Jedro

Da javno kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno oziroma da ni potekel rok, v katerem bi se moral tožnik priključiti na javno kanalizacijo, tožnik ne ugovarja. Zato je upravni organ pravilno ugotovil, da so stekli pogoji za obvezno priključitev na javno kanalizacijo in tožniku naložil, da pridobi soglasje za priključitev na javno kanalizacijo. Na podlagi vloge z dne 24. 12. 2015 je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek. Naslednji korak tožnika v postopku priključitve objekta na javno kanalizacijo pa bi moral biti vložitev pisne vloge, da bi se lahko skladno s 13. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Ivančna Gorica opravila priključitev objekta na javno kanalizacijo, ob pridobljenem soglasju in izpolnjenih vseh pogojih iz soglasja. Take vloge pa tožnik ni podal, zato mu je bilo to naloženo z izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z odločbo št. 061-5/2019-8 z dne 9. 5. 2019 odločil, da mora tožnik svoj stanovanjski objekt, situiran na zemljišču s parc. št. 596/4, k.o. ..., v skladu z izdanim soglasjem izvajalca javne službe, A., d.o.o. (v nadaljevanju izvajalec), priključiti na javno kanalizacijo T. (1. točka izreka). Rok za izvršitev naložene obveznosti je 2 meseca po prejemu odločbe (2. točka izreka), v kolikor tožnik v odrejenem roku ne bo opravil naloženega, bo uporabljeno prisilno sredstvo, izvršba z denarno prisilitvijo (3. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (4. točka izreka), stroški postopka bremenijo tožnika (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ začel postopek po uradni dolžnosti na podlagi 42. v zvezi z 11. členom Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Odlok) zaradi neizvedene priključitve stanovanjskega objekta na naslovu B., na javno kanalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je izvajalec za obratovanje javne kanalizacije pridobil uporabno dovoljenje in tožnika pozval k priklopu stanovanjskega objekta na javno kanalizacijsko omrežje R. v roku 6 mesecev od prejema obvestila. Soglasje izvajalca za priključitev ni bilo izdano, stanovanjski objekt pa ni bil priključen. Tožnik je bil pred izdajo odločbe seznanjen z ugotovitvami v postopku, dana pa mu je bila tudi možnost izjave. Pojasnil je, da s soglasjem za priključitev objekta na kanalizacijsko omrežje ne razpolaga, zato priključitev ni mogoča, posledično je treba inšpekcijski postopek ustaviti. V zvezi z navedenim je izvajalec pojasnil, da je z novo zgrajenim omrežjem zagotovljena predpisana gostota, kot to določa Pravilnik o tehnični izvedbi in uporabi objektov in naprav za odvajanje in čiščenje komunalnih in padavinskih odpadnih voda na območju občine Ivančna Gorica (v nadaljevanju Pravilnik). Omrežje je od stavbe oddaljeno manj kot 75 m, izveden je tudi odcep kanalizacijskega priključka do zunanjega roba ceste. Lokalna skupnost je dolžna zgraditi javno kanalizacijsko omrežje, uporabniki stavb, kjer nastaja komunalna voda, pa so dolžni te odpadne vode odvesti na zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo uporabno dovoljenje za obratovanje javne kanalizacije izdano 27. 1. 2014, odločba o odmeri komunalnega prispevka pa je bila tožniku izdana 3. 2. 2016. Tožnik mora svoj stanovanjski objekt v skladu z izdanim soglasjem izvajalca priključiti na javno kanalizacijo, rok za izvedbo ukrepov pa je določen na podlagi tretjega odstavka 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (v nadaljevanju ZIN).

