Jedro

Sodeča sodnica (še kot sodnica posameznica) je namreč s tem, ko je v zvezi z obtožbo oziroma očitki obdolžencu že zavzela stališče (ko mu je nameravala izreči obsodilno sodbo), še preden je kot predsednica senata nato znova začela glavno obravnavo, nedvomno ustvarila situacijo, ki vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Gre torej za obstoj osebnega prepričanja predsednice senata o predmetu odločanja oziroma njeno prejudiciranje odločitve o krivdi obdolženca, še preden je senat sploh začel z obravnavanjem zadeve, ta okoliščina pa je takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarila objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot posledica utemeljeno zatrjevane kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.

Po oceni višjega sodišča pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno (dovoljeno) spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za povsem samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja, v posledici presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov. Sodišče je s tem v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnega tožilca sploh ni zajemala. Posledično je obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo, kar v prvi vrsti pomeni kršitev pravice do obrambe, obenem pa bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo.

Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje sámo spremenilo opis dejanja glede pravno relevantnih dejstev tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To pa pomeni, da je prekoračilo obtožbo.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega M.M. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, sodno takso ter plačilo stroškov zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je zasebnega tožilca V.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom in še podrejeno obdolžencu določeno kazen in preizkusno dobo zniža na zakonsko predpisan minimum.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Na zahtevo obdolženca in zasebnega tožilca je višje sodišče obe stranki, ter zagovornika in pooblaščenca obvestilo o seji senata, ki jo je po četrtem odstavku 378. člena ZKP opravilo v nenavzočnosti pravilno obveščenih obdolženca in zasebnega tožilca ter v navzočnosti zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca.

5. Pritožba zagovornika je utemeljena, višje sodišče pa je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo še dodatno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

6. Zagovornik primarno, v skladu z določbo četrtega odstavka 42. člena ZKP, izpodbija sklep Okrožnega sodišča na Ptuju Su 550/2018 z dne 30. 5. 2018, s katerim je predsednik sodišča zavrnil obdolženčevo zahtevo za izločitev predsednice senata. Navaja, da je obdolženec že na samem začetku postopka zahteval izvedbo senatnega sojenja, predsednica senata pa se do te zahteve ni opredelila vse do konca glavne obravnave dne 9. 5. 2018, ko je v zadevi že sprejela odločitev. Obdolženec je namreč na zaslonu računalnika videl, da ga je predsednica senata (takrat kot sodnica posameznica) želela obsoditi na tri mesece pogojne zaporne kazni. Tega dejstva sodnica ni prerekala ne v svoji izjavi, ne kasneje v postopku, pri čemer pa ni dolžnost obdolženca oziroma njegovega zagovornika, da tekom postopka opozarja sodišče na zahtevano izvedbo senatnega sojenja, saj mora sodišče na to paziti po uradni dolžnosti. Razpravljajoča sodnica bi zato morala postopek že od samega začetka voditi kot predsednica tričlanskega senata in ne kot sodnica posameznica, opisano ravnanje pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Več kot očitno je namreč, da je predsednica senata prejudicirala izid tega postopka, saj je s predvidenim izrekom obsodilne sodbe dne 9. 5. 2018 že zavzela jasno in nedvoumno stališče. V nadaljevanju postopka je ista sodnica, kot predsednica senata, na devetih narokih za glavno obravnavo izvedla večje število dokazov, pri čemer pa nikakor ni mogla biti nepristranska in je zato podan izločitveni razlog v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Odločitev predsednika sodišča z dne 30. 5. 2018 je zato nezakonita in napačna.

7. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da obdolženec na predobravnavnem naroku dne 21. 2. 2018 krivde po obtožbi ni priznal, izjavil pa je, da želi, da mu sodi senat. Glavna obravnava z zagovorom obdolženca in izvedbo predlaganih dokazov na narokih v dneh 19. 4. 2018 in 9. 5. 2018, je bila opravljena pred sodnico posameznico okrožnega sodišča, pri čemer je obdolženec na naroku dne 9. 5. 2018, potem, ko je sodnica v dokazne namene prebrala tudi listinske dokaze v spisu, opozoril, da je predlagal senatno sojenje. Sodišče je zatem odločilo, da bo zaradi zagotovitve senatnega sojenja glavno obravnavo začelo znova. Obdolženec je nato dne 15. 5. 2018 vložil zahtevo za izločitev sodnice zaradi obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom v njeno nepristranskost. Navajal je, da je že na začetku sojenja zahteval senatno sojenje, do česar pa se sodnica ni opredelila vse do konca obravnave dne 9. 5. 2018, ko je po njegovem ponovnem pozivu odločila, da bo obravnavo začela znova. S tem je ne le povzročila dodatne stroške, temveč ta okoliščina daje jasen signal, da sodnica ni nepristranska. Naslednji dan, dne 16. 5. 2018, je obdolženec zahtevo za izločitev sodnice še dopolnil z navedbami, da je na obravnavi dne 9. 5. 2018 sedel poleg svojega zagovornika in na računalniškem ekranu videl, da je imela sodnica že pripravljeno obsodilno sodbo, s katero ga je želela obsoditi na tri mesece zapora pogojno. Ker se bo glavna obravnava začela znova, je jasno, da je sodnica "okužena" in je več kot očitno že sprejela odločitev. Zato jo je treba nujno izločiti.

8. Sodnica je v pisni izjavi na zahtevo za izločitev pritrdila obdolžencu, da je že na predobravnavnem naroku zahteval senatno sojenje in dodala, da pa je o tej procesni napaki sodišče seznanil šele po opravljenih dveh narokih, preden je želela kot razpravljajoča sodnica razglasiti sodbo, obdolženec pa ji je odvzel besedo in vztrajal pri senatnem sojenju. Navedla je, da kljub tej procesni situaciji po njenem mnenju niso podani razlogi za njeno izločitev, saj zgolj nestrinjanje z morebitno odločitvijo - s tem misli na obdolženčevo eventualno seznanitev z obsodilno sodbo (ob dejstvu, da sodišče razglasitve sodbe ni zaključilo), ne more biti razlog za njeno izločitev. Predsednik Okrožnega sodišča na Ptuju je nato s sklepom z dne 30. 5. 2018 zahtevo obdolženca za izločitev sodnice zavrnil in v utemeljitvi zapisal, da obdolženčeva eventualna seznanitev z obsodilno sodbo, ob dejstvu, da sodišče sodbe ni razglasilo, z vidika kriterijev subjektivne in objektivne nepristranskosti ne predstavlja razloga za izločitev. Glavna obravnava se je nato začela znova, v senatu, ki mu je predsedovala ista sodnica, z dvema sodnikoma porotnikoma. Zaradi spremembe senata, vendar še vedno pod predsedstvom iste sodnice, se je glavna obravnava dne 30. 5. 2019 ponovno začela znova in je bila istega dne tudi končana, dne 3. 6. 2019 pa je sledila razglasitev sodbe.

9. Obstoj izločitvenega (oziroma odklonitvenega) razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, na katerega se sklicuje obramba, se po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije presoja po subjektivnem in objektivnem testu, ki je sprejet tudi v praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku. V okviru subjektivnega testa nepristranskosti se presoja osebno prepričanje ali vedenje sodnika, ki bi nakazovalo na njegovo pristranskost, pri objektivnem testu pa, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo upravičen oziroma legitimen dvom o njegovi nepristranskosti, kar vključuje tudi presojo, ali je sodnik zagotovil ustrezne postopkovne garancije za izključitev dvoma o njegovi nepristranskosti. Enak test za presojo nepristranskosti sodnika se uporablja tudi v skladu s sodno prakso ESČP, po kateri je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, mora biti to tudi navzven jasno razvidno.

