Jedro

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last RS, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 2246/97-8 z dne 28.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 1.7.1997. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo podjetja S., d.d., K. odpravila sklep Upravne enote K. z dne 7.5.1997, s katerim je bilo podjetju začasno prepovedano razpolaganje z zemljiščem dela parc. št. 709/2 in dela parc. št. 709/7 vl. št. 907 k.o. P., ki v naravi predstavljata nacionalizirana zemljišča, za katera so vložene zahteve za denacionalizacijo. Hkrati je zavrgla zahtevo tožnikov za izdajo sklepa po 68. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDen, da se podjetju prepove razpolaganje z navedenima parcelama. V obrazložitvi sodbe sodišče pritrjuje toženi stranki, da 68. člen ZDen po uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP ne more več biti podlaga za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Po ZLPP je mogoče izdati začasno odredbo, če so izpolnjeni pogoji iz 11. in 12. člena tega zakona, kar med drugim pomeni, da mora biti predlog za izdajo začasne odredbe vložen do 7.6.1993. V obravnavanem primeru so tožniki vložili predlog dne 25.4.1997, torej po preteku z zakonom določenega roka, ki ga ni mogoče podaljšati. Tako 68. člen ZDen kot 9. člen ZLPP sicer dovoljujeta izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka, ki ga denacionalizacijski upravičenec uveljavlja v postopku denacionalizacije, toda ZLPP kot kasnejši zakon, ki je začel veljati 5.12.1992, v poglavju Zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9. do 16. člen) posebej ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožniki navajajo, da upravno sodišče ni presodilo njihovih ugovorov, da bi moralo podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz sredstev podjetja vsa kmetijska zemljišča in gozdove glede na določbe 4., 5. in 9. člena ZLPP, saj je bilo nazaj zahtevano zemljišče ob uveljavitvi tega zakona kmetijsko zemljišče, kar dokazujejo s priloženim potrdilom Zavoda za urbanistično načrtovanje Oddelka za okolje in prostor Občine K. z dne 13.2.1997. Ker je ZLPP predpisal, da kmetijska zemljišča postanejo last Republike Slovenije, zanje ne veljajo določbe o zavarovanju pravic po 9. do 16. členu ZLPP. Za lastninjenje kmetijskih zemljišč veljajo le določbe ZDen. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in podjetje kot prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča po uveljaviti Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 32-1132/94 - odločba US) določba 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US, 31/93, 24-1157/95 - odločba US, 20-1142/97 - odločba US in 23-1361/97- odločba US) ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niti niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe proti S., d.d., K. po preteku roka iz 11. člena ZLPP, torej proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last Republike Slovenije in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, na kar v pritožbi opozarjajo tožniki, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost odločbe tožene stranke, ki temelji na neizpodbijani okoliščini, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen šele 25.4.1997. Pritožbeni ugovori iz navedenih razlogov ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.