3. Drugostopenjski organ je z odločbo št. 351-0288-2019-2 z dne 17. 7. 2019 odločil, da se pritožbi delno ugodi, in sicer tako, da se prvostopenjska odločba spremeni v točki 1 izreka, tako da se tožniku nalaga, da stanovanjski objekt priključi na javno kanalizacijsko omrežje in pridobi soglasje k priključitvi s strani izvajalca. Drugostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ni pričel postopka za priključitev na kanalizacijsko omrežje, prav tako ni pričel s postopkom izdaje soglasja skladno z določili 8. in 11. člena Odloka. Prvostopenjski organ je zato pričel s postopkom po uradni dolžnosti, saj so stekli vsi pogoji, ki terjajo obvezno priključitev tožnika na kanalizacijsko omrežje: javno kanalizacijsko omrežje je zgrajeno in potekel je predpisani rok, v katerem je bil tožnik zavezan podati vlogo za priključitev na javno kanalizacijo in se nanjo tudi priključiti. Zahteva iz 13. člena Odloka, da se priključitev objekta na javno kanalizacijo opravi šele na podlagi pridobljenega soglasja k priključitvi, po mnenju drugostopenjskega organa pomeni le realizacijo ter kontrolo nad predvideno tehnično rešitvijo projekta priključka na kanalizacijski vod, ki je pripravljen v soglasju z izvajalcem javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode in ni predpogoj za ukrepanje inšpekcijskega organa, kot to trdi tožnik. Drugostopenjski organ je ocenil, da je 1. točka izreka prvostopenjske odločbe nejasna in v nasprotju s samo obrazložitvijo in je kot take ni mogoče preizkusiti. Besedilo se bere kot splošno navodilo, da mora biti priključitev na kanalizacijsko omrežje izvedena s soglasjem izvajalca, za katerega pa je nesporno, da še ne obstaja. Neobstoj soglasja ne preprečuje izdaje odločbe z vsebino, ki tožniku nalaga obveznost ravnanja po določilih iz prvega in drugega odstavka 11. člena ter 1. alineje drugega odstavka 28. člena Odloka, ki od uporabnika terjajo obvezno priključitev na zgrajeno kanalizacijsko omrežje. Z namenom jasnosti in določnosti izreka je drugostopenjski organ, skladno z določili 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), delno odpravil prvostopenjsko odločbo in spremenil 1. točko izreka, v preostanku pa ostaja prvostopenjska odločba nespremenjena. Prvostopenjski organ je dal tožniku primeren rok za izpolnitev obveznosti, nepomembne so njegove navedbe, da naj bi inšpektorica postopek zoper tožnika pričela na pobudo tretje osebe. Skladno z devetim odstavkom 28. člena Pravilnika je treba pri načrtovanju trase javnega kanalizacijskega omrežja znotraj območja poselitve, kjer je predpisana izgradnja javne kanalizacije, zagotoviti takšno gostoto javnega kanalizacijskega omrežja, da dolžina kanalizacijskega priključka pri težnostni izvedbi za obstoječe objekte ni daljša kot 75 m, oziroma pri tlačni izvedbi praviloma ne daljša kot 100 m. Objekt na naslovu B., ki se nahaja na parceli št. 596/4, k.o. ..., je oddaljen manj kot 75 m od zgrajenega kanalizacijskega omrežja, prav tako je skladno s Pravilnikom izveden tudi odcep kanalizacijskega priključka do zunanjega roba ceste na parceli št. 1587/17. Pojma „zunanji rob ceste“ ni mogoče enačiti z robom parcele št. 1587/17, kjer se ta stika s parcelo št. 596/4, ki je v lasti tožnika. Nesporno je, da se kanalizacijski jašek z oznako 23750948 oziroma cevi, ki so pod omenjeno cesto speljane iz njega, zaključijo z zunanjim robom ceste. Sama tehnična izvedba rešitve in točna mikrolokacija konkretnega priključka, gradnja priključka po javnem dobrem ali po nepremičninah tretje osebe pa ni stvar tega upravnega postopka, temveč postopka za izdajo soglasja, upoštevaje določila 8. člena Odloka. Ni nujno, da je kanalizacijski priključek speljan do vsake parcele. Ključno je, da je kanalizacijski sistem speljan do roba cestišča, ki omogoča priklop in nadaljnjo gradnjo zasebnega kanalizacijskega omrežja, pri tem pa ni pomembno, v čigavi lasti so te nepremičnine.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je 20. 11. 2015 prejel obvestilo o priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje R. Dne 24. 12. 