Jedro

Toženka je pri odmeri nagrade upoštevala, da je tožnik zastopal upravičenca za pet kaznivih dejanj. Zato je pri odmeri nagrade upoštevala drugi odstavek 7. člena OT in zvišala skupno vrednost storitev za 100%. Prav tako je bila tožniku odmerjena nagrada tako za zastopanje na predobravnavnem naroku dne 18. 10. 2019 v višini 300 točk (upoštevaje tar. št. 10/3 OT) kot tudi za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2020 (upoštevaje tar. št. 10/3 OT), kar jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 5.775,11 EUR, v presežku pa je zahtevek tožnika zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičencu A. A. dodeljena BPP v zvezi s postopkom III Kpr 12195/2019 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Toženka je v nadaljevanju pojasnila razloge za ugoditev zahtevku do višine 5.775,11 EUR ter razloge za zavrnitev preostalega zahtevka, sklicujoč se na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka je tožniku priznala nagrado za zastopanje in zagovor upravičenca na predobravnavnem naroku z dne 18. 10. 2019 in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 24. 4. 2020 (10/3 OT), prav tako mu je priznala nagrado za zastopanje na osmih ostalih narokih (10/9 OT). Priznana je bila nagrada za sestavo in vložitev trinajstih vlog (8/14 OT), za sestavo in vložitev petnajstih obrazloženih vlog (8/13 OT), za sestavo in vložitev sedmih dokaznih predlogov (8/6 OT) ter nagrada za sestavo kratkih dopisov v skupnem trajanju do pol ure (46/1 OT). Tožniku je bila priznana tudi urnina za porabljeni čas zaradi zastopanja upravičenca na narokih, ki so trajali več kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT). Zaradi zagovarjanja upravičenca za pet kaznivih dejanj je toženka priznala tudi 100 % povečanje nagrade (drugi odstavek 7. člena OT). Ni pa bila tožniku priznana nagrada za sedemkratni posvet z upravičencem v pisarni, ker je bil tožnik že prej izčrpno seznanjen z zadevo, saj je upravičenca že predhodno zastopal v konkretnem kazenskem postopku in mu je bila nagrada za prvo seznanitev z zadevo že priznana s sklepom Bpp 940/2019 z dne 19. 9. 2019. Tožniku tudi ni priznala priglašenih stroškov za naroke dne 25. 3. 2020, 1. 4. 2020, 3. 4. 2020 in 8. 4. 2020, saj so bili navedeni naroki preklicani zaradi predloga tožnika oz. zaradi epidemije virusa Covid-19. Za sestavo in vložitev pritožbe zoper procesni sklep z dne 5. 11. 2019 je bila tožniku priznana nagrada v višini 150 točk po tar. št. 11/2 OT. Sklep o zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov po svoji naravi namreč predstavlja procesni sklep, saj sodišče s sklepom še ni meritorno odločilo o vsebini obtožnice, torej obdolženca spoznalo za krivega glede posameznih točk ali ga oprostilo. Tožniku so bili priznani potrebni izdatki za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve. Ob upoštevanju 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) je skupna višina priznane nagrade in pavšalnih izdatkov znašala 7.889,5 točke, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 4.733,70 EUR, oz. z upoštevanjem 22 % DDV 5.775,11 EUR.

2. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je toženka napačno odmerila stroške nudenja BPP in arbitrarno presojala o tem, kateri stroški so za postopek potrebni in kateri ne. Za obsežen kazenski postopek je toženka prisodila relativno majhne zneske, kljub temu, da je tudi sam tožnik upravičenec do BPP. Ker je upravičencu sodil 3-članski senat, je osnovna nagrad 600 točk, pripada pa še 100% povišek, saj gre za 5 nadaljnjih kaznivih dejanj. Toženka je odmero izvedla nepravilno v delu, ko tožniku ni priznala nagrade za naslednja opravila: predobravnavni narok 18. 10. 2019, prvi narok 24. 4. 2020, naroke 30. 4. 2020, 8. 5. 2020, 15. 5. 2020, 20. 5. 2020, 27. 5. 2020, 5. 6. 2020, 17. 6. 2020, 16. 7. 2020 in vse nadaljnje naroke, vse skupaj z urnino 7 ur. Toženka tudi ni upoštevala nagrade za pritožbo zoper sklep z dne 5. 11. 2019, nagrade za odgovor na odgovor ODT, nagrade za zahtevo za izločitev sodnika, nagrade za pisni zagovor in ugovor zoper obtožnico, nagrade za 30 obrazloženih vlog, nagrade za posvete s stranko in predloge za izločitev dokazov in dopolnitve. Tožnik je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, ki jim je v celoti priznana nagrada za BPP. Zaradi svojega poklicnega stanu in ker je zastopal upravičenca - delavca kot šibkejšo stranko v delovnem sporu je bil očitno diskriminiran pri odločanju organa za BPP. Izpodbijani sklep je tudi neobrazložen. Sodišče naj zato tožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in tožniku prizna vse priglašene stroške oz. izpodbijani sklep odpravi in vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

