Jedro

Prištevnost je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Mogoče je dokazovati nasprotno, to je neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost, pri hujših kaznivih dejanjih pa tudi nebistveno zmanjšano prištevnost, saj je to okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero kazni. Vse navedeno pa se dokazuje le, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je dne 9. 4. 2014 Okrožno sodišče v Ljubljani S. K. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije, in sicer v točki 1) izreka kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter v točkah 2) in 3) po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju: KZ-1). V točki 4) izreka sodbe je sodišče S. K. spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko 1) izreka je sodišče obsojenemu določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2) deset mesecev zapora, pod točko 3) en mesec zapora ter pod točko 4) kazen eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1). Oškodovanima G. K. in M. Z. je prisodilo uveljavljana premoženjskopravna zahtevka, oškodovanca B. Š. pa z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 2. 2015 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo, obsojenemu pa v plačilo naložilo 600,00 EUR sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti pravočasno vložila obsojenčeva zagovornika odvetnik A. P. dne 16. 6. 2015 in odvetnik M. B. dne 22. 6. 2015, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki sta jih s skoraj identičnimi navedbami uveljavljala že pred sodiščem druge stopnje. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, da zahtevama ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem dne 17. 7. 2015 ocenjuje, da kršitve, ki jih zagovornika zatrjujeta v zahtevah, niso podane, zahtevi pa sta v pretežnem delu vloženi iz nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga zavrnitev zahtev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni tako obsojenec kot njegova zagovornika, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložnika zahtev za varstvo zakonitosti vztrajata pri stališču, ki sta ga neuspešno uveljavljala že v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje in trdita, da je bilo z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke nezakonito poseženo v obsojenčevo pravico do obrambe.

6. Na podlagi podatkov kazenskega vpisa, ki spremljajo zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik B. na narokih za glavno obravnavo dne 5. 4. 2013 in 27. 1. 2014 sodišču prve stopnje predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi naj ugotovil, v kakšnem psihičnem stanju je bil obsojenec v času podpisa posojilne pogodbe z oškodovanim M. Z. (kaznivo dejanje opisano v točki 4) izreka sodbe sodišča prve stopnje), saj je obramba ocenila, da je bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Vrhovno sodišče na tem mestu ugotavlja, da podatki spisa ne potrjujejo navedb zagovornika B., da je bil dokazni predlog postavljen tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki 2) izreka sodbe sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izvedbo dokaza v sodbi zavrnilo z obrazložitvijo, da ne dvomi v prištevnost obsojenega S. K., saj ni razpolagalo s podatkom, da bi se v kritičnem času zdravil zaradi kakršnihkoli (psihičnih) težav, niti da bi bila njegova zmožnost razumske presoje v tem obdobju kakorkoli zmanjšana. Dodalo je, da sta o obsojenčevem psihičnem stanju v obravnavanem obdobju pred sodiščem prve stopnje izpovedala njegova žena in sin. Zaslišana priča L. K., obsojenčev sin, je izpovedal, da je bil v letih, ko si je obtoženec izposojal denar, grozno razdražen, ni se mogel umiriti in da je bil agresiven do svojih bližnjih. Tudi obsojenčeva žena R. K. je izpovedala, da je postal bolj agresiven, da se ji ni zaupal, da je bil spomladi 2009, ko je ona izvedela za njegove dolgove, doma pekel, da se z njim o tem ni dalo nič pogovarjati, norel je, videla je, da so vsi ljudje nanj pritiskali. V tem času je redno hodil vsak dan v službo, normalno se je vozil z vozilom. Zato je sodišče na strani 7 obrazložitve sodbe zaključilo, da gre v vedenju obsojenca za običajna, na stresno situacijo, povezano s prezadolženostjo, vezana razpoloženja, ki pa na obsojenčevo opravilno sposobnost in torej sposobnost veljavno sklepati pogodbe niso vplivala do te mere in na način, da bi pri sodišču vzbudila dvom o njegovi prištevnosti. Dodalo je še, da tudi noben od zaslišanih notarjev, ki so overili obsojenčeve podpise na posojilnih pogodbah ni opazil, da bi bilo z njim karkoli narobe.

