za neizkoriščen letni dopust neobrazložena oziroma da je obrazložitev v nasprotju z določili ZDR-1. Pravna podlaga za priznanje pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2020 predstavlja 164. člen ZDR-1. Toženka je tožnici prepovedala opravljanje dela od 25. 5. 2020 dalje do 18. 6. 2020, ko ji je prenehalo delovno razmerje, zato se neutemeljeno sklicuje, da se je tožnica morala zavedati sorazmernega dela letnega dopusta za posamezni mesec in da bi do prenehanja delovnega razmerja le-tega lahko koristila, pa ga ni želela. Navedbe v pritožbi, upoštevajoč stališča, ki jih je zavzelo Sodišče EU, ne zadoščajo za razbremenitev obveznosti, ki jih je imela toženka v zvezi z zagotovitvijo pravice do plačanega letnega dopusta. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da določba 7. člena Direktive 2003/88/ES za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja, kot da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen. Toženka tudi tekom sodnega postopka ni trdila (niti tega ne trdi v pritožbi), da je konkretno poskrbela, da je imela tožnica dejansko možnost izrabiti preostanek plačanega letnega dopusta, da jo je o tem poučila in tudi o posledicah, do katerih bo prišlo (izguba pravice), če tega ne bo storila (v zadevi Sodišča EU C-684/16 in C-619/16).

19. Sodišče prve stopnje je namesto reintegracije na predlog obeh strank, pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1, z dne 31. 3. 2022. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je sodišče pri odmeri višine denarnega povračila upoštevalo čas trajanja tožničine zaposlitve, možnost za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je zahtevala denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač, sodišče pa je denarno povračilo tožnici odmerilo v višini 14 plač v znesku 54.538,40 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo starost tožnice 59 let, torej da gre za starejšo delavko, da je pri toženki bila zaposlena 25 let, da se je tožnica zaposlila za določen čas od 19. 6. 2020 do 29. 7. 2020, nato je v času od 30. 7. 2020 do 31. 3. 2022 bila brezposelna s pravico do nadomestila za brezposelnost in dne 1. 4. 2022 se je upokojila. Pri tem ni bistveno pritožbeno zatrjevanje, da tožnica ni izkazala svoje aktivnosti za iskanje zaposlitve, ker je predložila le dve prošnji za zaposlitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zaradi starosti težje zaposliva, da je tožnica vlagala vloge, vendar ni dobila niti povabila na razgovor, nato pa se je zaradi izpolnitve pogoja starostne upokojitve, tudi upokojila. Sodišče je tudi navedlo razloge, zakaj je bila tožnica težje zaposliva. Zadeva VDSS opr. št. Pdp 72/2018, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljiva glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo prisojeno v primernem znesku in je primerljivo tudi z višinami denarnih povračil, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih, zato je neutemeljena pritožba, ki se zavzema za znižanje denarnega povračila.

20. Toženka v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o stroških postopka, ker je tožnici priznalo pet pripravljalnih vlog, v katerih pa so bile tudi navedbe, ki jih je sodišče štelo kot pravno nerelevantne. Zahtevki za plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust in denarno povračilo ter odškodninski zahtevek v višini razlike v plači zaradi nezakonite odpovedi so povezani s prenehanjem delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka ob upoštevanju kriterijev uspeha iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnica v vlogah ne ponavlja le trditve iz prejšnjih vlog, ampak se opredeli do trditev toženke v pripravljalnih vlogah.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe, tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, v skladu z določili Odvetniške tarife, dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 279,99 EUR.