Jedro

Zgolj pritožničino zatrjevanje, da tožena stranka obveznosti do nje nepravilno ne prikazuje v svojem poslovnem poročilu, dejstev, ki jih izkazuje revidirano letno poročilo, ne more omajati. Zgolj takšna trditev ne more zadoščati za drugačno odločitev o predlagani začasni odredbi, ki temelji na trditvi o poseganju delničarjev v vezani kapital z izplačilom bilančnega dobička.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se zadrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero bi organizaciji za plačilni promet naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreči izplačilo denarnega zneska v višini 692.172,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2019 do plačila; toženi stranki prepovedalo razpolaganje z denarnim zneskom; tožeči stranki (pravilno toženi stranki) prepovedalo razdelitev in izplačilo bilančnega dobička delničarjem na podlagi sklepa skupščine tožene stranke z dne 29. 12. 2019, potrjenega v notarskem zapisniku notarja z dne 29. 12. 2020, ki se v bistvenem glasi, da se bilančni dobiček za leto 2019 v višini 3.254.987,00 EUR uporabi za izplačilo delničarjem. Odločitev o stroških postopka zavarovanja je zadržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Dosedanji potek postopka_

5. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo na podlagi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Ta določa, da mora upnik do standarda verjetnosti izkazati obstoj nevarnosti, da bo dolžnik svoje premoženje odtujil, skril ali kakor drugače ravnal v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve (subjektivna nevarnost), kar je oziroma bo pripeljalo do objektivne posledice, to je do stanja, v katerem je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Pritožnica (tožeča stranka) je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je letno poročilo za 2019 nično, ker tožena stranka ni upoštevala obveznosti, ki jo ima do nje v znesku 2.031.233,17 EUR, posledično bi morala oblikovati in uporabiti bilančni dobiček le v višini 1.223.753,83 EUR. Poleg tega je na dan 31. 12. 2020 imela tožena stranka izgubo 423.618,00 EUR, zato bi bilančni dobiček (pravilno) znašal le 800.135,83 EUR. Tožena stranka v letnem poročilu 2019 ni evidentirala obveznosti do pritožnice v skupnem znesku 2.031.233,17 EUR. Posledično bi se za ta znesek zmanjšal poslovni izid poslovnega leta 2019, ki bi znašal le še 823.488,83 EUR in ne 2.854.722,00 EUR. Tožena stranka v letnem poročilu za obveznosti do pritožnice tudi ni oblikovala ustrezne rezervacije. Po stanju na dan 31. 12. 2019 bi tožena stranka smela oblikovati in uporabiti bilančni dobiček le v znesku 1.223.753,83 EUR in ne 3.254.987,00 EUR. Zato je kasneje s sklepom skupščine o uporabi in razdelitvi posegla v varovan kapital tako, da je zajela celoten dejanski čisti poslovni izid leta 2019 (823.488,83 EUR), preneseni čisti poslovni izid (400.265,00 EUR), rezerve iz dobička (565.240,00 EUR), kapitalske rezerve (173.777,00 EUR) in osnovni kapital (do višine 1.292.216,17); upoštevajoč izgubo iz leta 2020 bi tožena stranka po stanju 31. 12. 2020 smela oblikovati in uporabiti bilančni dobiček le v znesku 800.135,83 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že iz pritožničinih trditev izhaja, da zgolj osnovni kapital tožene stranke, ki je skupaj z vezanimi rezervami namenjen varstvu upnikov, kljub izplačilu dividend po sklepu skupščine (3.254.987,00 EUR) še vedno znaša več kot trikratnik zneska, za katerega pritožnica v tem postopku predlaga izdajo začasne odredbe. Tudi vezana sredstva (kapitalske rezerve in rezerve iz dobička) znašajo 739.017,00 EUR, skupaj z osnovnim kapitalom pa sredstva, ki so namenjena varovanju upnikov tožene stranke, znašajo 2.770.820,00 EUR. To predstavlja več kot trikratnik zneska, katerega zavarovanje z začasno odredbo zahteva pritožnica. Sodišče ob tem ni upoštevalo domnevnih terjatev pritožnice do tožene stranke, ki naj bi izvirale iz drugih postopkov med strankama, pa tudi če bi se vse te terjatve v zatrjevani višini izkazale za utemeljene, bi znesek sredstev osnovnega kapitala in vezanih sredstev zadoščal za njihovo poplačilo.

_Bistvo pritožbenih navedb_

8. Tožena stranka pri sestavi letnega poročila za leti 2019 in 2020 ni evidentirala terjatve tožeče stranke in le-te ni upoštevala pri odločanju delničarjev o uporabi bilančnega dobička za leto 2019 (bilančni dobiček za leto 2019 je bil razdeljen v previsokem znesku). Zavestno in namenoma je kršila ZGD-1, ki se uporablja za zaščito upnikov in je posegla v vezane kategorije kapitala. Tožena stranka je s tem odtujila in razpolagala s premoženjem na način, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

