Jedro

Otrokovo korist je treba upoštevati in zagotavljati tudi v postopkovnem smislu. Uporaba 108. člena ZPP se zato v konkretnem primeru pokaže kot neustrezna (zavrženje predloga za odvzem otroka in namestitev v rejništvo zgolj zaradi nedopolnitve predloga z navedbo imena rejnika).

Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem oziroma odvzem starševske skrbi neke vrste predhodno vprašanje za namestitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog, s katerim je predlagatelj sodišču predlagal, da nasprotni udeleženki odvzame mlad. otroka, rojenega 11. 11. 2011, in ga namesti v rejništvo ter posledično uredi stike in plačevanje preživnine. V obrazložitvi je pojasnilo, da ZNP-1 terja od centra za socialno delo kot predlagatelja, da v predlogu točno navede ime rejnika, kamor bo otrok nameščen. Ker predlagatelj tega ni storil in predloga kljub roku za odpravo pomanjkljivosti in njegovemu podaljšanju ni dopolnil, ga je sodišče zavrglo. Ocenilo je, da je imel predlagatelj dovolj časa, da predlog dopolni ali poda predlog za drug, milejši ukrep; če bi bil otrok tako zelo ogrožen, da bi ga bilo treba materi odvzeti, bi predlagatelj mogel in moral izbrati ustrezen ukrep, kar pa ni nujno namestitev v rejništvo.

2. Predlagatelj v pravočasni pritožbi obširno navaja razloge, zaradi katerih se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Povzema dosedanje postopke in kot bistveno navaja, da so v družini štirje otroci, za katere si želi, da bi jih namestili skupaj, vendar kljub intenzivnim prizadevanjem ni našel rejniške družine, ki bila otroke pripravljena sprejeti. Sodišču prve stopnje je pojasnil, kako kompleksen je postopek iskanja rejniške družine, ki bila primerna za točno določenega otroka, a sodišče za to ni imelo posluha, temveč je vztrajalo, naj poda milejši predlog bodisi navede rejniško družino. Vztraja, da je odvzem otroka mami tisti ukrep, s katerim se bodo najbolje zaščitile otrokove koristi, a tega sodišče niti ni preverjalo. Sodišče je na tak način grobo kršilo otrokove pravice, saj je njegova korist v teh postopkih glavno vodilo. Zgolj zato, ker predlagatelj ni navedel imena rejnika, se je sodišče odločilo, da ne bo niti preverjalo njegovih navedb o otrokovi ogroženosti. Če bi sodišče postopek začelo, bi lahko predlagatelj svoj predlog dopolnil med njegovim trajanjem, zlasti, ker bo izvedenec po izkušnjah mnenje izdeloval več mesecev. Do takrat bi predlagatelj rejniško družino že našel. Sodišče ni upoštevalo 7. in 8. člena DZ, storiti pa bi moralo vse, kar je v njegovi moči, da bi otroka zaščitilo. Predlagatelj je tudi pojasnil, kako poteka iskanje rejniške družine in zakaj je (še) ni našel; najprej je iskal namestitev za vse štiri otroke, potem ločeno, nakar je našel družini za najstarejšega in najmlajšega, za srednja dva, ki imata določene vedenjske težave, pa ne, kar dokazuje z negativnimi odgovori drugih centrov. Navedel je tudi, da preverja ženo mamine sestre, da bi sprejela starejše tri nečake, kar je ona sodišču sporočila dan pred narokom v tej zadevi. Predlagatelj mora speljati postopek preverjanja primernosti osebe, preden lahko poda tak predlog. Kljub vsem tem pojasnilom je sodišče vztrajalo pri takojšnji dopolnitvi predloga oziroma drugačnemu predlogu. Predlagatelj bi lahko navedel neko osebo in jo kasneje spremenil, pa bi bilo formalnosti zadoščeno, vendar tega ni želel storiti iz gole potrebe, da se zadosti procesna formalnost. Tudi zadnje poročilo šole o otrokovem stanju (iz leta 2020) kaže, da se njegove težave stopnjujejo, zato predlagatelj tudi sedaj vztraja pri umiku otroka iz matičnega okolja. Ravno zaradi otrokovih drugačnih potreb mora biti predlagatelj pri iskanju najprimernejše družine še bolj skrben. Ker je sistem rejnikov živ sistem, vanj prihajajo nove družine, zato obstoji možnost, da se bo za otroka med trajanjem postopka našla nova družina. Sklepna ocena sodišča ni oblikovana na podlagi predlaganih dokazov, zato se predlagatelj sprašuje, na podlagi česa jo je sodišče sploh sprejelo, še zlasti, ker je pripravil obširno oceno ogroženosti in gre za njegovo mnenje, ki se po praksi Vrhovnega sodišča približuje izvedenskemu mnenju. Ob tem se sprašuje, kako je lahko sprejeta odločitev v korist otroka. Sklepno dodaja še, da je odločitev sodišča še toliko bolj nerazumljiva, ker postopek za ostale tri otroke nemoteno teče naprej, čeprav predlagatelj enako ni navedel rejniške družine: sodišče je zaslišalo udeležence, priče in določilo dokazovanje z izvedencem. Isti izvedenec bi lahko mnenje izdelal tudi za otroka, o katerem je govor v tem postopku, kar bi najmanj obremenilo otroke, pa tudi zmanjšalo stroške. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Res je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da mora center za socialno delo kot predlagatelj za izrek ukrepa po 174. členu Družinskega zakonika (odvzem otroka staršem) navesti tudi točno določeno osebo oziroma institucijo, kamor naj sodišče otroka namesti (drugi odstavek 107. člena ZNP-1). Prav tako drži, da je predlog, v katerem center za socialno delo konkretnega imena rejnika ne navede, pomanjkljiv, zato je ravnanje sodišča, ki je predlagatelja pozivalo k dopolnitvi, samo po sebi pravilno. Ne soglaša pa pritožbeno sodišče (v okoliščinah, ki jih bo razgrnilo v nadaljevanju) s sprejeto procesno sankcijo, ki jo je izreklo sodišče, ker predlagatelj predloga za navedbo točno določenega rejnika ni dopolnil – z zavrženjem predloga.

