Jedro

Ko gre za gradnjo na tujem zemljišču, ima pri obojestranski nedobrovernosti lastnik zemljišča pravico izbire, da proti plačilu vrednosti uveljavlja lastninsko pravico na stavbi, ali da zahteva njeno rušenje, ali pa da zahteva od graditelja plačilo cene zemljišča. Taka sodna praksa je bila potrjena z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije dne 21.12.1987 (poročilo o sodni praksi št. II/87).

Izrek

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper izrek pod tč. 1. sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine), se zavrne kot neutemeljena.

Revizija tožene stranke zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper izrek pod tč. 2. sodbe sodišča prve stopnje (izpraznitev kleti), se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik lastnik nadaljnje idealne polovice podkletene, enonadstropne stanovanjske hiše v S., K., stoječe na delu parc. št..., ki je DL in pripisana kot z.k. telo I pri vl. št... k.o... in da spada k hiši kot funkcionalno zemljišče del parc.št... njiva v izmeri 81 m2, del parc.št... travnik v izmeri 92 m2, dvorišče 218 m2, hiša 98 m2, šupa (garaža) 22 m2, vse z.k. telo I v DL pri vl. št... k.o... ter del parc. št... gozd v izmeri 30 m2 in del parc. št... gozd v izmeri 46 m2 vl. št... k.o... v lasti toženke, v skladu s skico Geodetske uprave v S. z dne 28.8.1990. Toženki je naložilo, da izstavi tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino. Nadalje je razsodilo, da mora toženka izprazniti klet v tožnikovi hiši in mu jo prepustiti v uporabo in posest ter mu izročiti ključe. Pri svoji odločitvi je upoštevalo, da je bilo v tem postopku že pravnomočno razsojeno, da je tožnik solastnik do idealne polovice prej navedene hiše ter imetnik pravice uporabe in lastnik funkcionalnega zemljišča, in sicer tiste polovice, ki jo je pridobil od toženke na podlagi pogodbe z dne 25.1.1965. V nadaljnjem sojenju pa je tožniku priznalo tudi solastninsko pravico na drugi idealni polovici te nepremičnine, ki je prej pripadala toženkinemu možu J. K. Ugotovilo je, da je hišo zgradil tožnik s svojim delom in denarjem, da je vedel, da gradi na tujem, da pa je za gradnjo vedel tudi K., a ji ni nasprotoval. Ker je vrednost objekta večja od vrednosti zemljišča, je lastninsko pravico, oz. na delu zemljišča pravico uporabe, priznalo tožniku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopnimi dejanskimi ugotovitvami in s pravnim stališčem, da je pri ugotovljeni nedobrovernosti tožnika kot graditelja in J. K. kot lastnika zemljišča odločilna okoliščina vrednost objekta in zemljišča. Ker je vrednost zgrajenega objekta večja, pripada lastninska pravica tožniku kot graditelju.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za nesprejemljivo in nezakonito šteje stališče izpodbijane sodbe, da ni več mogoče načenjati vprašanja pristnosti in pravne veljavnosti pogodbe z dne 25.1.1965 in tudi ne vprašanja, kdo je bil dejanski investitor hiše S., K. Poudarja, da velja vrednostna ocena pogodbe samo za pravdo, ki se je končala s sodbama P 101/88 in I Cp 383/92. Meni, da sodnik ne sme biti prepričan v svojo nezmotljivost; to je lahko samo tisti, ki ni moder in ni študiral spoznavne teorije.

Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni ponovno razpravljalo o veljavnosti pogodbe z dne 25.1.1965. Zaradi tega je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, v posledici tega pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

Navaja, da navedena pogodba ni pristna. Toženkin podpis na tej pogodbi je namreč ponarejen, prenešen je iz listine z dne 26.2.1982. S podpisom na tej listini se ujema do zadnje podrobnosti. Sklicuje se tudi na izvedeniško ugotovitev, da je na pogodbi ponarejen tudi podpis N. K.. Podrobno navaja razloge, ki potrjujejo nepristnost pogodbe in se sklicuje tudi na pričo M. P. V zvezi z izpodbijano ugotovitvijo, da je gradnjo hiše izvedel in plačal tožnik, revizija osporava sprejeto dokazno oceno in podrobno navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da je tožnik prevaral njo in njenega moža in ustvaril videz, da gradi zase, medtem ko je dejansko gradil zanju. Končno ugovarja, da je sodišče odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari in sicer o sporu med istima strankama za isto nepremičnino.

Tožnik v odgovoru na revizijo navaja podatke, ki jih šteje za pomembne, in smiselno predlaga zavrnitev revizije.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija, ki se nanaša na odločitev o lastninski pravici in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni utemeljena; revizija, ki se nanaša na odločitev o izpraznitvi kleti, pa ni dovoljena.

S sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v S. opr. št. P 101/88 z dne 3.10.1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 383/92 je bilo pravnomočno razsojeno, da je tožnik solastnik do idealne polovice sporne nepremične in to tiste polovice, ki jo je pridobil od toženke s pogodbo z dne 25.1.1965 in na kupljenem zemljišču zgradil novo hišo. Vprašanje pristnosti in veljavnosti te pogodbe je bilo pomembno za odločitev o tistem delu zahtevka, ki je temeljil na pogodbeni pridobitvi zemljišča. To vprašanje je bilo v tem delu postopka z navedenima sodbama dokončno rešeno. Tudi predlog za obnovo postopka, ki se je nanašal prav na to vprašanje, je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom prve stopnje opr. št. P 185/92 z dne 16.11.1993 in druge stopnje opr. št. I Cp 538/94 z dne 5.4.1995. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da sta podpisa na pogodbi in na primerjalni listini z dne 26.2.1982 res popolnoma enaka, vendar je pristen podpis na pogodbi in ne na primerjalni listini. To je bilo ugotovljeno z navedenima pravnomočnima sklepoma, izdanima v tem postopku, torej med istima strankama. Ugotovitev je treba upoštevati in pri tem ne gre za nekritičnost in nepoznavanje spoznavne teorije, ampak za pravila postopka. Ne glede na to je sklepanje revizije napačno: izhaja iz prepostavke, da je primerjalna listina z dne 26.2.1982 pristna in da je toženkin podpis prenešen na pogodbo s te listine. Izvedenka pa je ugotovila ravno obratno in s tem pojasnila, kako je prišlo do enakosti obeh podpisov. Vendar se revizijskemu sodišču s tem ni mogoče več ukvarjati, ker vprašanje pristnosti pogodbe z dne 25.1.1965 ni pomembno za odločanje o tistem delu zahtevka, ki je predmet sedanjega revizijskega odločanja. S sodbama, zoper kateri je vložena revizija, je bilo namreč odločeno o tisti polovici sporne nepremičnine, ki je tožnik ni pridobil s pogodbo. O tem delu zahtevka je bilo odločeno na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču. Ugotovljeno je bilo, da J. K. pogodbe z dne 25.1.1965 ni podpisal. Njegovega solastninskega deleža na sporni nepremičnini tožnik ni pridobil na podlagi pogodbe. Zato vprašanje veljavnosti pogodbe za ta del tožbenega zahtevka ni pomembno.

V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na idealno polovico nepremičnine, ki je tedaj pripadala J. K., je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da je tožnik vedel, da tega dela nepremičnine ni pridobil s pogodbo in da zato pri gradnji ni bil v dobri veri. Ugotovilo je tudi, da je K. za gradnjo vedel in ji ni nasprotoval. Nedobrovernost je bila torej obojestranska. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je gradnjo dejansko vodil in jo plačal tožnik. O tem so bili izvedeni in ocenjeni številni dokazi. Gre za dejanska vprašanja, ki jih v reviziji ni mogoče znova načenjati (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP). Enako velja za ugotovitev vrednosti stavbe v primerjavi z vrednostjo zemljišča. Tožena stranka sama v reviziji to obravnava kot napačno dokazno oceno, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev. Drugačno vrednotenje dokazov pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Prav to pa na revizijski stopnji odločanja ni mogoče, kajti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni (3. odst. 385.čl. ZPP).

