Jedro

Zaradi smrti ožjega družinskega člana zatrjevana izguba premoženjskega standarda oz. prikrajšanosti na svojem materialnem standardu življenja in prebivanja v hiši oz. prikrajšanje zaradi izpada pokojnikovega dohodka oz. dela (pri katerem ne gre za izgubo preživljanja), ni pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je prvi tožnici M. I. prisodilo odškodnino v znesku 181.691,00 SIT, višji tožbeni zahtevek prve tožnice ter v celoti tožbeni zahtevek drugega tožnika pa je zavrnilo. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino v zvezi s smrtjo pokojnega S. I.in sicer je zahtevala povrnitev škode, ki je v tem, ker bi pokojnik vlagal v gradnjo skupne hiše polovico svojega dohodka in pa svoje delo, tako pa morata tožnika vlagati v izgradnjo hiše svoja sredstva.

Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala izgubljeni dobiček, ker pokojni s svojim delom ni mogel povečati premoženja. Ugotovilo je, da je tožnici izpadlo pričakovano premoženje, saj bi na podlagi pokojnikovega dela (obrniških in podobnih del na hiši) nastalo skupno premoženje v višini 363.382,00 SIT, to je vrednost del, ki bi jih po izračunu izvedenca pokojni še lahko opravil pri gradnji skupne hiše. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, tako da bi torej prvotožeči stranki šla polovica vsega, kar bi pokojni ustvaril s svojim delom, torej polovico prej omenjene vsote in je zato prvi tožnici priznan v breme tožene stranke znesek 181.691,00 SIT iz naslova škode. Zavrnjen pa je zahtevek drugega tožnika, ki mu kot sinu pokojnika ne gre nikakršen delež na temelju pridobivanja skupnega premoženja. Nadalje je prvostopno sodišče zavrnilo tudi del zahtevka prve tožnice, uveljavljen v smislu preprečitve povečanja premoženja zaradi izpada dohodka pokojnika. Nemogoče je predvideti, da bi pokojni zaslužil toliko, da bi imel presežek dohodka, ki bi ga vlagal v hišo, zaradi izpada pokojnikovega dohodka pa se premoženje tožečih strank tudi ni zmanjšalo, saj bi bilo premoženje, ki bi ga ustvaril pokojnik iz tega dela, njegovo premoženje, ne pa premoženje pravdnih strank. Njegov večji zaslužek bi pomenil njegov večji delež.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotnega zneska, kolikor ga je ugotovil izvedenec. Pokojni bi pri opravljanju obrtniških del na hiši prištedil 363.382,00 SIT, to pa je morala tožeča stranka sedaj plačati iz svojih sredstev. Prikrajšava zato ni le 181.691,00 SIT, temveč celotni znesek 363.382,00 SIT. Sicer pa je nepravilno zavrnjen tudi del odškodninskega zahtevka v zvezi s prikrajšanjem, ki je nastalo s podaljšanjem gradnje objekta. Za časa življenja S.I. je gradnja tekla normalno, po smrti pa je bila gradnja praktično ustavljena. Če bi še živel, bi nedvomno vlagal svoj osebni dohodek v izgradnjo objekta, zato sta bili tožeči stranki prikrajšani na svojem materialnem standardu življenja.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka obeh tožnikov, čeprav svoje odločitve ni ustrezno materialnopravno obrazložilo. Udeleženec v škodnem dogodku dne 14.5.1989 in s tem oškodovanec je bil pokojni S.I.. Sistematika določb Zakona o obligacijskih razmerjih o nepogodbenih odškodninskih obveznostih je taka, da so upravičeni do povrnitve škode neposredni oškodovanci, tožnika kot osebi, ki nista bili udeleženi v škodnem dogodku, pa sta le posredna oškodovanca. Taki oškodovanci imajo pravico do odškodnine le v primerih, ko zakon tako določa. Ne morejo uveljavljati kakršnekoli škode, ampak le pravno priznano škodo, škoda, ki jo uveljavljata tožnika v tem postopku pa med pravno priznane škode ne sodi. Zakon o obligacijskih razmerjih ima specialne določbe o povrnitvi gmotne in negmotne škode v primeru smrti. Tretje osebe, torej posredni oškodovanci, lahko zahtevajo kot odškodnino stroške za pogreb pokojnega (člen 193/1 ZOR) in stroške zdravljenja ter izgubljenega zaslužka za čas od škodnega dogodka do smrti (člen 193/2 ZOR). Nadalje lahko uveljavljajo odškodnino osebe, ki jih je umrli preživljal ali redno podpiral, pa trpijo zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore (člen 194 ZOR). Končno so ožji družinski člani umrlega upravičeni do pravične denarne odškodnine za duševne bolečine (člen 201 ZOR). Razen naštetih nobene druge škode zakon ne priznava, zato tožnikoma ni mogoče prisoditi odškodnine za, kot sama navajata, izgubo življenjskega standarda (list. št. 13) oziroma za prikrajšanost na svojem materialnam standardu življenja in prebivanja v hiši (list. št. 64) oziroma zaradi prikrajšanja zaradi izpada pokojnikovega dohodka oziroma pokojnikovega dela. Ker torej taka škoda ni pravno priznana škoda v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih (členi 154 - 209), je bil del tožbenega zahtevka obeh tožnikov, v kolikor ni zajet v pravnomočni obsodilni sodbi, utemeljeno zavrnjen. Zato ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko glede dejanskih ugotovitev prvega sodišča pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, sodbo pa v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (člen 368 ZPP).