Jedro

Bistvo regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju bodoče izvršbe, pač pa je namenjena zavarovanju ogroženih interesov tožeče stranke, v konkretnem primeru torej da ne pride do izvršitve izvršnice, na kar pravilno opozarja pritožnik, in da se zahtevek na izročitev izvršnice zaradi njene izvršitve ne bo izjalovil. V tem pomenu je treba presojati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena.

Čeprav ne gre za situacijo, ki jo ureja 3. člen ZPreZP-1, po katerem bi bila tožeča stranka dolžna izpolniti kot dolžnik denarno obveznost, tožena stranka pa kot upnik dobaviti blago ali opraviti storitev, pa je po stališču prvostopenjskega sodišča v dispoziciji pogodbenih strank, da v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij institut izvršnice uporabijo tudi v primeru, ko iz istega pogodbenega razmerja izhajajo tudi druge denarne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve s sledečo vsebino: "1. Toženi stranki I. d. o. o. .z. katerikoli tretji osebi po njenem pooblastilu oz. nalogu se zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke T. d. o. o. na ugotovitev, da je izvršnica z dne 1. 1. 2018, izdana s strani tožeče stranke T. d. o. o. toženi stranki I. d. o. o. za nepogojno denarno obveznost 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018, ki se sme izplačati 31. 12. 2018, nična in nima pravnih učinkov ter nedenarne terjatve na vračilo predmetne izvršnice prepoveduje, da bi na podlagi predmetne izvršnice pri banki N. d. d. ali katerikoli drugi banki, kot ponudniku plačilnih storitev tožeči stranki, podala kakršnokoli zahtevo iz naslova predmetne izvršnice, zlasti zahtevo na izvršitev plačilne transakcije po izvršnici v breme sredstev tožeče stranke.

2. Dolžniku tožene stranke oz. Katerikoli tretji osebi po njenem pooblastilu oz. nalogu in banki N. d. d., ali kateremukoli drugemu ponudniku plačilnih storitev tožeči stranki se zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke T. d. o. o. na ugotovitev, da je izvršnica z dne 1. 1. 2018, izdana s strani tožeče stranke T. d. o. o. toženi stranki I. d. o. o. za nepogojno denarno obveznost 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018, ki se sme izplačati 31. 12. 2018, nična in nima pravnih učinkov ter nedenarne terjatve na vračilo predmetne izvršnice prepoveduje, da bi za toženo stranko izvedel kakršnekoli nadaljnje plačilne transakcije po izvršnici z dne 1. 1. 2018 v breme sredstev tožeče stranke.

3. Toženi stranki oz. katerikoli tretji osebi po njenem pooblastilu oz. Nalogu se zaradi zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke T. d. o. o. na ugotovitev, da je izvršnica z dne 1. 1. 2018, izdana s strani tožeče stranke T. d. o. o. toženi stranki I. d. o. o. za nepogojno denarno obveznost 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018, ki se sme izplačati 31. 12. 2018, nična in nima pravnih učinkov ter nedenarne terjatve na vračilo predmetne izvršnice prepoveduje, da bi na podlagi izvršnice, ki ima po določilih ZPreZP-1 moč izvršilnega naslova vložil predlog za izvršbo oz. katerokoli drugo sredstvo za plačilo ali izterjavo zneskov po izvršnici.

4. Zgoraj navedene prepovedi pod tč. 1, 2 in 3 izreka sklepa se zaznamujejo v evidencah N. d. d. oz. evidencah kateregakoli drugega ponudnika plačilnih storitev tožeči stranki.

5. Predmetna začasna odredba velja še 60 dni po pravnomočnem zaključku tega pravdnega postopka.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo."

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti izvršnice, izročitev izvršnice, vračilo prejetih denarnih zneskov zaradi banki predložene izvršnice in povračilo škode. V zavarovanje nedenarne terjatve na izročitev izvršnice pa je predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe (z vsebino, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve tega sklepa), s katero naj se začasno uredi sporno razmerje, da bo izročitev izvršnice po tožbenem zahtevku brez njene vnovčitve sploh še smiselna.

5. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o prevozu kamene moke v cestnem tovornem prometu (v nadaljevanju Pogodba) tožeča stranka kot prevoznik, tožena stranka pa kot naročnik prevoza. V 8. členu Pogodbe se je tožeča stranka obvezala, da bo za dobro izvršen posel toženi stranki izdala izvršnico, potrjeno z notarskim zapisom v višini 30.000,00 EUR in veljavnostjo do 31. 12. 2018 (A2), tožeča stranka pa je kot dolžnik 1. 1. 2018 izdala izvršnico s pogodbeno dogovorjeno vsebino (A5), na kateri je bil podpis zakonite zastopnice tožeče stranke skladno z 8. točko prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1 upravno overjen.

6. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožeča stranka v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti dobre izvršitve posla po navedeni izvršnici nastopala kot dolžnik, tožena stranka pa kot upnik. Čeprav ne gre za situacijo, ki jo ureja 3. člen ZPreZP-1, po katerem bi bila tožeča stranka dolžna izpolniti kot dolžnik denarno obveznost, tožena stranka pa kot upnik dobaviti blago ali opraviti storitev, pa je po stališču prvostopenjskega sodišča v dispoziciji pogodbenih strank, da v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) institut izvršnice uporabijo tudi v primeru, ko iz istega pogodbenega razmerja izhajajo tudi druge denarne terjatve.

7. S tako izraženim stališčem prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče soglaša. Narava izvršnice je njena kavzalnost, kar pomeni, da mora obveznost, ki je v njej zapisana, izhajati iz temeljnega (kavzalnega) pravnega posla v zavarovanje katerega je bila izvršnica izdana. To jasno izhaja iz 7. točke prvega odstavka 39. člena ZPreZP-1, po kateri morajo biti na listini, ki predstavlja izvršnico, izrecno navedeni podatki o Pogodbi oziroma drugem pravnem temelju nastanka obveznosti. Če obveznost iz temeljnega pravnega posla za izpolnitev katere je bila izdana izvršnica, ne obstaja, potem tudi obveznost, ki izhaja iz izvršnice, nima veljave. Zato ima izdajatelj izvršnice zoper zahteve imetnika na voljo vse ugovore, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla, vključno z ugovorom, da terjatev, ki se zoper njega uveljavlja iz tega razmerja, ne izhaja (prim. Tilen Tacol, Matjaž Jan - Uporaba izvršnice v praksi, Pravna praksa - 2013, št. 40-41).

8. Izhajajoč iz zgoraj obrazložene pravne narave izvršnice je torej pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila izvršnica v obravnavanem primeru izdana za obveznost tožeče stranke iz sklenjene Pogodbe, plačati znesek 30.000,00 EUR v primeru kršitve pogodbene obveznosti tožeče stranke dobro izvršiti posel. Njena obveznost po Pogodbi je bila torej denarna, zato je v tem razmerju tožeča stranka nastopala kot dolžnik denarne obveznosti. Gre torej za izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti skladno z 8. členom Pogodbe, izročiti toženi stranki izvršnico, s katero se je tožeča stranka zavezala plačati nepogojno denarno obveznost tožeči stranki. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je nedopustna izdaja izvršnice, dane v zavarovanje plačil, saj je prav to zakonski namen izvršnice.

9. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po eni strani upoštevalo pogodbeno določilo 8. člena Pogodbe o zavezi tožeče stranke, izdati izvršnico za znesek 30.000,00 EUR in veljavnostjo do 30. 12. 2018, sklicujoč se na prosto urejanje obligacijskih razmerij, po drugi strani pa je veljavnost izvršnice presojalo po 39. členu ZPreZP-1, čeprav je samo ugotovilo, da je bila v 8. členu Pogodbe dogovorjena potrditev izvršnice z notarskim zapisom, torej tudi pogodbeno dogovorjena posebna obličnost izvršnice. Nanjo je posebej opozorila tudi tožeča stranka v tožbeni naraciji in z njo povezanem predlogu za izdajo začasne odredbe. Pogodba (enako velja za listino), ki ni sklenjena oziroma izdana v dogovorjeni obliki, je namreč po drugem odstavku 55. člena OZ nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Ker izpodbijani sklep o tem nima razlogov, prvostopenjsko sodišče ni izčrpalo vse trditvene podlage tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem ničnosti izvršnice. Izpodbijanega sklepa glede verjetnosti obstoja nedenarne terjatve na izročitev izvršnice zato ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom o zmotnem stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka s trditvijo o tem, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke na ugotovitev ničnosti izvršnice izgubila svoj pomen, če bo izvršnica v celoti vnovčena, ne more izkazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

11. Tožeča stranka je v zavarovanje svoje s tožbo uveljavljane nedenarne terjatve, to pa je na ugotovitev ničnosti izvršnice ter posledično na izročitev izvršnice tožeči stranki uveljavljala t. i. regulacijsko začasno odredbo, s katero naj se začasno uredi sporno razmerje tako, da bo uveljavitev terjatve sploh še smiselna. Bistvo regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju bodoče izvršbe, pač pa je namenjena zavarovanju ogroženih interesov tožeče stranke, v konkretnem primeru torej da ne pride do izvršitve izvršnice, na kar pravilno opozarja pritožnik in da se ne bo zahtevek na izročitev izvršnice zaradi njene izvršitve izjalovil. V tem pomenu je treba presojati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena.

12. Ker za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadostuje vsaj ena od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pritožbeno sodišče iz vseh zgoraj navedenih razlogov utemeljeni tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).