Jedro

Tožnikova vožnja na prekratki varnostni razdalji ob neopravičeni ustavitvi zavarovanca tožene stranke na vozišču štiripasovnice in neoznačitvi avtomobila s trikotnikom, utemeljuje razporeditev odgovornosti obeh voznikov v razmerju 20 % proti 80 %.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se poslej v točkah 3 in 4 glasi: "3. Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožeči stranki A. D. iz naslova nematerialne škode znesek 6.640.000 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 21.1.2003 in od 22.1.2003 dalje z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek v presežku do 15.000.000 SIT se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.347.305 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2003 dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo." Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 13.464 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2004 dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

II. Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. III. V ostalem se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 16.104 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2005 do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 20.12.1992 prisodilo tožniku zneska 1.103.056 SIT in 280.000 SIT z obrestmi. Za nepremoženjsko škodo je tožniku, upoštevaje njegovo 20% sokrivdo, prisodilo 5.840.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežek do uveljavljanih 15.000.000 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo glede odločitve o glavni stvari, delno pa je ugodilo pritožbi glede pravdnih stroškov in je naložilo toženi stranki plačilo teh stroškov tožniku v znesku 1.347.305 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Izpodbija zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode in odločitev o pravdnih ter pritožbenih stroških. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je nepravilno stališče, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil telesno poškodovan, do 20% odstotkov sokriv, češ da je vozil v prekratki varnostni razdalji. Upoštevati je treba številne brezobzirne kršitve prometnih pravil voznika J. A., ki je imel prostor, da bi svoje vozilo ustavil izven vozišča na bankini, pa je kljub temu brez opravičenega vzroka ustavil na vozišču avtomobilske ceste, kjer se promet odvija z višjo hitrostjo, poleg tega pa vozila ni ustavil ob desnem robu vozišča in ga tudi ni ustrezno zaznamoval s trikotnikom ter ni imel prižganih opozorilnih luči. Zaradi tega je po revidentovem mnenju podana izključna krivda voznika A., saj je stoječe in neoznačeno vozilo predstavljalo nepričakovano oviro za tožnika.