10. Upoštevaje navedeno ustavno sodno prakso, stališča ESČP in Vrhovnega sodišča, ter povzete podatke kazenskega spisa, so pritožbene navedbe zagovornika o obstoju izločitvenega razloga predsednice senata v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ter da je ta okoliščina vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, utemeljene. Zatrjevanih dejstev obdolženca v zahtevi za izločitev, glede sodbe, ki jo je nameravala izreči obdolžencu, sodnica ni zanikala, nasprotno, v pisni izjavi je navedla, da obdolženčeva eventualna seznanitev z obsodilno sodbo, ki je sodišče še ni razglasilo, ne more biti razlog za njeno izločitev. Takšnemu stališču je pritrdil tudi predsednik sodišča v izpodbijanem sklepu, vendar po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika povsem napačno. Sodeča sodnica (še kot sodnica posameznica) je namreč s tem, ko je v zvezi z obtožbo oziroma očitki obdolžencu že zavzela stališče (ko mu je nameravala izreči obsodilno sodbo), še preden je kot predsednica senata nato znova začela glavno obravnavo, nedvomno ustvarila situacijo, ki vzbuja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Gre torej za obstoj osebnega prepričanja predsednice senata o predmetu odločanja oziroma njeno prejudiciranje odločitve o krivdi obdolženca, še preden je senat sploh začel z obravnavanjem zadeve, ta okoliščina pa je takšne narave, da bi pri razumnem človeku ustvarila objektiven dvom v videz nepristranskosti sojenja predsednice senata sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave, kot posledica utemeljeno zatrjevane kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP.

11. Višje sodišče pa je nadalje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (383. člen ZKP) ugotovilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je bila obtožba prekoračena. Med obtožbo in sodbo mora biti poleg subjektivne podana tudi objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP), kar pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma, kot ga je ugotovilo sodišče. Zahteva po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo omogoča obdolžencu učinkovito obrambo, sodišču pa preprečuje, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona. Sodišče prekorači obtožbo, če opis dejanja spremeni tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je že zavzela stališče, da lahko sodišče tudi sámo spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi, vendar pri tem ne sme prekoračiti ali spremeniti meje opisa tega dogodka glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Spremenjeni opis mora ostati v mejah dejstev in okoliščin, na katere se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v opis kaznivega dejanja v izrečeni sodbi, v prvem odstavku, sámo dodalo besedilo z namenom, da se prispevek objavi po zaključku pravdnega postopka P 218/2016 Okrožnega sodišča na Ptuju, to spremembo pa je v točki 15 obrazložitve sodbe utemeljilo z navedbami, da gre za slogovno spremembo uvodnega stavka zasebne tožbe, zaradi spremembe kvalifikacije tako, da le-ta več ne vsebuje očitka v smislu drugega odstavka 160. člena KZ-1. Po oceni višjega sodišča pa v konkretnem primeru ne gre za nobeno (dovoljeno) spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za povsem samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja, v posledici presoje obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov. Sodišče je s tem v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnega tožilca sploh ni zajemala. Posledično je obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo, kar v prvi vrsti pomeni kršitev pravice do obrambe, obenem pa bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prekoračilo obtožbo.

13. Enake ugotovitve višjega sodišča veljajo tudi za nadaljnjo nedovoljeno spremembo opisa kaznivega dejanja, ki jo je sodišče prve stopnje, na podlagi dejanskih ugotovitev, izvedlo v prvi vrstici zadnjega odstavka opisa kaznivega dejanja, utemeljilo pa v točki 29 obrazložitve sodbe. Besedilo opisa kaznivega dejanja v vloženi oziroma modificirani obtožbi v tem delu, ki glasi: je torej v javni radijski oddaji o zasebnem tožilcu trdil, je sodišče prve stopnje sámo spremenilo v besedilo je torej novinarju R. S. V. 2. J.M. o zasebnem tožilcu trdil, posledično pa spremenilo še pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja iz žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 160. člena KZ-1, v kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Tudi v tem delu je torej sodišče prve stopnje sámo spremenilo opis dejanja glede pravno relevantnih dejstev tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To pa pomeni, da je prekoračilo obtožbo.

14. Glede na obrazložene ugotovitve je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo. Ugoditev pritožbi zagovornika zaradi uveljavljane nepristranskosti sodišča prve stopnje, terja novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev določb postopka pa pomeni, da bo sodišče prve stopnje, tudi skladno s prvim odstavkom 397. člena ZKP, v novem sojenju vzelo za podlago vloženo oziroma modificirano obtožbo zasebnega tožilca in na tej podlagi ponovno razsodilo. Pri tem pa bo pozorno tudi na ostale pritožbene navedbe zagovornika, ki jih višje sodišče glede na naravo ugotovljenih kršitev ni presojalo.