Jedro

V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih zemljišč sicer vpisana toženka, ki pa oporeka svoji pasivni legitimaciji. Priznava, da je dejanska lastnica pritožnica, zato je tudi predlagala, naj jo sodišče obvesti o pravdi (204. člen ZPP). Če bi se toženka (morebiti) slabo pravdala in bi tožnik v pravdi uspel, se pritožnica s pravnomočno sodbo ugotovljeni lastninski pravici tožnika ne bi mogla več zoperstaviti. Očitno je torej, da izid spora med strankama vpliva na njen materialnopravni položaj, zato ji ni mogoče odrekati pravice do udeležbe v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dopusti stranska intervencija Občine A. na strani tožene stranke.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje stranski intervenientki ni dovolilo udeležbe v pravdi; ocenilo je namreč, da za to nima interesa.

2. Pritožnica se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Vztraja, da je s predloženim potrdilom o namenski rabi, iz katerega izhaja, da sta bili obe sporni parceli v prostorskem planu na dan 24. 3. 2000 opredeljeni kot stavbno zemljišče, namenjeno graditvi objektov, verjetno izkazala svoj intervencijski interes. Poudarja, da je lastninsko pravico pridobila originarno, na podlagi petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/2000), in jo bo obdržala le, če bo toženka zmagala v pravdi. Sodišče bi ji zato moralo dovoliti, da se kot stranska intervenientka pridruži toženki.

3. Pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz trditvenega gradiva v spisu je mogoče povzeti, da si nepremičnini, ki sta predmet spora, poleg tožnika lasti tudi pritožnica. Oba trdita, da sta lastninsko pravico pridobila originarno na podlagi zakona, tožnik s priposestvovanjem, pritožnica pa ob lastninjenju stavbnih zemljišč. Pritožnica bi v nastalem pravnem položaju lahko zoper obe pravdni stranki v skladu s 193. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naperila glavno intervencijsko tožbo. Namesto tega je izjavila, da se želi v pravdi pridružiti toženki. Le v prvem primeru bi pritožnica morala (z gotovostjo) dokazati svojo lastninsko pravico, v drugem pa zadošča, da verjetno izkaže svoj intervencijski interes, namreč, da v pravdi zmaga toženka (prvi odstavek 199. člena ZPP).

6. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožnica že z doslej ponujenimi trditvami in dokazi ta pogoj izpolnila. V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih zemljišč sicer vpisana toženka, ki pa oporeka svoji pasivni legitimaciji. Priznava, da je dejanska lastnica pritožnica, zato je tudi predlagala, naj jo sodišče obvesti o pravdi (204. člen ZPP). Če bi se toženka (morebiti) slabo pravdala in bi tožnik v pravdi uspel, se pritožnica s pravnomočno sodbo ugotovljeni lastninski pravici tožnika ne bi mogla več zoperstaviti. Očitno je torej, da izid spora med strankama vpliva na njen materialnopravni položaj, zato ji ni mogoče odrekati pravice do udeležbe v postopku.

7. Po navedenem je sodišče prve stopnje pri presoji intervencijskega interesa uporabilo previsok dokazni standard. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo predlagano stransko intervencijo na strani toženke dovoliti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.