Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, in sicer skladno s 109. členom ZDR.

Skladno z določili ZDoh-2 in ZPIZ-2 je tožena stranka dolžna od razlike med bruto zneskom pripadajoče odpravnine in desetkratnikom povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji odvesti za tožnika akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplačati tako dobljeni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Do izplačila vtoževanega zneska v celoti tožnik zato ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se 1. odstavek točke I izreka v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v višini 9.884,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2012 do plačila in obračunati bruto znesek odpravnine v višini 4.021,10 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine ter prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 26. 5. 2012 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji ali drugačen tožbeni zahtevek se zavrne. “ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki pa ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za avgust 2011, september 2011, januar 2012, februar 2012 in maj 2012 ter za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012, postopek v tem delu ustavilo (točka III izreka). Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati odpravnino v višini 13.905,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2012 do plačila v roku 8 dni, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 5. 2012 do 26. 5. 2012 (kar ni pod pritožbo) je zavrnilo (točka I izreka) in povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo (ugodilni del in stroške postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 109. člena ZDR, saj je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ne iz poslovnih razlogov. Tožniku je hkrati ponudila zaposlitev pri drugem delodajalcu, kar je tožnik zavrnil. Zaradi tega mu po 90.a členu ZDR odpravnina ne pripada. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu delovodja in mu je bila priznana invalidnost III. kategorije. Zaradi upada naročil je prišlo pri toženi stranki do zmanjšanja števila zaposlenih in je prenehala potreba po delovodji za serijsko proizvodnjo, za individualno proizvodnjo pa tožena stranka delovodje ni potrebovala. Tožniku je bila ponujena zaposlitev v podjetju A. d.o.o., a je tožnik to zaposlitev odklonil, ker bi se moral naučiti novih nalog. Zaradi tega je tožnik takratnega direktorja tožene stranke pregovoril, da mu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, da se bo lahko prijavil na zavodu za zaposlovanje, kjer bo ostal do upokojitve. Tožena stranka je predlagala zaslišanje takratnega direktorja B.B. in C.C., ki bi potrdila te njene navedbe, vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Sodišče prve stopnje višine odpravnine, ki pripada tožniku sploh ni ugotavljalo, kljub temu, da je bila med strankama višina sporna, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, na kakšen način je določilo osnovo 1.390,58 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je stroške odmerilo kot da bi tožnik v postopku uspel v pretežni meri, pri tem pa je dejstvo, da ni uspel v delu, kjer je vtoževal plače in regres za letni dopust, saj je tožbo v tem delu umaknil. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo delno materialnopravno napačno odločitev, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnik je bil od 1. 7. 2011 dalje redno zaposlen pri toženi stranki, kamor je bil prevzet od družbe D. d.o.o., kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2011 (A2) in izjave z dne 29. 6. 2011 (A3), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka mu je redno iz razloga nesposobnosti dne 24. 4. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 30-dnevnim odpovednim rokom in mu hkrati priznala pravico do odpravnine v višini 14.197,30 EUR z izplačilom do poteka odpovednega roka (A4). Ker mu tožena stranka odpravnine ni izplačala, je vložil tožbo. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da tožnik do odpravnine ni upravičen, saj naj bi mu bila ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu, vendar je ni sprejel in je prepričal direktorja tožene stranke, da naj mu pogodbo o zaposlitvi odpove iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je tudi prerekala znesek po višini, saj je tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih znašala 1.390,58 EUR. ker je tožnik upravičen do 10-kratnika te osnove, mu gre odpravnina v višini 13.905,80 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in sicer skladno s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 41/2002 in naslednji). Tožnik je tožbeni zahtevek skrčil na znesek, za katerega je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je pravilen in sodišče mu je odpravnino v tej višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka odpovednega roka dalje tudi dosodilo, saj tožnikova delovna doba med strankama ni bila vprašljiva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo določbe 109. člena ZDR. Kot je pravilno ugotovilo in primerno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in za takšen primer je v 109. členu ZDR določeno plačilo odpravnine. Glede na navedeno ni pomembno ali je delavec delodajalca pregovoril, da mu je takoj odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali ne. Zaradi tega tudi ni bilo potrebno zaslišanje prič B.B. in C.C..

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama tožnikova delovna doba ni bila sporna. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, kolikšna je bila tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih dela in kolikšna odpravnina mu pripada in zato je tožnik glede na navedbe tožene stranke vtoževani znesek odpravnine skrčil. Zaradi navedenega je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način je določilo osnovo za izračun odpravnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 9. točke 1. odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006), po kateri se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, ki jo je dolžan izplačati delodajalec, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Enako velja tudi za plačilo prispevkov od dohodkov iz delovnega razmerja (144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 - Ur. l. RS št. 96/2012). Zadnji znani podatek o višini povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan 25. 5. 2012 je bil podatek za mesec februar 2012 in sicer 988,47 EUR. Tako je desetkratnik povprečne plače na zaposlenega v Republiko Slovenji, od katerega se akontacija dohodnine in prispevki ne plačujejo, znašal 9.884,70 EUR. Skladno z določili ZDoh-2 in ZPIZ-2 pa je tožena stranka dolžna od razlike med bruto zneskom pripadajoče odpravnine in desetkratnikom povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji odvesti za tožnika akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplačati tako dobljeni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Do izplačila vtoževanega zneska v celoti pa tožnik ni upravičen. Zaradi navedenega se uspeh v pravdi ni bistveno spremenil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje stroške postopka napačno odmerilo, saj jih je odmerilo tako, kot da bi tožnik v pretežni meri uspel v pravdi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pravdi uspel 88 % in je odločitev sodišča prve stopnje, da je uspel v pretežni meri, pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela s sorazmerno majhnim delom, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.