Jedro

Tožnik, ki je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je upravičen do odškodnine za čas izgubljenega odpovednega roka v trajanju 150 dni, saj je to zakonsko določeni najdaljši odpovedni rok. Pri tem ni bistveno, da je imel tožnik (prokurist, ki ni poslovodna oseba) v pogodbi o zaposlitvi določeno, da je upravičen do daljšega odpovednega roka (12 mesecev).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto odpravnino v znesku 11.225,00 EUR, odvesti predpisane prispevke oziroma davke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006, v roku 8 dni, pod izvršbo (1. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 46.910,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (2. točka). V presežku od 58.135,25 EUR do 147.095,64 EUR je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sicer jo izpodbija v delu, s katerim je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek in zoper stroškovni del in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ob pravilnem materialnopravnem zaključku glede uporabe 1. odstavka 112. člena ZDR, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 2. odstavek istega člena in sicer v delu, ki opredeljuje odškodnino, saj je menilo, da je pritožnik upravičen zgolj do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot opredeljuje 92. člen takrat veljavnega ZDR. Bistvo določila 2. odstavka 112. člena ZDR je v besedi najmanj, katero pa je sodišče prve stopnje spregledalo ter s tem zagrešilo očitano kršitev zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnikova pogodba o zaposlitvi je določala, da je pritožnik v primeru, če pride do predhodne razveljavitve njegove pogodbe upravičen do 12 mesečnega odpovednega roka – 14. člen pogodbe o zaposlitvi. Določilo pogodbe o zaposlitvi je po načelu in favorem dalo tožniku več pravic, kot jih določa ZDR. Sodišče bi moralo glede na odpovedni rok 12 mesecev upoštevati posledično tožnikove prejemke za 12 mesecev po podaji izredne odpovedi. Tožniku bi moralo prisoditi skupaj 113.800,08 EUR iz naslova neizplačanih plač in regresa za letni dopust za leto 2007, ki ga tožnik ni prejel izplačanega. Tožnik je izračune tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2009 potrdil kot nesporne, zato je pravilen izračun odškodnine seštevek zadnjih zneskov plač in regresa in znaša 46.910,25 EUR. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 11.255,00 EUR in plačati odškodnino v višini 46.910,25 EUR in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v ugodilnem delu oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je izdalo sodbo, ki ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov. V ZDR so v 1. odstavku 112. člena ZDR taksativno navedeni razlogi na strani delodajalca, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v 2. odstavku pa so določene pravice, ki gredo delavcu, to je odpravnine in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče se ni opredelilo do zahtev iz 110. člena ZDR in ni pojasnilo, zakaj šteje, da je bil poleg 112. člena ZDR izpolnjen tudi pogoj 110. člena ZDR, po katerem lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni v 112. členu ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, do izteka odpovednega roka. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev. Sodišče se ni spustilo v presojo ali delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je namreč verodostojno, prepričljivo dokazala, da je imela v spornem obdobju blokado računov zaradi izvršbe, ki jo je povsem neutemeljeno sprožil tožnik. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 10. 9. 2009 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v izvršilni spis, opr. št. I 2298/2006 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Tožena stranka je dokazala, da je bila izvršba neupravičena, saj je tožnik vložil izvršbo zoper toženo stranko na podlagi sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006, ki pa ni vsebovala dajatvenega zahtevka. Tožena stranka je urgirala z ugovori zoper sklep o izvršbi in tudi z dopisi predsedniku sodišča, vendar je trajalo dalj časa, da so se sredstva tožene stranke sprostila. Dejansko je takšno stanje povzročil prav tožnik in sam dosegel neutemeljeno izvršbo, saj je vložil predlog za izvršbo vedoč, da sodba ne vsebuje dajatvenega zahtevka, saj je sodba vsebovala zgolj ugotovitveni zahtevek ter obveznost tožene stranke pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je imela blokirane račune. Zaradi te izvršbe tudi drugi delavci niso dobili plače, kar sta izpovedali obe priči, navedeno pa izhaja tudi iz zapisnika stavkovnega odbora, ki je bil priložen odgovoru na tožbo. Povsem neživljenjsko in nepravično je, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je to utemeljen odpovedni razlog, ki dopušča podajo izredne odpovedi. Štiristo in več delavcev ni podalo izredne odpovedi, čeprav prav tako niso dobili plače kot tožnik. Fikcija 1. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR tudi določa, da mora iti za neizplačilo plače za več kot 2 meseca in ne samo za 2 meseca. Ne drži razlog, da tožena stranka tožniku ni zagotavljala dela. Tožena stranka je dne 21. 12. 2006 imela pripravljeno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, skupaj s prepovedjo opravljena dela. Tožena stranka je potem, ko je prejela izredno odpoved tožnika, se ji ni mogla upirati, seveda pa s tem ne priznava, da je bila podana tožnikova odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Podana je tudi bistvena kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče na naroku dne 10. 9. 2009 sprejelo dokazni sklep, da se vpogleda v izvršilni spis I 2298/2006 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu ter tudi dva delovna spisa. Četudi bi šteli, da neizvedba predlaganega dokaza, ki je tudi vsebovan v dokaznem sklepu sodišča prve stopnje, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar je izdana sodba v celoti nezakonita, pa gre zagotovo za relativno kršitev določb po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je jasno, da neizvedba predlaganih in sprejetih dokazov pomeni nezakonito odločbo oziroma to brez dvomov vpliva na zakonitost in pravilnost odločbe. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter navaja, da je obravnavani primer potrebno razumeti celostno in ne iztrgano iz konteksta. Da je tožnik vložil tožbo, posledično pa tudi predlog za izvršbo, je legitimno ravnanje in povsem skladno z veljavnimi predpisi. Nihče namreč ne more biti spoznan za odgovornega, ali obdolžen nezakonitega postopanja, če izvršuje zakonsko dane mu pravice. Navajanje, da je imela tožena stranka blokirane račune je zlonamerna. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopke.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika in navaja, da v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika, pri čemer so določila 92. člena ZDR jasna in odpovedni roki ne morejo biti daljši kot 150 dni. Določba zakona je kogentna in bi bilo določilo pogodbe na podlagi določila 11. člena ZDR in 86. člena OZ nično. ZDR v 112. členu določa odškodnino in sicer v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, to pa je znesek, do katerega je upravičen delavec, v kolikor je podal zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je vtoževal višji znesek v višini 117.676,51 EUR, iz vložene pritožbe pa je razvidno, da je znesek utesnil zgolj na 113.800,08 EUR. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej razlagati glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, saj 112. člen ZDR ureja prav situacijo, ko gre za najhujše kršitve pogodbenih obveznosti na strani delodajalca in se ta pogoj predpostavlja in je vsebinsko vsebovan že v samih kršitvah pogodbenih obveznosti. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odpravnine in odškodnine delno utemeljen. Tako tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne norme tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V kolikor sodišče ni vpogledalo v izvršilni spis in delovna spisa, to ni moglo v ničemer vplivati na zakonitost predmetne odločitve, saj je vložitev izvršbe legitimno in zakonito dejanje upnika v primeru, ko dolžnik prostovoljno ne izpolni svoje obveznosti.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju prič A.Č., M.M. ter Z.V., je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo odpravnine v znesku 11.225,00 EUR ter plačilo odškodnine v višini 46.910,25 EUR, pri čemer je tožbeni zahtevek tožnika v presežku zavrnilo. Med strankama so skladne navedbe, da je med njima veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, sklenjena dne 15. 10. 2001, pri čemer je tožena stranka tožnika reintegrirala na podlagi pravnomočne sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006, s katero je bilo pritožbi tožnika zoper sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, opr. št. Pd 115/2003 z dne 15. 1. 2004 ugodeno in je pritožbeno sodišče odločilo, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 159.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna opraviti vsa izplačila na TRR tožnikovega pooblaščenca odvetnika A.P. iz .... Prav tako je sodišče naložilo toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov postopka v višini 50.490,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2006 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, pri čemer je po vrnitvi najprej koristil letni dopust po dogovoru od 12. 10. 2006 do 20. 11. 2006 in bil v nadaljevanju od 20. 11. 2006 do 19. 12. 2006 v bolniškem staležu. V nadaljevanju je, kot je to ugotovilo sodišče, bil tožniku do nadaljnega prepovedan vstop v podjetje, pri čemer iz dopisa izhaja, da vratarji – čuvaji skupno z varnostniki S. v okviru svojih pooblastil storijo vse potrebno, da tožniku preprečijo vstop v podjetje, kot to izhaja iz odredbe splošno kadrovskega oddelka z dne 20. 12. 2006. Navedeno med strankama tudi sicer ni bilo sporno.