Tožnik v reviziji nadalje navaja, da meni, da je upravičen do vse zahtevane odškodnine za negmotno škodo. Utrpel je hudo poškodbo glave, zaradi katere je prišlo do poškodbe možganov in posledične usahnitve možganovine. Nadalje je utrpel zlom desne nadlahtnice. 14 do 21 dni je bil povsem nesposoben za kakršnokoli fizično ali intelektualno delo, zaradi hudih bolečin v desni rami na mestu zloma in zaradi hudih glavobolov s slabostjo in vrtoglavico. Med zdravljenjem so mu izvajali protibolečinsko elektrostimulacijo. Tudi med razgibavanjem je imel znatne bolečine. Fizične bolečine bo trpel tudi v bodoče. Občasno ima hud glavobol in jemlje protibolečinska sredstva. Občasne bolečine nadlahtnice ga prebudijo tudi ponoči. Po njegovem mnenju je zahtevana odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v celoti utemeljena. Enako velja tudi za odškodnino za strah. Tožnik je utrpel primarni in sekundarni strah visoke intenzitete in nato več mesecev trajajoči sekundarni strah srednje intenzintete, ko se je soočil z resnostjo hude poškodbe glave in desne roke. Zaradi 30% trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je utemeljena tudi vsa zahtevana odškodnina iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi difuzne poškodbe možgan je prišlo do upada spoznavno kognitivnih procesov, zlasti koncentracije in spomina. To se s staranjem še poslabšuje. Nadalje je prizadet tudi na področju čustvovanja, zaradi česar prihaja do neustreznih reakcij v osebnih stikih in posledično do omejevanja socialnih stikov. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi čas tožnikovega čakanja na odškodnino.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o odškodnini je delno utemeljena, proti odločitvi o stroških pa ni dovoljena.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, so, da je tožnik imel dne 20.12.1992 ob 21.35 prometno nezgodo na avtocesti A10 med Črnučami in Ljubljano. Vozil je po desnem voznem pasu štiripasovnice in od zadaj trčil v na tem pasu ustavljeni osebni avtomobil voznika J. A. Vozil je s hitrostjo 77-81 km/h na razdalji približno 15 metrov za avtomobilom pred njim, ki se je ustavljenemu avtomobilu izognil na levi vozni pas, sam pa je po zaviranju (enajst metrov zavornih sledov) trčil v ustavljeni avto. Ob nadaljnjih ugotovitvah sta sodišči presodili, da je voznik J. A., za katerega odgovarja tožena stranka, kršil 1. odstavek 71. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88 do 29/90), ker se ni ustavil izven vozišča, to je na en meter široki bankini. Ker ni imel opravičenega vzroka za ustavitev na vozišču, je kršil tudi 2. odstavek 71. člena ZTVCP, kršitev 72. člena ZTVCP pa predstavlja dejstvo, da vozila ni ustavil tik ob desnem robu vozišča. Končno je kršil tudi 76. člen ZTVCP, ker ustavljenega vozila ni zaznamoval s trikotnikom. Za tožnika pa sta nižji sodišči ugotovili vožnjo na premajhni varnostni razdalji za vozilom pred njim (15-20 metrov), čeprav bi morala pri njegovi hitrosti ta razdalja znašati najmanj 40 metrov. Taka vožnja je v nasprotju z 29. členom ZTVCP. Tožnik v reviziji vsem kršitvam drugega voznika pritrjuje in zatrjuje njegovo izključno krivdo, češ da je stoječe in neoznačeno vozilo predstavljalo nepričakovano oviro. Po presoji revizijskega sodišča so zaključki o kršitvah obeh voznikov pravilni. Ob stališčih obeh nižjih sodišč, podprtih z izvedenskim mnenjem, da bi tožnik ob varnostni razdalji 40 metrov na daljšo razdaljo opazil oviro na cesti, prej zaviral in bi trčenje omilil ali celo preprečil, je očiten tožnikov soprispevek k nezgodi. Tudi ob nepričakovani oviri v prometu je mogoče s pravilno vožnjo in ustreznim reagiranjem nezgodo preprečiti ali omiliti, kar je pravilno ugotovljeno tudi v obravnavanem primeru. Tudi po presoji revizijskega sodišča je podan tožnikov soprispevek k nezgodi in glede na vse relevantne okoliščine primera je pritrditi razporeditvi deležev odgovornosti v razmerju 20 proti 80, kot sta ocenili nižji sodišči. Revizijsko sodišče torej sodi, da pomeni razsodba o tožnikovi 20% sokrivdi pravilno uporabo materialnega prava, zaradi česar je tožnikova revizija v tem delu neutemeljena.

Tožnikova revizija pa nasprotuje tudi višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je prenizka in ki naj bi znašala 15.000.000 SIT. Pri tem je treba opozoriti, da je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Po teh določbah sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Individualizacija zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu. To načelo izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak na specifičen način doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža ustavno načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah pravilno upoštevali obe načeli. Podrobno so ugotovljene in upoštevane okoliščine tožnikovega zdravljenja poškodb udarnine glave, zloma desne nadlahtnice pod glavico, udarnine prsnega koša, odrgnine v predelu čela in pretresa možganov z difuzno možgansko okvaro (distrofija možganov). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki jih revizija ponavlja, izhaja, da se je tožnik zdravil ambulantno do 6.7.1993, osemnajst dni je nosil mavec celotnega trupa z desno nadlahtnico, čemur je sledilo boleče razgibavanje. Ugotovljen je pretres možganov z difuzno možgansko okvaro, v zvezi s katero je imel hude glavobole sedem do deset dni in nato ob jemanju analgetikov dva meseca srednje močne. Lahki glavoboli so nato trajali še en mesec. Zaradi zlomljene nadlahtnice je tožnik imel hud bolečinski sindrom ob imobilizaciji z mavcem, nato deset dni hude bolečine v rami in tri mesece občasne srednje hude bolečine ob razgibavanju. Pri fizikalnih ukrepih so trajale blage bolečine še en mesec, bolečine v rami pa se bodo pojavljale tudi v prihodnje ob fizičnih obremenitvah. Ob spremembah vremena in ob raznih obremenitvah se bodo trajno pojavljali tudi glavoboli. Ugotovljeno je še, da je tožnik trpel nevšečnosti med zdravljenjem z rendgenskimi slikanji in da je bil šestkrat pri nevrokirurgu, šestnajstkrat pa pri travmatologu. Vse navedene okoliščine sta nižji sodišči v zadostni meri upoštevali pri dosoji odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.800.000 SIT. Ta odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine, saj sta primerno upoštevani obe zgoraj navedeni načeli. Vse okoliščine primera so pravilno pravno ovrednotene, tako da niti primerljiva sodna praksa niti dejstva, ki jih poudarja revizija, ne opravičujejo višje odškodnine.