2015 je oddal vlogo za priključitev ter plačal upravno takso v višini 22,66 EUR, o vlogi pa toženka še vedno ni odločila ter ni izdala soglasja. Toženka za stavbo, ki stoji na parc. št. 596/4, k.o. ..., javnega kanalizacijskega omrežja ni položila skladno s Pravilnikom. Tožnik opozarja na deseti odstavek 28. člena Pravilnika, ki določa, da je pri načrtovanju trase javnega kanalizacijskega omrežja potrebno zagotoviti takšno gostoto omrežja, da dolžina kanalizacijskega priključka ni daljša kot 75 m, oziroma pri tlačni izvedbi praviloma ne daljša kot 100 m. V obeh primerih predstavlja izvedba odcepa kanalizacijskega priključka ter dela priključne cevi do zunanjega roba ceste strošek javne infrastrukture. V obravnavanem primeru izvajalec ni položil javnega kanalizacijskega voda do zunanjega roba ceste, kar je strošek javne infrastrukture, kot to določa Pravilnik. Iz skice izvajalca je jasno razvidno, da so iz projekta fekalnega sistema hišo na naslovu B., ki stoji na parc. št. 596/4, k.o. ..., izpustili. Toženka tožnika že več let izsiljuje, da na lastne stroške po javnem dobrem v dolžini več deset metrov zgradi kanalizacijski priključek. Obravnava ga popolnoma neenako v primerjavi z ostalimi, katerim je bil javni kanalizacijski vod pripeljan po parceli 1587/17. Drugostopenjske odločbe se ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopenjska odločba je bila odpravljena zgolj v 1. točki izreka, v točkah 2 do 5 pa je ostala nespremenjena, kar je nelogično in nerazumljivo. Sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo odpravi v celoti, drugostopenjsko odločbo v 1. in 3. točki izreka ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je objekt, ki stoji na parceli št. 596/4, k.o. ..., oddaljen manj kot 75 m od zgrajenega kanalizacijskega omrežja, čemur tožnik v tožbi ne oporeka, skladno s Pravilnikom pa je tudi izveden odcep kanalizacijskega priključka do zunanjega roba ceste na parceli št. 1587/17. Pojma „zunanji rob“ ceste, kot je zapisan v desetem odstavku 28. člena Pravilnika, ni mogoče enačiti s pojmom „rob“ parcele št. 1587/17, kjer se ta stika s parcelo št. 596/4. Kanalizacijski jašek z oznako 23750948 oziroma cevi, ki so pod omenjeno cesto speljane iz njega, se zaključijo z zunanjim robom ceste, ključno pa je, da je kanalizacijski sistem speljan do roba cestišča, ki omogoča priklop in nadaljnjo gradnjo zasebnega kanalizacijskega omrežja, pri tem pa ni pomembno, v čigavi lasti so te „zasebne“ nepremičnine. Toženka zanika očitke o izsiljevanju ali neenakem obravnavanju tožnika v primerjavi z ostalimi občani. V 11. členu Odloka je jasno napisano, da je priključitev objekta ali preureditev obstoječega priključka objekta na javno kanalizacijo obvezna in dovoljena le na podlagi izdanega soglasja za priključitev. Priključitev na javno kanalizacijo pa se mora opraviti v roku 6 mesecev od prejema obvestila o obvezni priključitvi. Uporabno dovoljenje za kanalizacijo v naselju R. je bilo izdano 27. 10. 2014, tožnik je bil k priklopu pozvan z dopisom z dne 13. 2. 2018, ko je bil tudi seznanjen z dokumentacijo, ki jo mora predložiti pred priključitvijo na javno kanalizacijo. V obravnavanem primeru so nastopili pogoji, ki terjajo obvezno priključitev tožnika na kanalizacijsko omrežje: javno kanalizacijsko omrežje je zgrajeno in potekel je rok, v katerem je bil tožnik zavezan podati vlogo za priključitev na javno kanalizacijo in se nanjo tudi priključiti. Ker tožnik tega ni storil, je prvostopenjski organ pravilno pričel postopek. Podlaga za ukrepanje organa in izdajo odločbe je v 126. členu ZUP, prvem in drugem odstavku 11. člena in 28. člena Odloka, v zvezi z 42. členom Odloka in 32. členom ZIN. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je 24. 12. 2015 oddal vlogo za kanalizacijo, za priključitev objekta, ki stoji na parc. št. 596/4, k.o. ... Toženka je prejem vloge potrdila z žigom, potrdila je tudi plačilo takse. Parcela 1587/17, ki je javno dobro in predstavlja cesto, se stika s parcelo št. 596/4, na kateri stoji stavba z naslovom B. Od asfaltiranega dela javnega dobrega, kjer se nahajajo jaški, pa do navedene nepremičnine, je vsaj 76,3 m, kar toženka niti ni ugotavljala. Tožnik je dokazal, da je jašek do nepremičnine na naslovu C. zgradila toženka ter ga pripeljala do hiše, ni pa jasno, zakaj tega ni storila do nepremičnine na naslovu B., oziroma zakaj je ta objekt izpustila iz svojega načrta. Ravnanje toženke ne sme iti v škodo tožnika. Tožnik se ne spomni, da bi toženka zahtevala, da bi bilo potrebno investitorju pred priključitvijo na javno kanalizacijo priložiti pogodbo o služnosti ali soglasje lastnikov parcel po katerih bo potekal kanalizacijski priključek oziroma sodno odločitev, ki nadomesti soglasje. Prav tako ne pozna predpisa, po katerem bi bil dolžan na lastne stroške graditi po javnem dobrem.

