Jedro

Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je postala nova odločba pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini, niti za akcesorno denarno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 12. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 razveljavi in tožba v tem delu zavrže. V izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati zakonske zamudne obresti, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 12. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila (II. točka izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da tožnik za odpravo izpodbijanih odločb ni izkazal pravnega interesa. Že Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, s tem ko je „razširilo učinek“ svoje odločitve na vse odločbe izdane na podlagi razveljavljenih določb 143. člena ZUJF, v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe izdane na podlagi omenjenega člena. Kar se tiče same višine pokojnin in izplačila razlik, pa je to uredil Zakon o odpravi posledic razveljavitve teh določb (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/13). Zakonodajalec je izkoristil polje samostojnega odločanja in zaradi enake obravnave vseh upokojencev v ZOPRZUJF opredelil način odprave posledic protiustavnega zakona. Namen omenjenega zakona je bila zagotovitev enake obravnave vseh prejemnikov pokojnin, ki so bile „usklajene“ po razveljavljenih določbah ZUJF, saj bi bili v nasprotnem primeru v neenakem položaju upravičenci, ki so zoper odločbe uveljavljali pravna sredstva in sodne postopke proti tistim, katerih odločbe so postale pravnomočne. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano sodbo odstopilo od ustaljene sodne prakse in vzpostavilo neenako obravnavanje uživalcev pokojnin, ki jim je bila pokojnina znižana po določbah ZUJF. Z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 je tožena stranka na način, kot ga določa ZOPRZUJF, pravnomočno uredila sporno razmerje, saj je bila pritožba zoper omenjeno odločbo zavrnjena, tožeča stranka pa zoper dokončno odločbo ni uveljavljala sodnega varstva, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke postala pravnomočna. S tem pa tožeča stranka tudi nima več pravnega interesa za odpravo izpodbijanih odločb, saj je bilo sporno razmerje pravnomočno urejeno z odločbo z dne 24. 6. 2013. Sodišče bi moralo tožbo na odpravo izpodbijanih odločb zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči. Tožena stranka se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso pritožbenega sodišča. Glede plačila zakonskih zamudnih obresti se je sodišče sklicevalo na prvi odstavek 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) oziroma na določbo prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Izrek je v obrestnem delu nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Gre tudi za napačno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je namreč tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti na podlagi zamude, v obrazložitvi pa navaja, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, saj naj bi z izdajo izpodbijanih odločb ravnala protipravno. Sodišče bi moralo tudi glede zakonskih zamudnih obresti uporabiti določbe ZOPRZUJF, ki zamudnih obresti ne priznava. Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej omenjenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih, obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ostalimi jamstvi. Takšen način je določen za uživalce pokojnin, ki so uveljavljali sodno varstvo, kot tudi za tiste, ki ga niso. ZOPRZUJF zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojninah ni predvidel, za njihovo priznanje pa tudi ni podlage v drugih predpisih. ZOPRZUJF je lex specialis glede na določbe ZPIZ-1 in OZ, zato bi ga sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo upoštevati in obrestni del zahtevka zavrniti. Tožena stranka tudi ni odškodninsko odgovorna, saj pri izdaji izpodbijanih odločb ni ravnala protipravno. Odločbo je izdala na podlagi določb ZUJF, saj je bila vezana na načelo zakonitosti. Tožena stranka ni pristojna, da bi odločala oziroma presojala, ali so zakonska določila ustavno sporna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbo zoper izpodbijani odločbi zavrže, tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo tudi pravilno uporabo materialnega prava in ali je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je bilo v predmetni zadevi odločeno o zadevi, o kateri je bilo že pred tem v predsodnem postopku pravnomočno odločeno, kar pomeni, da tudi ni več izkazan pravni interes. Glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 12. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da invalidska pokojnina, ki jo je prejemala tožeča stranka od 1. 6. 2012 dalje znaša 746,50 EUR na mesec.

Pritožbeno sodišče je doslej že v več zadevah(1) zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem, ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo, saj si ne morejo izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je postala odločba z dne 24. 6. 2013 pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini, niti za akcesorno denarno terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Izpodbijana posamična upravna akta sta s tem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF izdala nove odločbe, s katerimi je sanirala negativno uskladitev oziroma zmanjšanje pokojnine, pravno neučinkujoča. S pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2013 je bilo namreč odločeno tako o višini pokojnine tožeče stranke, kot o izplačilu razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplača v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila o istem sklopu dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek.

Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka na podlagi 351. člena ZPP v zvezi s 274. členom ZPP razveljaviti in tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke z dne 27. 12. 2012 in 27. 8. 2012, zavreči. Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče poudarja, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu ZPIZVZ-A. Kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi je Ustavno sodišče RS v sklepu z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti navedenega zakonskega določila obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi. Tej ureditvi je sledila tudi tožena stranka, ko je izdala novo odločbo o plačilu razlike pokojnine, s tem da se le-ta izplača brez zakonskih zamudnih obresti. V zadevi tudi ne gre za stanje po prvem odstavku 378. člena Obligacijskega zakonika. Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je namreč bistveno, da je nova odločba, s katero je bila tožeči stranki priznana razlika pokojnine v dveh obrokih za nazaj in sicer v nominalnem znesku, postala pravnomočna. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev ureja matičen predpis, tj. ZPIZ-1 v 277. členu oziroma sedaj veljaven Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 197. členu. Omenjeni členi se nanašajo na izvršitev nove odločbe, torej pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013, vendar izvršitev omenjene odločbe ni predmet tega postopka, prav tako toženi stranki tudi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in s tem tudi ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti po prvem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Da v tovrstnih zadevah ni pravne podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti izhaja tudi iz že citiranih sodnih odločb pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti.

(1) npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 534/2014, Psp 561/2014, Psp 16/2015.