Za strah je tožnik zahteval odškodnino 1.000.000 SIT, z izpodbijano sodbo pa je priznana odškodnina v znesku 500.000 SIT. Tožnik v reviziji poudarja primarni in sekundarni strah visoke intenzitete, kar pa ni povsem v skladu z ugotovitvami nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano in so zato take trditve neupoštevne.

Ugotovljeno je namreč, da je trajal intenziven primarni strah tri do štiri sekunde pred trčenjem. Takoj po nezgodi tožnik strahu zaradi zožene zavesti in zmanjšanje prištevnosti ni ustrezno dojemal. Po nezgodi je trajala huda zaskrbljenost za zdravje pet do sedem dni, nato pa je še tri mesece trajala srednje velika zaskrbljenost za izid zdravljenja zaradi poškodbe glave in roke. Po prepričanju revizijskega sodišča stopnja in trajanje strahu ter primerjava z drugimi podobnimi primeri ne omogočajo višje odškodnine od prisojene. Glede na vse okoliščine subjektivne in objektivne narave je odškodnina v znesku 500.000 primerna in je odraz zgoraj navedenih načel, ki veljajo pri prisojanju odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 5.000.000 SIT, tožnik pa v reviziji uveljavlja vso vtoževano odškodnino v znesku 10.000.000 SIT. Opozarja na premajhno upoštevanje posledic poškodb na področju spoznavno-kognitivnih procesov, zaradi česar so prizadeti zlasti tožnikova koncentracija, spomin in področje čustvovanja, močne pa so tudi omejitve v fizičnem pogledu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je posledica poškodbe možganov psihoorganski sindrom. Tožnikove mentalne funkcije so upadle, zmanjšani so spomin, uspešnost koncentracije in spoznavanje novih vsebin. Pri tožniku je podana motnja ustreznega odgovora na konfliktne situacije. Spremenjena in zmanjšana je delovna učinkovitost. Zaradi vpliva glavobolov, razdražljivosti in slabšega spomina zahtevajo intelektualna opravila dodatne napore. Tožnik dalj časa trajajočega koncentriranega miselnega dela ne more več opravljati. Pričakovano je poslabšanje v osebnih stikih in proces desocializacije, kar utegne pripeljati do depresije. Posledica poškodba roke pa je omejena gibljivost desnega ramenskega sklepa.

Manjša je funkcionalnost desne roke in manjša je njena moč, kar ovira tožnika pri vsakdanjih opravilih. Tožnik težje pomaga pri gospodinjskih delih, težje nosi bremena in omejen je pri kolesarjenju. Njegove življenjske aktivnosti so zmanjšane za 30%.

Vse zgoraj navedene okoliščine sta nižji sodišči pri odločanju o odškodnini upoštevali, prav tako še nadaljnje okoliščine, med njimi tožnikovo starost ob nezgodi (42 let) in njegovo delo komercialista. Vendar po presoji revizijskega sodišča ugotovljene omejitve zaradi posledic škodnega dogodka ter posledične duševne bolečine, ter upoštevanje odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega, terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od prisojene.