Tožnik je podal izredno odpoved delavca na podlagi 112. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določa, da delavec lahko v osmih dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačeval zakonsko določenega nadomestila plače, kar velja za tožnika. V takšnem primeru 112. člen ZDR v 2. odstavku določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi navedenih ravnanj upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. ZDR v 109. členu ureja odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, katero je prejel delavec ali bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih 3 mesecih pred odpovedjo, pri čemer delavcu pripada ena četrtina osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu od 5 do 15 let, kar velja za tožnika. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je med strankama veljala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki je bila sklenjena dne 15. 10. 2001, pri čemer je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi 28. 12. 2006. Tako je sodišče tožniku pravilno odmerilo odpravnino v višini 11.225,00 EUR z odvodom prispevkov in davkov in izplačilom neto odpravnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2006 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Tožena stranka navaja, da tožniku ne pripada odpravnina in odškodnina iz razloga, ker je sam tožnik prispeval k temu, da mu tožena stranka ni mogla izplačati pripadajočih plač oziroma nadomestila plače, ker je zoper toženo stranko vložil predlog za izvršbo, ki ji je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu pod opr. št. I 2098/2006 ugodilo, kar pa je povzročilo blokado računov. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z vpogledom v predmetni spis je storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ali vsaj relativno kršitev po določilih 1. odstavka 339. člena ZPP. Navedeni pritožbeni razlog ni utemeljen, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo predhodno, saj bi tožena stranka lahko sama realizirala pravnomočno sodno odločbo, poleg tega pa je predlog za izvršbo legitimno in zakonito tožnikovo ravnanje, in mu ne more iti v škodo. Njegovo ravnanje je bilo dopustno, zakonito in legitimno. Delovno sodišče tudi ne more in ne sme presojati odločitev okrajnega sodišča niti se ne more opredeljevati do pravnomočnih odločitev delovnega sodišča, zlasti ne more zavzemati stališča glede izvršljivosti oziroma neizvršljivosti pravnomočnih odločb. Izvršilno sodišče je tisto, ki odloča o predlogu za izvršbo in ne delovno sodišče. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o tem, da je odločitev sodišča neživljenska zaradi navedenih razlogov. Sicer pa pritožbeno sodišče toženi stranki le pojasnjuje, da odločitev Višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006 predstavlja le vmesno sodbo, pritožbeno sodišče pa je ob tem seveda lahko odločalo le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Torej, če sodišče ni vpogledalo v predmetni izvršilni spis in delovna spisa, ni s tem storilo nikakršne kršitve pravil postopka, saj odločitev v predmetni zadevi ni bila odvisna od tega.

Tožnik vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine in pri tem navaja, da je imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista pri toženi stranki, pri čemer je pogodba določala, da če pride do predhodne razveljavitve njegove pogodbe, je upravičen do 12 mesečnega odpovednega roka, kot to določa 14. člen pogodbe o zaposlitvi. Kot navedeno, je delavec upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče glede na podano pritožbo tožnika navaja, da tožnik ni bil poslovodna oseba iz 72. člena ZDR, kjer je sicer bilo določeno, da poslovodne osebe sklenejo pogodbo o zaposlitvi in lahko v pogodbi o zaposlitvi stranke določijo drugačne pravice, tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil prokurist, torej zanj ne velja 72. člen ZDR, pri čemer je poudariti, da je novi ZDR 72. člen spremenil tako, da le-ta velja za pogodbo o zaposlitvi tako s poslovodnimi osebami ali prokuristi. Glede na navedeno je poudariti, da 92. člen ZDR ureja minimalne odpovedne roke in določa v 1. odstavku, da če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec, je odpovedni rok 30 dni. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot 150 dni. Tako je v konkretnem primeru potrebno upoštevati določila veljavnega ZDR, da odpovedni rok ne more biti daljši kot 150 dni. Tako je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine pravilno upoštevalo odpovedni rok 150 dni in ne 12 mesecev, kot to določa tožnikova pogodba o zaposlitvi v 14. členu, saj le ta ni bil poslovodna oseba. Pri tem pa tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da mu pripada odškodnina tudi za neprejeti regres za letni dopust, saj regres pripada delavcu le v primeru, če je le-ta v delovnem razmerju. Tako sta pritožbena ugovora tako tožnika kot tožene stranke v tem delu neutemeljena in zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev pritožbenih stroškov postopka temelji na določilih 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.