Jedro

Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se tožniku (roj. ... v kraju A, državljan Bangladeša) omeji gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za en mesec, in sicer dne 19. 3. 2006 do dne 19. 4. 2006. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik dne 19. 12. 2005 vložil ponovno prošnjo za azil. Iz depeše Postaje letališke policije Z z dne 4. 11. 2005 izhaja, da je bil tožnik dne ... na podlagi uredbe Sveta EU št. 343/2003 deportiran iz Francije. Okrajno sodišče v B mu je s sklepom z dne ... izreklo globo v višini 100.000,00 SIT in sankcijo izgona iz države v trajanju 1 leta. Dne 4. 11. 2005 je bil odpeljan v Center za tujce z namenom prisilne odstranitve in dne 11. 11. 2005 je izrazil namero vložiti prošnjo za azil. Tožena stranka pravi, da je tožnik dne 18. 4. 2005, ko je prvič prosil za azil, prikril svojo identiteto. Predstavil se je kot VV in da je rojen dne ... v kraju C in da je po narodnosti Bengali. Pri podaji druge prošnje pa se je predstavil kot TT, roj. ... v kraju A in da je po rodu Bihari. Tožena stranka ugotavlja, da pomeni utemeljevanje prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti zlorabo postopka. Omejitev gibanja za en mesec po predmetnem sklepu pomeni podaljšanje omejitve gibanja, ki je trajala od 19. 12. 2005 do 19. 3. 2006, pri čemer se tožnik zoper prvi sklep o omejitvi gibanja ni pritožil. Tožena stranka še pravi, da je o prošnji za azil že odločila z odločbo z dne 23. 12. 2005, Upravno sodišče je v sporu v zadevi U 154/2006 odločilo dne 1. 2. 2006, Vrhovno sodišče pa o zadevi še ni določilo. Tožena stranka je sklep oprla na 3. alinejo 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 1. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. V tožbi tožeča stranka pravi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker tožnik nima namena zlorabljati postopka, zato ni potrebe po omejitvi gibanja, saj ni res, da bi prikrival identiteto. Predlaga zaslišanje in da sodišče sklep spremeni tako, da se tožniku ne omeji gibanja. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je na jasen in konsistenten način utemeljila, da je podlaga za podaljšanje omejite gibanja tožniku sum, da je tožnik ob vložitvi ponovne prošnje za azil z dne 19. 12. 2005 zlorabljal postopek, ker se je ob prvi prošnji za azil z dne 18. 4. 2005 predstavljal pod drugim imenom, drugimi rojstnimi podatki in drugo narodnostjo kot v primeru druge prošnje za azil in ker je drugo prošnjo za azil vložil v okoliščinah, ki kažejo na to, da je z drugo prošnjo za azil hotel preprečiti prisilno odstranitev iz države. Ti dve podlagi ustrezata zakonskemu dejanskemu stanu iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi s 1. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Po določilu 6. odstavka 27. člena ZAzil (Uradni list RS, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US, 17/2006) mora sodišče o tožbi odločiti po predhodnem ustnem zaslišanju. Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Amuur v. France z dne 20. 5. 1996) preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev (v zvezi s 1. in 5. alinejo 36. člena ZAzil) preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006 (I Up 286/2006). Obe sodišči sta namreč v omenjenih sodbah ugotovili - ne samo do mere suma, ampak je z omenjenima sodbama ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek, ker se je dvakrat v azilnem postopku predstavljal z različno identiteto in ker je vložil drugo prošnjo za azil z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Ker sodišče z zaslišanjem tožnika v tem upravnem sporu ne bi moglo priti do drugačnih ugotovitev in ker tudi iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bile podane kakršne koli nove okoliščine in dejstva, ki bi jih bilo treba ugotavljati, poleg tega pa tožnik v tožbi ne izkazuje nobenega drugega pravnega interesa, da dokaže nezakonitost izpodbijanega sklepa, razen v tem smislu, da se prekine ukrep omejitve gibanja, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno brez zaslišanja tožnika. Ob tem sodišče pripominja, da se ukrep omejitve gibanja lahko izreče in podaljša samo prosilcu za azil (1. odstavek 27. člena ZAzil). Prosilec za azil pa je tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločbe (4. alineja 1. odstavka 2. člena ZAzil). Kdaj postane odločba pravnomočna, določa 40. člen ZAzil in v konkretnem primeru je postopek pravnomočno končan z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 3. 2006 toženi stranki ali tožeči stranki. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki. Četudi iz podatkov v spisu izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan dne 19. 3. 2006, omenjena sodba Vrhovnega sodišča pa je bila izdana pred tem in sicer dne 8. 3. 2006, je tožena stranka v izpodbijanem sklepu navedla, da Vrhovno sodišče v času odločanja tožene stranke v zadevi še ni odločilo, kar pomeni, da tožena stranka v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni prejela sodbe Vrhovnega sodišča. Sodišče je dne 28. 3. 2006 prejelo odgovor tožene stranke, da je tožena stranka prejela sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 3. 2006, kar pomeni, da je ob prejemu sodbe Vrhovnega sodišča tožena stranka morala prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa in zaradi česar tožnik - glede na vsebino tožbe - s tožbo v upravnem sporu tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.