Načelo individualizacije višine odškodnine in nujnost objektivne določenosti odškodnine glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami, narekujejo v tožnikovem primeru zvišanje odškodnine za 1.000.000 SIT, saj bo le na ta način ustrezno določena vsebina pravnega standarda pravične odškodnine. Zvišana odškodnina v znesku 6.000.000 SIT je torej po presoji revizijskega sodišča tista odškodnina, ki je skladna z merili iz 200. in 203. člena ZOR.

Tožnik v reviziji navaja, da bi bilo potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas tožnikovega čakanja na odškodnino. Skladno z sodno prakso se čas do izdaje sodbe upošteva le, če dolžina čakanja na satisfikacijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je namreč takšna, da sodišča dosojajo odškodnine za nepremoženjsko škodo praviloma po nekaj letih po vložitvi tožbe. V tožnikovem primeru je šlo za nekoliko daljše obdobje, za kar pa je bil vzrok v zamotanosti ugotavljanja dejanskega stanja, ko je bilo potrebno obširno sodelovanje sodnih izvedencev. Vendar pa je bila časovna komponenta upoštevana na ta način, da so odškodnine odmerjene po stanju in cenah ob izdaji sodne odločbe. Za dodatno upoštevanje trajanja sodnega postopka pri odmeri odškodnine torej ni podlage.

Glede na vse navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljena revizija glede temelja odškodninskega zahtevka in glede odškodnine za telesne bolečine ter za strah, delno pa je utemeljena glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče je zato po 1. odstavku 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in zvišalo odškodnino za 1.000.000 SIT, kar pomeni, da se ob upoštevanju tožnikove 20% sokrivde odškodnina zviša za 800.000 SIT. Revizijsko sodišče je tako delno spremenilo drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo, tako da se odslej ta v svoji 3. točki glasi, da mora tožena stranka plačati tožniku 6.640.000 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne. V preostalem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožnik je izrecno vložil revizijo tudi zaradi odločitve o pravdnih in revizijskih stroških. V tem delu pa revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških je sklep, revizija proti sklepu je dopustna le v primerih iz 384. člena ZPP. Po 1. odstavku 384. člena ZPP je mogoča revizija le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato zoper njega revizija ni dovoljena, zaradi česar je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s 1. in 4. odstavkom 384. člena ZPP).

Kot posledico spremembe odločbe o odškodnini, je revizijsko sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških postopka, upoštevaje pri tem odmero stroškov, kot jo je opravilo pritožbeno sodišče. Slednje je ugotovilo tožnikov uspeh v celotni pravdi v višini 71%, glede na zvišanje odškodnine s strani revizijskega sodišča pa znaša po isti metodi uspeh 74%. Pritožbeno sodišče je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožniku v znesku 1.347.305 SIT, po presoji revizijskega sodišča pa le 3% razlika v tožnikovem celotnem uspehu ne more biti podlaga za spremembo odločitve o prvostopenjskih pravdnih stroških, zato v zvezi s temi ni bilo podlage za kakršnokoli spremembo v smislu 2. odstavka 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo (razen glede pravdnih stroškov) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zaradi zvišanja odškodnine v revizijskem postopku pa je bilo treba ponovno odločiti o pritožbenih stroških. Glede na revizijsko spremembo je tožnik v pritožbi glede glavne stvari uspel za 800.000 SIT, zahteval pa je zvišanje za 9.160.000 SIT. Uspeh v pritožbi je bil torej 8,7%. Revizijsko sodišče je zato odmerilo pritožbene stroške na podlagi stroškovnika, odvetniške tarife, uspeha in Zakona o davku na dodano vrednost v višini 13.464 SIT, kar mora tožena stranka plačati tožeči, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjske sodbe dalje.

Tudi v revizijskem postopku je tožnik uspel z zneskom 800.000 SIT od zahtevanih 9.160.000 SIT, torej za 8,7%. Tožnikove revizijske stroške je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika, odvetniške tarife, uspeha in Zakona o davku na dodano vrednost na 16.104 SIT in ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14.4.2005 dalje, naložilo v plačilo toženi stranki.