_Razlogi višjega sodišča o pritožbi_

9. Pravica delničarjev do izplačila dividende je korporacijskopravno upravičenje. Delničarji imajo pravico do deleža v bilančnem dobičku (z izjemami iz sedmega odstavka 230. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Pred likvidacijo družbe je dovoljeno med delničarje razdeliti samo bilančni dobiček (osmi odstavek 230. člena ZGD-1). Bilančni dobiček predstavlja vsoto čistega dobička oziroma izgube, prenesenega dobička oziroma izgube ter morebitnih sprostitev kapitalskih rezerv ter rezerv dobička oziroma povečanje rezerv iz dobička (24. točka petega odstavka 66. člena ZGD-1). S sklepom skupščine o uporabi bilančnega dobička so delničarji dobili obligacijskopravno upravičenje zahtevati plačilo. Osnovni kapital upnike varuje pred tveganjem prezadolženosti družbe in predstavlja plačilno zaporo, ki delničarjem onemogoča neupravičena izplačila. Osnovni kapital je del vezanega kapitala družbe, ki ga tvorijo osnovni kapital (kot vpoklican kapital; prim. prvi odstavek 227. člena ZGD-1) in vezane rezerve družbe. Vezanega kapitala ni dovoljeno uporabiti za izplačilo delničarjem v obliki dividend. Vezani kapital je tisti del lastnega kapitala, ki ga (pred likvidacijo družbe in pred poplačilom vseh obveznosti družbe) ni dovoljeno uporabiti kot vir za izplačilo delničarjem.1

10. Ključno vprašanje je, ali je pritožnica do standarda verjetnosti izkazala, da se posega v vezani kapital. Bistveni argument pritožnice je, da tožena stranka v letnem poročilu ni upoštevala obveznosti do nje, navaja, da je bilančni dobiček dejansko nižji, posledično pa dividende, katerih prepoved izplačila zahteva, pomenijo poseg v vezani kapital. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz pritožničinih trditev izhaja nasprotno. Iz trditev ne izhaja, da je tožena stranka ravnala mimo kogentnih določb Zakona o gospodarskih družb – ZGD-1 o uporabi letnega dobička oziroma da posega v tiste kogentne določbe ZGD-1, ki določajo tako imenovani vezani kapital. Ko je temu tako, predlagano zavarovanje z začasno odredbo ni utemeljeno. V sedaj obligacijsko pravico delničarjev do izplačila dividend, ki ne pomeni poseganje v vezani kapital, z začasno odredbo ni dovoljeno posegati.

12. Iz revidiranega letnega poročila za leto 2019 izhaja, da znesek vezanega kapitala znaša 2.770.820,00 EUR, kar celo presega celotni zatrjevani znesek upnikove terjatve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namen obveznosti revidiranja po prvem odstavku 57. člena ZGD-1 je zagotoviti objektivno oceno o tem, ali računovodsko poročilo družbe, ki je sestavni del letnega poročila, daje resničen in pošten prikaz finančnega položaja in poslovnega izida družbe (gl. tudi prvo alinejo 3. točke drugega odstavka 57. člena ZGD-1). V postopku zavarovanja denarne terjatve z začasno odredbo sodišče odloča na podlagi trditev in predloženih dokazov predlagatelja (v tem primeru je bil postopek zavarovanja dvostranski, torej obeh strank). Iz priloženega revidiranega letnega poročila, ki ima glede na povedano posebno težo, izhaja drugačno dejansko stanje bilančnega dobička. Zgolj pritožničino zatrjevanje, da tožena stranka obveznosti do nje nepravilno ne prikazuje v svojem poslovnem poročilu, dejstev, ki jih izkazuje revidirano letno poročilo, ne more omajati. Zgolj takšna trditev ne more zadoščati za drugačno odločitev.

13. Že zgoraj povedano zadošča za zavrnitev pritožbe. Kljub temu se višje sodišče opredeljuje tudi do naslednjih pritožbenih navedb. Pritožnica navaja, da po letnem poročilu znaša vrednost premoženja tožene stranke na dan 31. 12. 2020 6.794,992 EUR. Z izplačilom dobička se bo zmanjšalo na 3.540.005,00 EUR, upoštevajoč v letnem poročilu navedene kratkoročne obveznosti 1.192.803,00 EUR, znaša premoženje tožene stranke 2.347.202,00 EUR, upoštevajoč sedaj zaokroženo vrednost pritožničine skupne terjatve na 2.300.000,00 EUR, bo njeno premoženje znašalo le še 50.000 EUR, pri čemer tožena stranka od 1. 1. 2020 omembe vrednih prihodkov več ne ustvarja, z zaposlenimi ima le še stroške, na letni ravni je imela leta 2020 za 644.206,00 EUR stroškov. Že te navedbe same po sebi potrjujejo neutemeljenost pritožbe, saj ne kažejo odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Kažejo objektivno stanje, ki pa ni razlog za zavarovanje z začasno odredbo; zlasti ne glede bistvenega v pritožničini trditveni podlagi, to je izplačila dividend iz sredstev, ki niso (presegajo) bilančni dobiček.

14. Ker je za odločitev sodišča prve stopnje zadoščala že odsotnost subjektivne nevarnosti kot enega od dveh kumulativnih pogojev za zavarovanje denarne terjatve, ni utemeljena pritožba, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče o obstoju terjatve kot drugega kumulativnega pogoja ni navedlo nobenih razlogov.

15. Višje sodišče se je opredelilo do pritožbenih trditev, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče zadržalo za odločitev o glavni stvari.

1 Plavšak Nina v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) : z novelami ZGD-1A do ZGD- 1H), avtorji Marijan Kocbek … et al., redaktor Marijan Kocbek, 2. dopolnjena izdaja, 1. natis, 1. knjiga, IUS Software, GV Založba, 2014, str. 329.