7. Toženka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da tožnik 24. 12. 2015 ni oddal vloge za kanalizacijo, za priključitev objekta, temveč vlogo za odmero komunalnega prispevka, ki mu je bil odmerjen z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 2. 2016. Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNacrt) v 79. členu določa, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec ali zavezanka plača občini. S plačilom komunalnega prispevka so poravnani vsi stroški priključevanja objekta na komunalno opremo, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti. S plačilom komunalnega prispevka si zavezanec pridobi pravico do priključitve, sama priključitev pa je v nadaljevanju vezana še na obstoj drugih pravno relevantnih okoliščin. Obveznost priklopa na javno komunalno omrežje je zakonska obveznost za izpolnjevanje katere mora skrbeti občina. Ta skrb se v dani situaciji udejanja s sprejetjem Pravilnika in Odloka ter gradnjo komunalne infrastrukture na njuni podlagi, ki se izvaja ob upoštevanju prostorskega načrtovanja na državni ravni. Razdalja med objektom tožnika in kanalizacijskim jaškom znaša manj kot 75 m, s tem pa so izpolnjeni pogoji obvezne priključitve na kanalizacijsko omrežje. Projektiran in grajen kanalizacijski jašek ni namenjen vsaki posamezni hiši, ampak gre za skupen jašek, na katerega se priklaplja interna kanalizacija več posameznikov. Priklop posameznega objekta se lahko izvede tudi direktno na kanalizacijsko cev z ustreznim priključkom in v tem primeru jašek niti ni potreben. Za obstoj obveznosti priključka je pomembno le, da je nepremičnina tožnika del območja, v katerem se zagotavlja priključevanje na kanalizacijo, kako in kdaj bo priključek na kanalizacijo po nepremičnini izvedel, pa je njegova stvar. V tožnikovem primeru nesporno obstaja tehnična rešitev priključitve, s katero pa se tožnik ne strinja. Ker gre za varovanje javnih interesov, ki jih zasleduje komunalna opremljenost območij, so pravice tožnika šibkejše v razmerju do zahtev po nujni komunalni opremljenosti.

8. V drugi pripravljalni vlogi tožnik pojasnjuje, da se določila nujne poti uporabljajo za priključitev na komunalno omrežje, kot to določa Stvarnopravni zakonik (SPZ). Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. V konkretnem primeru toženka pozablja, da ima nepremičnina na parc. št. 596/4, po javnem dobrem, ki je vzpostavljeno na parceli 1587/17, dostop do javne ceste. Toženka zato od tožnika ne more izsiliti nujne poti oz. priključitve na javno komunalno omrežje po njegovi nepremičnini oz. po nepremičnini soseda, ker ima nepremičnina tožnika zvezo z javno potjo. Nujna pot pomeni poseg v lastninsko pravico. Vzpostaviti se mora tako, da je tuja nepremičnina čim manj obremenjena, predvsem takrat, ko je to nujno in ko ni druge variante, ta pa v konkretnem primeru obstaja. Ker toženka javnega kanalizacijskega omrežja ni načrtovala tako kot bi morala oz. je nepremičnino tožnika izpustila iz načrta, ne more sedaj od tožnika zahtevati, da od svojega soseda izsili nujno pot. Vloga za odmero komunalnega prispevka je pogoj, da se izda soglasje za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje. S tem, ko je tožnik navedeno vlogo podal, je svojo obveznost izpolnil. Na toženki oziroma na strani izvajalca pa je, da za tožnika oz. njegovo nepremičnino izda soglasje k priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje. Tožnik je izpolnil vse svoje obveznosti za pridobitev soglasja, to mu je bilo večkrat tudi izdano, vendar zaradi odločitve toženke tudi večkrat odpravljeno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je v 2. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) opredeljeno kot obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja. Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS) je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena).