6. ZNP-1 določb o vračanju vloge v popravo nima, zato je treba uporabiti določbe ZPP (42. člen ZNP-1). Te se v nepravdnih postopkih ne uporabljajo togo in dobesedno, temveč, kar ZNP-1 v 42. členu tudi izrecno poudarja, subsidiano in smiselno. Smiselna uporaba pomeni tako implementacijo določb ZPP v nepravdnih postopkih, da sodišče upošteva svoj(evrstn)o naravo teh postopkov, ki je drugačna od pravdne. Uporaba določb ZPP mora biti zato vselej prilagojena naravi posameznega nepravdnega postopka (predmetni postopek je eden izmed tistih za varstvo koristi otroka – 93. člen ZNP-1) in njihovim posebnostim. In kakšne posebnosti veljajo v postopkih za varstvo koristi otroka?

7. Prvič: otrokova korist je postulat pravne države in je od uveljavitve DZ dalje povzdignjena na raven splošnega načela DZ,1 upoštevati in zagotavljati pa jo je treba tudi v postopkovnem smislu, tj. glede uporabe in razlage procesnih določb v postopkih, v katerih je udeležen otrok oziroma ki se nanj nanašajo. In drugič: določba drugega odstavka 6. člena ZNP-1 zapoveduje, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi otrok.2 Ravno v luči tega splošnega izhodišča postopek odvzema otroka in posledične namestitve po 174. DZ ne teče nujno na predlog (centra za socialno delo), temveč ga lahko sodišče uvede tudi po uradni dolžnosti (prvi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).

