Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 4.046,24 EUR

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko obsodilo še na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 128,33 EUR

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča v odločitvi o povrnitvi stroškov postopka. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbija zgolj odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da sta mu sodišči prisodili prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči sta premalo upoštevali prestane telesne bolečine kot tudi dejstvo, da se tožniku pojavljajo občasne telesne bolečine pri govorjenju, prehranjevanju, zehanju, umivanju zob, ob mrazu in vremenskih spremembah. Iz tega naslova bi mu morali prisoditi še 3.000 EUR odškodnine. Prenizko odškodnino sta dosodili tudi za strah, saj nista upoštevali, da je tožnik prestajal še sekundarni strah. Iz tega naslova bi mu nedvomno pripadala nadaljnja odškodnina v višini 450 EUR. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sta sodišči premalo upoštevali, da sta tožniku ostala dva avitalna in v večji meri nefunkcionalna zoba, zaradi česar ima težave pri prehranjevanju, grizenju trde hrane in pri govorjenju. Ob pravilni uporabi materialnega prava ter glede na sodno prakso v podobnih primerih in starost tožnika bi mu morali sodišči za to obliko nepremoženjske škode prisoditi še odškodnino v višini 1.700 EUR. Meni še, da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je od nastanka škodnega dogodka minilo že več kot tri leta, zaradi česar je obseg njegove nepremoženjske škode temu primerno narasel. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.150 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik kot enega od revizijskih razlogov v uvodu omeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega revizijskega razloga nato nikjer ne konkretizira. Ker pazi Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), se z odkrivanjem morebitnih procesnih kršitev ni ukvarjalo.

7. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskega očitka, da nižji sodišči nista dali zadostne teže dejstvu, da tožnik pri govorjenju, zehanju, umivanju zob, ob mrazu in vremenskih spremembah še vedno trpi občasne blage telesne bolečine v področju desnega sekalca in podočnika ter da je prestajal tudi sekundarni strah. Za naveden zaključek namreč ni podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval pri padcu z lestve in pri tem utrpel razpočno rano na koži spodnje ustnice, delno odbitje (25-30 %) krone drugega zgornjega sekalca desno (12), izbitje zgornjega desnega podočnika – zabitje zoba za 10 mm navzgor v zgornji del dlesni in čeljustne kosti (13) ter udarec v tri zobe (11, 21 in 22).

Podroben obseg vseh oblik nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na drugi in tretji strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na drugi in tretji strani sodbe pritožbenega sodišča. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči tožniku prisodili odškodnino v znesku 4.000 EUR, za strah 800 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 1.300 EUR. Skupno prisojena odškodnina v znesku 6.550 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 7,5 takratnih povprečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Sodišči sta pravilno upoštevali merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika , tožnikovo škodo pa sta ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 168/95 z dne 28. 4. 1994, na katero se sklicuje tožnik v reviziji, je neprimerna za primerjavo, saj so teža poškodb kot tudi vse oblike nepremoženjske škode bistveno večje kot v obravnavani zadevi. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje odmerjene odškodnine pa je neutemeljena.

9. Prisoje višje odškodnine pa ne utemeljuje niti čas čakanja na pravično denarno odškodnino, saj ima potek časa od nastanka škode do trenutka odločitve o odškodnini vpliv na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je od škodnega dogodka preteklo že več kot tri leta, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine.

10. Ker nobeden od revizijskih razlogov ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).