11. Občina Ivančna Gorica je z Odlokom določila, da mora izvajalec javne službe v naselju ali delu naselja, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo (2. točka prvega odstavka 7. člena). Na območjih, kjer je zgrajena, se gradi, obnavlja ali preureja javna kanalizacija, je priključitev objekta ali preureditev obstoječega priključka objekta na javno kanalizacijo obvezna in dovoljena le na podlagi izdanega soglasja (prvi odstavek 11. člena Odloka). Izvajalec mora lastnika objekta v roku trideset dni, po prejemu uporabnega dovoljenja za javno kanalizacijo, obvestiti, da je priključitev njegovega objekta na javno kanalizacijo obvezna in mu posredovati pogoje za priključitev. Priključitev na javno kanalizacijo se mora, pod nadzorom izvajalca, opraviti v roku šestih mesecev od prejema obvestila o obvezni priključitvi. Priključitev objekta na javno kanalizacijo se opravi na podlagi pisne vloge investitorja in izpolnitve naslednjih pogojev: da je pridobljeno soglasje k priključitvi in da so izpolnjeni vsi pogoji iz soglasja izvajalca (prvi odstavek 13. člena Odloka).

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje za kanalizacijo v naselju R. izdano dne 27. 10. 2014. Prav tako ni sporno, da je tožnik 20. 11. 2015 prejel obvestilo o obvezni priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje, k priklopu pa je bil nazadnje pozvan z dopisom z dne 13. 2. 2018. Z Odlokom predpisan šest mesečni rok za obvezno priključitev je iztekel dne 13. 8. 2018, tožnik pa naj ne bi pričel s postopkom za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje in s postopkom izdaje soglasja k priključitvi, kot je to določeno v 13. členu Odloka. V zadevi tako ostaja sporno, ali je tožnik vložil vlogo za izdajo soglasja, ali pa je toženka postopala pravilno, ko mu je z izpodbijano odločbo naložila, da mora pridobiti soglasje za priključitev. Tožnik namreč vztraja, da je dne 24. 12. 2015 oddal vlogo za kanalizacijo, za priključitev objekta, ki stoji na parc. št. 596/4, k.o. ..., o kateri toženka še ni odločila in ni izdala dovoljenja za priključitev, toženka pa meni, da vloga za pridobitev soglasja sploh ni bila vložena, zato je bilo tožniku to naloženo z izpodbijano odločbo.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik dne 24. 12. 2015, po prejemu obvestila o priključitvi na javno kanalizacijsko omrežje R. z dne 20. 11. 2015, oddal vlogo za odmero komunalnega prispevka. O vlogi za odmero komunalnega prispevka je bilo dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo št. 351-0561/2015-02 z dne 3. 2. 2016, s katero je bil tožnik dolžan plačati komunalni prispevek za priključitev stanovanjske hiše na javno kanalizacijsko omrežje v višini 820,69 EUR, ki ga je tožnik tudi plačal. Z odmero komunalnega prispevka je bilo tako ugotovljeno, da tožnikova nepremičnina sodi na območje, v katerem se zagotavlja priključevanje na kanalizacijo, s plačilom komunalnega prispevka je tožnik pridobil pravico do priključitve na javno kanalizacijo. Sama priključitev pa je v nadaljevanju vezana še na obstoj drugih pravno relevantnih okoliščin, kot je podaja vloge za priključitev in pridobitev soglasja za priključitev, s katerimi zavezanec konzumira pravico, ki jo je s plačanim komunalnim prispevkom sploh pridobil. Vloga z dne 24. 12. 2015 torej ni predstavljala vloge za izdajo soglasja za priključitev na kanalizacijsko omrežje, kot to zmotno meni tožnik, ampak vlogo o odmeri komunalnega prispevka, o kateri je bilo tudi odločeno.