4. Stranka z interesom, A. A., na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 940/2019 z dne 3. 5. 2019 določen za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpr 12195/2019. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobrene storitve BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku in tožniku odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT.

7. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, ter v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik z izpodbijanim sklepom ni bil diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi izvajalci BPP, ki jim je v celoti priznana nagrada. Zakonska ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri so odvetniki, ki izvajajo BPP, omejeni na polovično plačilo po OT, po presoji sodišča ni sama po sebi neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je treba razlikovati med situacijama, ko odvetnik nastopa na trgu, in ko opravlja storitve po naročilu sodišča.1 Sodišče zato zavrača očitano kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sicer pa tožnik v tožbi opozarja na neenako obravnavanje oziroma diskriminacijo z ostalimi izvajalci BPP, kar utemeljuje z zastopanjem upravičenca - delavca kot šibkejše stranke v delovnem sporu. Te navedbe se ne nanašajo na obravnavano zadevo, v kateri je tožnik, kot že povedano, zastopal upravičenca do BPP v kazenskem (in ne delovnopravnem) sporu, zato jih sodišče ni presojalo po vsebini.

9. Tožnik v tožbi navaja več nepravilnosti izpodbijanega sklepa, med drugim naj bi toženka arbitrarno presojala o tem, kateri stroški so za postopek potrebni in kateri ne. Sodišče ugotavlja, da toženka odmere stroškov ni izvedla pavšalno, ampak je z navajanjem konkretnih razlogov ustrezno obrazložila odločitev v zvezi z odmero posamezne nagrade oziroma izdatka po OT, tako da je v tej zvezi možen sodni preizkus. Tožnik zato neutemeljeno opozarja na neobrazloženost izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka. Nasprotno je pavšalno navajanje moč očitati ravno tožniku, saj ta ni določno obrazložil, katere postavke njegovega stroškovnika naj ne bi bile upoštevane oziroma določno obrazložene. Zgolj navajanje opravil, za katera tožniku naj ne bi bile priznane nagrade, ne zadostuje za utemeljenost teh tožbenih navedb. Iz tega razloga nadaljnja presoja s strani sodišča v tej smeri niti ni bila mogoča. 10. Toženka je pri odmeri nagrade upoštevala, da je tožnik zastopal upravičenca za pet kaznivih dejanj. Zato je pri odmeri nagrade upoštevala drugi odstavek 7. člena OT in zvišala skupno vrednost storitev za 100%. Prav tako je bila tožniku odmerjena nagrada tako za zastopanje na predobravnavnem naroku dne 18. 10. 2019 v višini 300 točk (upoštevaje tar. št. 10/3 OT) kot tudi za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 4. 2020 (upoštevaje tar. št. 10/3 OT), kar jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sodišče tudi pritrjuje toženki, da sklep o zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov po svoji naravi predstavlja procesni sklep. Gre za sklep, ki ga sodišče izda med kazenskim postopkom, z njim pa se odloča o procesnih vprašanjih, ne pa o pravicah, dolžnostih in obveznostih procesnih udeležencev. Zato je toženka postopala pravilno, ko je pritožbo zoper ta sklep odmerila po tar. št. 11/2 OT. Drugih konkretnih očitkov v zvezi z izpodbijanim sklepom tožnik nima. Ob tem sodišče ugotavlja, da so bila vsa opravila, ki jih tožnik v tožbi le našteje v alinejah, upoštevana in nagrada zanje odmerjena, kar jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navedba tožnika, da mu nagrada za ta opravila ni bila priznana, zato ne drži. 11. Po presoji sodišča je odločitev toženke tudi v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji senata na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 , saj sta se tako tožnik kot toženka glavni obravnavi pisno odpovedala.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.