Iz revizijskih navedb ni razvidno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka ima revizija v mislih. Revizija se ukvarja z analizo dokazne ocene. V zvezi s tem revizijsko sodišče ni ugotovilo nobene kršitve določb pravdnega postopka. Vsebina dokazov je pravilno povzeta v sodbo. Dokazi so ocenjeni in na tej podlagi so sprejete dejanske ugotovitve.

Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna, vendar je obraložitev v tem delu delno nepopolna. Pri obojestranski nedobrovernosti ima namreč lastnik zemljišča pravico izbire, da proti plačilu vrednosti uveljavlja lastninsko pravico na stavbi, ali da zahteva njeno rušenje, ali pa da zahteva od graditelja plačilo cene zemljišča. Taka sodna praksa je bila potrjena z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije dne 21.12.1987 (poročilo o sodni praksi št. II/87). Vendar toženka pravice izbire ni uveljavila. S tožbo z dne 29.6.1977 v zadevi opr. št. P 239/77 je sicer uveljavljala solastninsko pravico do ene polovice na sporni hiši, pri čemer je v eventualnem zahtevku namesto solastninskega deleža uveljavljala plačilo njegove vrednosti. Toda ta tožba je bila dne 17.8.1982 pravnomočno zavržena in torej iz nje ne izhajajo pravni učinki veljavno postavljene zahteve. Zato tudi ni potreben preizkus pravočasnosti te zahteve (tri leta od končane gradnje).

V obravnavanem sporu gre za primer, ki ga tedaj veljavna pravna pravila niso izrečno urejala. Tožnik je bil v dobri veri samo glede deleža, ki ga je kupil od toženke. Ker pa gre za idealni delež tako pri zemljišču, kot pri objektu in ker je toženka kot pravna naslednica pridobila tudi delež pokojnega moža J. K., obojestranska nedobrovernost glede še spornega solastninskega deleža izenačuje pravni položaj obeh strank. Zato merilo vrednosti v tem sporu glede na omenjene posebne okoliščine potrjuje pravilnost odločitve, ki primarno temelji na ureditvi, kakršno je v smislu navedenega pravnega mnenja sprejela sodna praksa in je bila kasneje uzakonjena v 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ugovor rei iudicatae ni utemeljen. Doslej je bilo odločeno o solastnini na tisti idealni polovici nepremičnine, ki jo je tožnik pridobil od toženke s pogodbo z dne 25.1.1965. Sodbi opr. št. P 101/88 z dne 3.10.1991 in I Cp 383/92 in sklepa opr. št. P 185/92 ter I Cp 538/94 z dne 5.4.1995 se nanašajo na to polovico neoremičnine, medtem ko se izpodbijana sodba nanaša na drugo polovico, ki je tedaj pripadala J. K. Obe polovici skupaj tvorita celoto in šele z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o celi nepremičnini. Izpodbijana sodba torej ne posega v pravnomočno odločitev, jo pa dopolnjuje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti /386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Vrednost spornega predmeta v zadevi, ki se nanaša na izpraznitev in prepustitev kleti v uporabo in posest ter izročitev ključa, znaša po navedbi v tožbi 4.000 tedanjih dinarjev. Tožba je bila vložena dne 7.3.1983, ko je na podlagi novelirane določbe 3. odst. 382.čl. ZPP (novela Ur.l. SFRJ št. 69/82) znašala mejna vrednost za dovoljenost revizije 50.000 tedanjih dinarjev. Vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, torej ne zadostuje za dovoljenost revizije (2. odst. 40.čl., 2. odst. 186.čl. in 3. odst. 382.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (392.čl. ZPP).