14. Iz prvega odstavka 8. člena Odloka izhaja, da je izvajalec (v obravnavanem primeru A., d.o.o.) tisti, ki izda soglasje za priključitev na javno kanalizacijo, pri čemer mora investitor (tožnik) k vlogi predložiti gradbeno dovoljenje ali druga dokazila o legalnosti objekta ali inženirskega objekta oziroma kopijo katastrskega prikaza z vrisanim objektom, projekt kanalizacijskega priključka ali risbo priključka. Na podlagi take vloge izvajalec izda soglasje, ki pomeni tehnično rešitev izvedbe in mikrolokacijo samega priključka. Strokovno usposobljene osebe z izdanim soglasjem določijo pogoje in izvedbene rešitve, na podlagi katerih se pooblaščena oseba strinja z gradnjo. S pridobljenim soglasjem k priključitvi in izpolnjenimi pogoji iz soglasja izvajalca so izpolnjeni pogoji za priključitev objekta na javno kanalizacijo. Da bi tožnik vložil vlogo za izdajo soglasja za priključitev na javno kanalizacijo, iz izpodbijanih odločb ne izhaja. Zaključek tožnika, da je s tem, ko je podal vlogo za odmero komunalnega prispevka, izpolnil svojo obveznost, pa ni pravilen, saj vloga za odmero komunalnega prispevka ne pomeni vloge za izdajo soglasja k priključitvi, kot to trdi tožnik. Kot je sodišče pojasnilo že v prejšnji točki, gre za dva različna pravna instituta, ki med seboj nista zamenljiva.

15. Tožnik vloge za izdajo soglasja za priključitev na javno kanalizacijo ni vložil, torej postopka za priključitev na kanalizacijsko omrežje ni pričel v roku, zato je prvostopenjski organ zoper njega pričel postopek po uradni dolžnosti. Kot pravilno opozarja toženka, 1. alineja drugega odstavka 28. člena Odloka namreč določa, da je dolžnost uporabnika, da se priključi na javno kanalizacijo in vanjo odvaja komunalne odpadne vode na vseh območjih, kjer je le-ta zgrajena. V konkretnem primeru so nastopili pogoji, ki terjajo obvezno priključitev tožnika na kanalizacijsko omrežje: javno kanalizacijsko omrežje je bilo zgrajeno in potekel je predpisani rok, v katerem je bil tožnik zavezan podati vlogo za priključitev na javno kanalizacijo in se nanjo tudi priključiti. Ker tožnik tega ni storil, je bil zoper njega pričet postopek po uradni dolžnosti, skladno z 32. členom ZIN, saj je zahteva po obvezni priključitvi na kanalizacijski sistem v javnem interesu. Da javno kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno oziroma da ni potekel rok, v katerem bi se moral tožnik priključiti na javno kanalizacijo, tožnik niti ne ugovarja. Zato je tudi po mnenju sodišča upravni organ pravilno ugotovil, da so stekli pogoji za obvezno priključitev na javno kanalizacijo in tožniku naložil, da pridobi soglasje za priključitev na javno kanalizacijo. Na podlagi vloge z dne 24. 12. 2015 je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek. Naslednji korak tožnika v postopku priključitve objekta na javno kanalizacijo pa bi moral biti vložitev pisne vloge, da bi se lahko skladno s 13. členom Odloka opravila priključitev objekta na javno kanalizacijo, ob pridobljenem soglasju in izpolnjenih vseh pogojih iz soglasja. Take vloge pa tožnik ni podal, zato mu je bilo to naloženo z izpodbijano odločbo. Konkretne tehnične rešitve, na katere tožnik opozarja v tožbi, so predmet samega projekta priključka, pripravljenega v soglasju z izvajalcem, zato na odločitev v tem upravnem sporu ne vplivajo.

16. Po presoji sodišča so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Izpodbijani akt je pravilen in zakonit, sodišče v postopku pred njegovo izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na nespornost dejanskih ugotovitev, ki so ob zavzetem pravnem stališču relevantne za odločitev, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.