8. Uporaba 108. člena ZPP v postopku za varstvo otrokove koristi, ki je botrovala izpodbijani odločitvi, se upoštevaje izpostavljeni posebnosti, pokaže kot nepravilna. Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje, pred odločitvijo niti ni preverjalo, ali je ta v korist otroka; ne iz izpodbijanega sklepa ne iz spisa ne izhaja, da bi sodišče po uradni dolžnosti uvedlo enak ali kak drug postopek za zaščito njegovih koristi oziroma da bi drugače ravnalo v smislu drugega odstavka 6. člena ZNP-1. Zgolj s pozivanjem predlagatelja, da dopolni svoj predlog, sodišče svoje vloge za zaščito otrokove koristi, ki mu jo nalagata DZ in ZNP-1, pač ne opravi. Zato se zavrženje predloga kot izpeljava neuspešnega pozivnega postopka (tj. uporaba četrtega odstavka 108. člena ZPP za ne-odpravo pomanjkljivosti prvotno vloženega predloga) tu izkaže kot pre(s)t(r)oga sankcija. To ne pomeni, da pomanjkljivega predloga za varstvo koristi otroka nikdar ni mogoče zavreči, temveč le, da mora biti sankcija izpeljana premišljeno in upoštevaje tudi vsebinske posebnosti postopka. In prav v zvezi s tem se izpodbijana odločitev kot nepravilna pokaže še z druge plati.

9. Namestitev otroka je lahko sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka (primerjaj 174. člen in 176. člen DZ), lahko pa do namestitve pride brez predhodnega odvzema otroka staršem in ob uporabi drugih družinskopravnih institutov (npr. namestitev z namenom posvojitve – 227. člen DZ, namestitev v rejništvo – 234. člen DZ).3 Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem (v primeru iz 174. člena DZ) oziroma odvzem starševske skrbi (v primeru iz 176. člen DZ) neke vrste predhodno vprašanje za namestitev. Povedano drugače: šele ko bo sodišče ugotovilo, da je otrok ogrožen do te mere, da mora za zaščito njegovih koristi izbirati med najstrožjimi na lestvici ukrepov (z odvzemom otroka staršem ali celo z odvzemom starševske skrbi), se bo pričelo ukvarjati z drugo fazo – ugotavljanjem, k komu/kam naj namesti otroka, da bo njegova korist najbolje zagotovljena.

10. In zato se je v prvi fazi postopka (ali so sploh podani razlogi za odvzem otroka staršem) sodišče preuranjeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je predlog popoln v delu, ki se tiče druge faze (nameščanja otroka). Sodišče ne more pod pretvezo, da predlog v delu, ki se tiče druge faze, ni popoln in po pozivu ni bil dopolnjen, odreči odločanja o prvi fazi (ki obsega sodno presojo otrokove ogroženosti in potrebe po sodni intervenciji za zaščito otrokove koristi) ter predloga zavreči. Taka razlaga 108. člena ZPP4 ni v duhu nepravdnega postopka za varstvo koristi otrok, postopanje sodišča pa ne zasleduje največje otrokove koristi in nedopustno posega v otrokovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kar pravilno opozarja pritožnik.

11. V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje zapiše (kar bi kazalo, da je prvo fazo dokazovanja opravilo), da se je otrok iz kriznega centra že vrnil domov5 in da če bi bil tako zelo ogrožen, da bi ga bilo treba materi odvzeti, bi predlagatelj moral in mogel najti ustrezen ukrep, kar ni nujno namestitev pri rejniški družini. Toda pritožnik v zvezi s tem pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje z otrokovo ogroženostjo v resnici sploh ni ukvarjalo, čeprav je sam izdelal njeno oceno6 in čeprav je za svoje trditve predložil dokaze (listine, zaslišanje prič, izvedenec ….). Povedano drugače: sodišče v resnici sploh ni presojalo, ali je predlog morebiti utemeljen v prvi fazi, tj. v delu, da otroka drugače kot z odvzemom staršem ni mogoče zavarovati (156. člen v zvezi s 174. členom DZ). Utemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da dokazne ocene o teh dejstvih ni, ta, ki je, pa je arbitrarna in je listine v spisu ne le ne potrjujejo, temveč ji celo nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Zaradi opisanih kršitev postopka in ker sodišče prve stopnje dokazov doslej sploh še ni izvajalo in dejstev niti še ni ugotavljalo, višje sodišče ni moglo samo odpraviti kršitev oziroma dopolniti dokaznega postopka (ni česa dopolniti) in zadeve ni moglo rešiti z razpisom obravnave (prvi odstavek 354. člena oziroma prvi odstavek 355. člena ZPP).