8. Pritožbeno sodišče je v sodbi z dne 17. 2. 2015 stališče zagovornikov, da je bilo s tem poseženo v obsojenčevo pravico do obrambe, ocenilo kot neutemeljeno. V točki 6 obrazložitve sodbe je sicer ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi s vprašanjem obsojenčeve procesne sposobnosti (druga alineja prvega odstavka 265. člena ZKP) angažiralo izvedenko psihiatrične stroke, ki je ugotovila, da je bil obsojeni K. v času njenega pregleda (decembra 2012) anksiozno depresiven, ugotovila pa tudi, da se je ta motnja razvila kot odziv na kroničen stres. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da časovni okvir izvršitve kaznivih dejanj sega v obdobje med letoma 2007 in marcem 2009 in pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da obramba za to obdobje ni izkazala takšne dejanske podlage, ki bi sodišču vzbujala sum, da bi bila sposobnost razumevanja in obvladovanja obsojenca v času, ko si je sposojal denar, okrnjena. Prav tako suma, da obsojeni v časi storitve kaznivega dejanja, opisanega v točki 4) izreka sodbe sodišča prve stopnje, ni bil prišteven ali da je bil zmanjšano prišteven, niso utemeljili v postopku pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi z zaslišanjem obsojenčeve žene, sina in notarjev. Pritožbeno sodišče v točki 11 obrazložitve sodbe dodaja še, da sum v obsojenčevo prištevnost ovrže tudi vsebina obsojenčevih telefonskih pogovorov z oškodovanim M. Z. 9. S tem se strinja tudi Vrhovno sodišče, ki je sicer v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je prištevnost naravna presumpcija oziroma domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje(1). Mogoče je dokazovati nasprotno, to je neprištevnost, oziroma bistveno zmanjšano prištevnost, pri hujših kaznivih dejanjih pa tudi nebistveno zmanjšano prištevnost, saj je to okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero kazni. Vse navedeno pa se dokazuje le, če nastane sum(2) , da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 265. člena ZKP). Pri tem se ne zahteva, da bi morala biti podana neka višja stopnja suma glede obdolženčeve neprištevnosti kot je npr. utemeljen sum, niti da bi moral sum kazati, da je bila prištevnost bistveno zmanjšana. Navedeno pa seveda še ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno vselej odrediti psihiatrični pregled obdolženca, čim bi bil podan najmanjši sum, da je bila njegova prištevnost zmanjšana, pa čeprav samo nebistveno, oziroma, da bi moralo s tem v zvezi slediti vsakemu dokaznemu predlogu strank. Na splošno je dokazno breme sicer na državnem tožilcu, vendar pa je v primeru dvomov v prištevnost (podobno kot pri silobranu) tudi dolžnost obdolženca oziroma obrambe vzbuditi sum v to domnevo. Seveda pa mora tudi sodišče glede na instrukcijsko maksimo (17. člen ZKP) samo ugotoviti, ali je takšna stopnja suma podana in če je, odrediti izvedenca. Dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru je, koliko dejstev oziroma dokazov mora obdolženec ponuditi, da vzbudi dvom v presumpcijo prištevnosti. Sodišče pa je tisto, ki bo presodilo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno oziroma ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera, ali je tak sum podan ali ne. Če bo presodilo, da je sum podan, bo seveda dolžno postaviti izvedenca, v nasprotnem pa bo dokazni predlog zavrnilo, saj gre za dokazni predlog, katerega namen je v največ primerih zavlačevanje kazenskega postopka.

10. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma (suma) v prištevnost storilca, zaradi česar je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatra. Po oceni Vrhovnega sodišča je svojo odločitev tudi razumno obrazložilo. Ne gola ocena obrambe, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja na škodo M. Z. bistveno zmanjšano prišteven, ne vsebina izpovedi obsojenčevega sina, žene in notarjev pa tudi ne kakršnekoli morebitne drugačne okoliščine torej niso utemeljile suma, da je bila pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja prištevnost zmanjšana oziroma izključena. Ker sodišče ni podvomilo v prištevnost, tudi ni bilo potrebe, da bi postavilo izvedenca psihiatra. Zato po stališču senata Vrhovnega sodišča ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 265. člena ZKP in tretjo alinejo 29. člena in 22. člena Ustave Republike Slovenije(3).

11. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določba kazenskega postopka iz prvega ostavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in številnih kasnejših, opirajoč se na določilo prvega odstavka 424. člena ZKP, pojasnilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Tega v obravnavanem primeru ni mogoče trditi glede stališč zagovornika P. v zvezi z zakonitostjo posnetkov štirih telefonskih pogovorov med obsojenim in oškodovancem M. Z. v obdobju med letoma 2009 in 2011, ki jih je sodišču predložil oškodovanec.

12. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih sodbe na straneh 5 in 6 zavzelo stališče, da je bilo s snemanjem telefonskih pogovorov in poslušanjem posnetkov na glavni obravnavi vsekakor poseženo v pravico obsojenca do komunikacijske zasebnosti, vendar pa je bila takšna omejitev obsojenčeve pravice, glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera, skladno z načelom sorazmernosti, ustavno dopustna (prim. 15. člen Ustave). Dvoma v pravilnost takšnega zaključka izpodbijane pravnomočne sodbe zagovornik P. pač ne more vzbuditi z golo trditvijo v zahtevi, da bi moral biti dokaz na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP izločen, saj se je oškodovanec na snemanje dobro pripravil, obdolženi pa zanj sploh ni vedel. Z navedbami, da oškodovanec v poslušanih telefonskih pogovorih niti enkrat ne omeni višine dolgovanega zneska, obsojeni pa niti enkrat ne potrdi, da je oškodovancu dolžan 100.000,00 EUR in podobno, pa zagovornik niti ne utemelji zatrjevane procesne kršitve, ampak drugače kot sodišči v izpodbijani sodbi ocenjuje pridobljen dokaz in presojo njegove verodostojnosti. Uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). To je mogoče ugotoviti tudi glede pritožbenim identičnih navedb zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika B., ko ta navaja, da se je oškodovanec očitno pripravil na to, da bo pogovor posnel, se delal obupanega in ciljano delal vtis, da mu obsojenec res dolguje denar in zaključi, da zato predvajani pogovor nikakor ne more služiti kot dokaz za to, da obsojenec M. Z. karkoli dolguje.

13. Kljub temu, da zagovornika v nadaljevanju zahtev za varstvo zakonitosti zatrjujeta kršitev kazenskega materialnega zakona, kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma pritožbenemu sodišču očitata, da se ni obrazloženo opredelilo do v pritožbah zatrjevanih kršitev in s tem po vsebini uveljavljata kršitev po prvem odstavku 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, pa tudi težišče ostalih navedb v zahtevah predstavlja njuno nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zagovornika v obširnih navedbah v zahtevah navajata, da ni mogoče slediti dokaznemu zaključku sodišča, da je imel obsojeni že ob sklenitvi posojilnih pogodb namen ogoljufati oškodovance, saj je bil ob sklenitvi pogodb prepričan, da bo izposojeno lahko vrnil; da obsojeni ni goljufiv, ampak le naiven in lahkomiseln, kar izkazuje že dejstvo, da je dolg do oškodovanih K. in Š. izrecno priznal, svoje podpise na posojilnih pogodbah overjal pri notarjih; da je dokazni postopek pokazal, da si je prizadeval vrniti denar; da so se oškodovani K., Š. in Z. med seboj poznali in vedeli, da je obsojeni denar dolžan še drugim in bili seznanjeni z njegovim slabim finančnim položajem; da bi oškodovanci solventnost obsojenčeve družbe pred sklenitvijo posojilnih pogodb brez težav preverili na spletnem portalu AJPES; da bi se glede na osebno poznanstvo oškodovanec Š. lahko upravičeno zanesel na to, da bo obsojenec uredil izbris zastavne pravice na prodanem avtomobilu; da si obsojeni od M. Z. ni sposodil niti centa in podobno. Po vsebini te navedbe vložnikov v zahtevah predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Kot že ugotovljeno pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

14. Glede na to, da Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahtevi pa sta v pretežnem delu vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčeva zagovornika z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Prim. na primer sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 228/2010 z dne 10. 3. 2011 in 136/2004 z dne 24. 11. 2005. (2) Sum je ena od najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki se mora vzbuditi pri sodišču (odločba Ustavnega sodišča 13/94 z dne 8. 6. 1995).

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in druge.