Jedro

ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožeča stranka z dajatvenim denarnim zahtevkom, tj. 53.525,19 EUR, nima odločilne teže.

Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep glede sodne takse v višini 3.003 EUR potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Po prejemu tožbe, s katero tožnika zahtevata razveljavitev kreditne pogodbe ter plačilo zneska 53.525,19 EUR s pripadki, je toženka v odgovoru na tožbo v pobot uveljavljala svojo terjatev ter podala primarni in več podrednih pobotnih ugovorov. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog z dne 20. 1. 2025, s katerim je toženki za postopek o pobotnem ugovoru naložilo plačilo sodne takse v višini 3.225 EUR. Toženka je po prejemu plačilnega naloga vložila ugovor iz razloga napačno odmerjene sodne takse. Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2025 je sodišče prve stopnje ugovoru zoper plačilni nalog z dne 20. 1. 2025 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter toženki izdalo nov plačilni nalog z dne 12. 2. 2025 za plačilo sodne takse za pobotni ugovor v višini 3.003 EUR.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper prvotni plačilni nalog napačno ugotovilo vrednost spornega predmeta, saj je konkretna zadeva v ključnih vidikih drugačna od zadev, na katere se je sodišče sklicevalo v izpodbijanem sklepu. Očita, da je sodišče spregledalo razlikovalne okoliščine glede načina, kako sta tožnika v predmetni zadevi oblikovala svoj zahtevek, in sicer v skladu s t. i. teorijo salda. Meni, da je sodišče napačno odmerilo sodno takso od zneska, od katerega je toženka primarno podala ugovor pobotanja, tj. 176.481,12 EUR. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnikov, tj. 53.525,19 EUR in bi tako morala sodna taksa za pobotni ugovor znašati 1.227 EUR. O teh okoliščinah se sodišče ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je toženka zavezana k plačilu sodne takse od vrednosti, ki je kar štirikrat višja kot je dejanski kondikcijski zahtevek tožnikov, zoper katerega se brani. Ker sodišče ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora, ji ni nudilo potrebnega materialnega procesnega vodstva. Takšna pretirano visoka in nesorazmerno odmerjena sodna taksa predstavlja kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek predmetne taksne obveznosti je podana v prvi točki 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksa obveznost. Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s Tar. št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (prvi in tretji odstavek 19. člena ZST-1). Sporno v tej zadevi je, od katere vrednosti bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljano terjatev.

5.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila taksa v novem plačilnem nalogu pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je sodno takso za ugovor zaradi pobota pravilno odmerilo od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. Da bi bila vrednost primarnega pobotnega ugovora drugačna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (v višini 176.481,12 EUR), pritožba niti ne navaja. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožeča stranka z dajatvenim denarnim zahtevkom, tj. 53.525,19 EUR, nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve, na kakšen način sta v svojih trditvah tožnika utemeljevala svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga skuša predstaviti pritožba. Odločilno dejstvo je, da tožnika s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavljata dajatveni denarni zahtevek, toženka pa je v naraciji izrecno podanega ugovornega pobota zapisala, da (primarno) zahteva ugotovitev, da obstaja njena terjatev, ki znaša EUR protivrednost zneska 185.887 CHF s 6% letnimi obrestmi od 20. 4. 2007 do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju ECB na dan izdaje sodbe, kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici določeni v CHF, torej 185.887 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe, kar na dan 24. 1. 2025, preračunano po veljavnem tečaju, znaša 176.481,12 EUR. To je znesek, ki ga je toženka stavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka postavila višjo pobotno terjatev od zahtevka tožnikov, je stvar njene volje, ki jo je sodišče dolžno spoštovati. Kljub temu pa vrednost terjatve, za katero stranka misli, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere bi se v skladu s ZST-1, odmerjala sodna taksa. Ta, kot že rečeno, veže odmero na vrednost predmeta, kar v primeru pobotnega ugovora predstavlja vrednost v pobot uveljavljane terjatve. Navedena materialnopravna izhodišča so izpostavljena tudi v izpodbijanem sklepu, zaradi česar so očitki o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da v primeru, če bi se sodna taksa odmerjala od vrednosti osnovne terjatve, ki jo uveljavljata tožnika z zahtevkom oziroma s tožbo, bi zgornjo mejo določal že zakon, pa je ne. Strankino breme je, da je postavila v pobot višji znesek, kot sama meni, da ga lahko. Ni dolžnost sodišča, da stranko, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, usmerja glede vrednosti pobotnega ugovora. Očitane kršitve materialnega procesnega vodstva postopka ni. Na pravilnost izpodbijane odločitve in posledično izdanega novega plačilnega naloga pa tudi ne more vplivati okoliščina, da to ni edini postopek toženke v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF. Sodišče je dolžno slediti določbam zakona, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek (vlogo/ugovor) treba plačati sodno takso. S tem povezani očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice tako niso utemeljeni.

7.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno, potem ko je ugodilo ugovoru toženke zoper plačilni nalog z dne 20. 1. 2025 in ta nalog razveljavilo, izdalo nov plačilni nalog v višini 3.003 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8.Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 19, 19/1, 19/3 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.