13. Napotki za nadaljnje delo sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve – izpeljati mora dokazni postopek glede (ne)utemeljenosti predloga za odvzem otroka materi, nato pa, odvisno od teh ugotovitev in če bo treba, ob sodelovanju s predlagateljem najti za otroka najprimernejšo namestitev (drugo osebo/rejnika/zavod).

14. Pritožbeno sodišče sklepno še pritrjuje tudi pritožbenim navedbam, da je predlagatelj v obravnavanem primeru ves čas izkazoval razumne razloge, zakaj predloga (še) ni mogel dopolniti. Pohvalna je njegova težnja, da je skušal najprej najti rejniško družino, ki bi sprejela vse štiri otroke, nato pa, ker ni bil uspešen, rejniško družino, ki bo znala kar najbolje zadovoljiti potrebe posameznih otrok, še posebej dečka, o katerem teče ta postopek, in njegove sestre, ki po podatkih, ki so v spisu, izkazujeta določene vedenjske posebnosti. Od sodišča je zato upravičeno pričakoval, da bo njegova prizadevanja razumelo in mu, zasledujoč največjo otrokovo korist, pri tem prisluhnilo z razumevanjem posebnosti obravnavane zadeve in z razlago procesnih predpisov, ki mu bodo delo olajšale, ne pa ga otežilo.7

15. Končno višje sodišče še dodaja, da dejstvo, da imajo sorojenci otroka, na katerega se nanaša predlog v tem postopku, očeta in mamo, on pa samo mamo (nasprotno udeleženko), ni razlog, zaradi katerega bi se položaj otrok ne mogel obravnavati v enem postopku. Nasprotno, to bi bilo z vidika koristi otrok in ekonomičnosti postopka najbolj smotrno. Višje sodišče prvostopenjskega k uporabi določbe 300. člena ZPP ne more prisiliti, lahko pa jo toplo priporoči. Pravni pouk: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Več v Čujovič, M., Komentar DZ, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 59 in naslednje. 2 Podobna zahteva izhaja tudi iz 153. člena DZ, ki določa: Sodišče in center za socialno delo morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Splošna skrb sodišča za otrokovo največjo korist izhaja tudi iz četrtega odstavka 7. člena DZ: Državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. 3 V katerih situacijah pride do namestitve otroka v rejništvo brez predhodnega odvzema otroka staršem glej več v Čujovič, M., Komentar DZ, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 767 – 769. 4 Ni odveč dodati, da ZPP ne terja odpravljanja sleherne napake, temveč le, če vloga ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Za prvo fazo – ugotavljanje (ne)odvzema otroka materi pa je predlagateljeva vloga popolna. 5 Otrok je bil tja nameščen skupaj s tremi sorojenci na podlagi nujnega odvzema, ki ga je izvedel predlagatelj, nato je bil tja nameščen z začasno odredbo, ki jo je izdalo sodišče. Postopek zavarovanja je bil kasneje ustavljen, a že v času, ko je bil predmetni postopek uveden. 6 Po drugem stavku 108. člena ZNP-1 se navedbe centra za socialno delo v predlogu, mnenju in drugih pisanjih ter zaslišanje strokovnega delavca centra za socialno delo štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. 7 Tenor predloga v preostalem je sicer po oceni pritožbenega sodišča popoln, predlog pa vsebuje tudi vse zahteve iz ZNP-1, pa tudi natančen predlog za ureditev stikov med otrokom in mamo ter plačevanjem preživninske obveznosti (tretji in peti odstavek 174. člena DZ).