Jedro

Dediščinska tožba je tožba med osebami, ki so v sporu glede dedne pravice. Tu gre lahko samo za spor med dediči istega zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da sta toženi stranki dolžni pripoznati dedno pravico tožnice po pokojnem A. K.., roj. 12.9.1898, umrlem 15.4.1970, to je očetu tožnice in dedu toženih strank, in ji izročiti skupaj, kot zapuščino po pokojnem tožničinem očetu A. K. st., 1/2 (eno idealno polovico) celotne z.k. vl. št. 534 k.o. P..., oziroma vsak 1/2 svojega solastnega deleža s tem, da tožnici izstavita zemljiškoknjižno sposobno listino, s katero bo mogoč prenos lastninske pravice do 1/2 celotne z. k. vl. št. 534 k.o. P... v korist in na ime D. K., vse v roku 15 dni pod izvršbo, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 110.404,00 SIT. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je prezrlo dejstvo, da sta si tožnica in njen brat, kot dediča, katera sta postala po samem zakonu po pokojnem A. K. st., v naravi razdelila zapuščino, s tem, da sta po smrti svojega očeta kot zapustnika v naravi zasedala vsak svoje stanovanje v hiši. Dejstvo je, da je pokojnikova zapuščina ex lege prešla na tožnico in njenega brata. Zapuščina je bila med dedičema v naravi razdeljena, dediča sta jo imela v soposesti, zapuščinski postopek po pokojnem A. K. st. pa bi se moral izvesti po uradni dolžnosti. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica z dediščinsko tožbo, kot jo je vložila, ne more zahtevati priznanja njene dedne pravice, ne da bi predhodno sprožila zapuščinski postopek in je tožba zato preuranjena. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na delo Kreč - Pavič, saj je prezrlo dejstvo, da je tožnica nastopila posest zapuščine s smrtjo njenega očeta. Iz tega dela je jasno razvidno, da sta povsem različni pravni situaciji v primerih, ko dediči po zapustnikih nastopijo posest zapuščine od primerov, ko zapuščine nimajo v svoji posesti, kar pa ni tožničin primer. Sodišče nepravilno pojmuje, kaj je predmet dediščinske tožbe, kot tudi kdaj jo je moč vložiti, prav tako pa tudi, da ima sodba na podlagi dediščinske tožbe enake pravne učinke, kot v zapuščinskem postopku izdan sklep o dedovanju. V pravdi za dediščino mora tožnik dokazati obstoj svoje dedne pravice in dejstvo, da mu toženca, lasteč si dedno pravico, odtegujeta pristoječi del zapuščine. Te tožbe ni moč vložiti le zoper sodediča in na osnovi ter po zapuščinskem postopku, temveč zoper vsakogar, ki je bil spoznan za dediča na predmetu zapuščine (dr. Alojzij Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, str. 152, 153, 154). Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da toženca nista legitimirana v stvari sami, kajti ne gre prezreti dejstva, da sta toženca tista, ki tožnici odtegujeta njeno dedno pravico, pri čemer je evidentno, da je tožnica s tožbo uveljavljala svojo močnejšo dedno pravico, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče ne loči pojmov obsega in posesti zapuščine, kot tudi ne glede dedne pravice same, kar vse je predpogoj za dediščinsko tožbo. Tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da toženci ne izvajajo lastninskih upravičenj in da bi bilo potrebno izkazati posest tožencev, je protipredpisna, saj je bila prva toženka tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila odtegnitev zapuščine tožnici po njenem očetu A. K. st. Zato je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je po mnenju pritožnice podana, ker sodišče prve stopnje povsem nepravilno zatrjuje, da je tožeča stranka sama navajala, da imata toženi stranki nepremičnino v posesti na podlagi napačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v zapuščinskem postopku po pokojnem A. K. ml., ker ob pazljivi analizi tako vlog tožeče stranke, kot razpravnih zapisnikov, kaj takega sploh ni moč ugotoviti. Podano je nasprotje med tem, kar navaja sodišče v razlogih sodbe o vsebini vlog tožeče stranke in zapisnikov, saj tožeča stranka takšnih naracij sploh ni podala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Dediščinska tožba (hereditatis petitio) je tožba, s katero tožnik kot dedič zahteva izročitev zapuščine ali dela zapuščine od tistega, ki mu lasteč si dedno pravico, odteguje zapuščino ali del zapuščine (dr. Alojzij Finžgar: Dedno pravo Jugoslavije, str. 152). To je tožba med osebami, ki so v sporu glede dedne pravice. Tu gre lahko samo za spor med dediči istega zapustnika, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožba nima prav, ko trdi, da te tožbe ni moč vložiti le zoper sodediča, temveč zoper vsakogar, ki je bil spoznan za dediča na predmetu zapuščine. Tudi delo dr. Alojzija Finžgarja, na katerega se pritožba sklicuje, trditev pritožnice ne potrjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženca nista pasivno legitimirana za dediščinsko tožbo, saj tožnici ne oporekata njene dedne pravice po A. K. st., njenem očetu, temveč svoja lastninska upravičenja na sporni nepremičnini izvajata na podlagi dedovanja po pokojnem A. K. ml., njunem očetu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnice, postavljen kot zahtevek iz dediščinske tožbe, ni utemeljen, saj v obravnavanem primeru ne gre za dediščinsko tožbo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, ko ta navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v kolikor zapuščinski postopek po pok. A. K. st. ni bil uveden, tožeča stranka ne more pred uvedbo tega postopka v pravdi zahtevati ugotovitev svoje dedne pravice in izročitev zapuščine. Sodišče prve stopnje ni napačno razlagalo dela avtorjev Kreč - Pavič: Komentar zakona o dedovanju, kot to trdi pritožba, ko naj bi prezrlo, da je tožnica nastopila posest zapuščine s smrtjo njenega očeta. V primeru, ko zapuščinski postopek ni bil uveden, tožeča stranka ugotovitve svoje dedne pravice in izročitve zapuščine, ki jo predstavlja nepremičnina, ne more uveljavljati v pravdi, dejstvo, ki ga navaja pritožba, da je tožnica nastopila posest zapuščine s smrtjo njenega očeta, pa tega v ničemer ne spremeni. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko je v razlogih sodbe navedlo, da sama tožeča stranka navaja, da imata toženi stranki nepremičnino v posesti na podlagi napačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v zapuščinskem postopku po A. K. ml. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z vlogami tožeče stranke, niti z vsebino zapisnikov o glavni obravnavi. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).