Jedro

Na podlagi dolžnosti naročnika, ki izhaja iz 1. odstavka 639. člena OZ, se podjemnik, ki mu naročnik neutemeljeno odprave napake ne dovoli, lahko zaradi tega razbremeni svoje odgovornosti za škodo. Zato začasna odredba, s katero naj bi bila dosežena preprečitev nastanka škode, ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik nosi sam svoje pritožbene stroške, kakor tudi dolžnik svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero bi dolžniku: prepovedalo, da do 30. 06. 2012 ne sme storiti na objektu A ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, torej ne sme z nobenimi gradbenimi deli ali njim podobnimi deli posegati v ta objekt; prepovedalo da ne sme na tem objektu ničesar spremeniti ter dovolilo upniku, da odpravi vse napake na navedenem objektu, tako da bo objekt izveden v skladu z gradbeno pogodbo št. 19/2011-ABI z dne 12. 09. 2011. 2. Proti sklepu se je upnik pravočasno pritožil. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa, da ga spremeni tako, da njegovemu predlogu ugodi in izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki tega postopka sklenili Gradbeno pogodbo št. 19/2011-ABI (A4), po kateri je upnik kot izvajalec opravil za dolžnika kot naročnika dela kot so določena v navedeni pogodbi. Glede na trditve upnika je ugotovilo, da je imelo delo, ki ga je opravil, napake. Upnik je v predlogu zatrjeval, da ima pravico kot izvajalec pogodbenih del ugotovljene napake odpraviti, česar pa mu dolžnik naj ne bi dovolil. V zavarovanje te nedenarne terjatve je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi začasno reguliral nastalo sporno razmerje v izogib nastajanju škode.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal potrebe po predlaganem zavarovanju svoje nedenarne terjatve, saj ni izkazal, da mu dolžnik ne dovoli napak odpravljati oziroma, da mu to preprečuje. Pri tem je pravilno zaključilo, da zgolj trditve upnika v to smer ne zadostujejo, saj je pravilno ocenilo, da listinski dokazi, na katere se je skliceval upnik, izkazujejo drugače. 6. Upnik namreč v dokazovanje dejstva, da mu dolžnik ne dovoli odpraviti napak, ni predlagal nobenega dokaza. Zato ne drži pritožbena trditev, da bi moralo sodišče na naroku zaslišati priče. Kaj takšnega upnik ni predlagal. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da gre za negativno dejstvo, ki ga ni mogoče dokazati. Sicer pa pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da se na podlagi dolžnosti naročnika, ki izhaja iz 1. odstavka 639. člena OZ, podjemnik, ki mu naročnik neutemeljeno odprave napake ne dovoli, lahko zaradi tega razbremeni svoje odgovornosti za škodo (240. člen OZ). Zato začasna odredba, s katero naj bi bila dosežena preprečitev nastanka škode, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni potrebna.

7. Začasne odredbe so izredno in izjemno sredstvo za zavarovanje terjatev. Zato se sredstva začasne odredbe načeloma tudi ne smejo pokrivati s samim zahtevkom. Izjeme so možne le kadar posebne okoliščine primera narekujejo takšen izreden ukrep. V predmetnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da upnik tudi takšnih izjemnih okoliščin ni niti zatrjeval niti izkazal. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik s pritožbenimi trditvami ni uspel izpodbiti jasnih in logičnih razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi je pravilno utemeljilo svoje stališče o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe.

9. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik pa s trditvami v odgovoru na pritožbo ni pripomogel k rešitvi te zadeve, zaradi česar je pritožbeno sodišče tudi njemu naložilo, da nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (156. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).