Jedro

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da gre za dejansko vprašanje o tem, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Običajno je, da se s temi razlogi seznani takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. V primeru, da je med strankama sporno, kdaj se je delodajalec seznanil z odpovednim razlogom, mora sodišče v pravdnem postopku izvesti ustrezne dokaze, pri čemer je dokazno breme o tem vprašanju na delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v prvem odstavku VI. točke izreka tako, da se glasi: "VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 51.517,41 EUR bruto in ji izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 80.955,93 EUR in plačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo: - da se ugotovi, da je prekinitev delovnega razmerja z dne 21. 6. 2016, i.e. z dnem, ko je tožena stranka tožečo stranko odjavila iz vseh obveznih socialnih zavarovanj, nezakonita (I. točka izreka sodbe); - da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 6. 2016, temveč je trajalo do 16. 8. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013 (II. točka izreka sodbe); - da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki z dne 20. 6. 2016, nezakonita in se razveljavi (III. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni prijaviti tožečo stranko v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ od dne 22. 6. 2016 do 16. 8. 2018 (IV. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 22. 6. 2016 dalje do 16. 8. 2018 obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 7.359,63 € mesečno in tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za nadomestilo prejšnjega meseca dalje do plačila, za plačilo davkov in prispevkov pa zahtevek zavrnilo (V. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 132.473,34 € bruto in tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo pripadajočih davkov in prispevkov pa zavrnilo (VI. točka izreka sodbe); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 171,36 €, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 338. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje primarno pritožbi ugodi in zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Toženka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni upoštevalo oziroma ne v zadostni meri stališč pritožbenega sodišča, da mora biti tudi v zamudni sodbi jasno in nedvoumno ugotovljeno, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo za podlago svoje odločitve ter na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev.

V zvezi z zatrjevano nepravočasnostjo podaje izredne odpovedi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, ki naj bi izhajalo iz tožbe, da je toženka za očitane kršitve vedela že v januarju 2016 (najpozneje, ko je bila opravljena revizija), zato je 20. 6. 2016 podana izredna odpoved prepozna. Takšno stališče pa je materialnopravno zmotno, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v drugem odstavku 109. člena določa, da mora biti izredna odpoved podana v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. To določbo je toženka v celoti spoštovala. Poudarja, da rok za podajo odpovedi ne začne (več) teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (kot je bilo določeno v prejšnjem drugem odstavku 110. člena ZDR), temveč od ugotovitve razloga. To pa je trenutek, ko delodajalec ugotovi, da je konkretno ravnanje delavca taka kršitev, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved (ne pa, ko delodajalec izve za neko ravnanje delavca, ki lahko je ali pa tudi ne razlog za izredno odpoved). Subjektivni rok začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. V konkretnem primeru je irelevantno, kdaj je toženka vedela oziroma izvedela za kršitve tožnika. Ključno je, kdaj je ugotovila oziroma presodila, da te kršitve predstavljajo utemeljen razlog za odpoved pogodbe, to pa je bilo lahko najhitreje 30. 5. 2016, ko je tožnik podal svoje pisne odgovore, v katerih je priznal, da je do spornih prodaj dejansko prišlo in da je pri njih tudi sam sodeloval kot kupec. Nadzorni svet pa vse do seje 2. 6 .2016 tudi sam ni vedel za kršitve, kar je tožnik potrdil v tožbi, da člana A.A. in B.B. s kršitvami nista bila seznanjena. Glede na navedeno je zaključek sodišča, da je izpodbijana odpoved prepozna in zato nezakonita, neutemeljen in pravno zmoten.

Materialnopravno zmotna, pavšalna in neobrazložena je odločitev, da je izredna odpoved tudi vsebinsko nezakonita, ker naj bi iz tožbe izhajalo, da so očitane kršitve navidezne in ne obstajajo, saj je tožnik deloval v skladu z danimi pooblastili, smotrno in gospodarno. Z vidika relevantnega dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložene izredne odpovedi in ki ga tožnik v tožbi ne zanika, je ključno, da je toženka od C. d. o. o. novembra 2015 po 70 % znižani ceni (za 2.643,15 EUR) za razstavni eksponat kupila 12 kosov opreme (hladilne vitrine, pečice, kuhalne plošče), ta osnovna sredstva pa je nato toženka oziroma tožnik kot njen takratni direktor dne 31. 12. 2015 po nabavnih cenah prodal družbi D. d. o. o. ter sebi in še štirim najožjim sodelavcem. To ravnanje tožnika predstavlja namenoma oziroma iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja izneverjanja (prvi odstavek 215. člena KZ-1) in zlorabe položaj ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (prvi odstavek 240. člena KZ-1), posledično pa zakonito in utemeljeno podlago za podajo izpodbijane izredne odpovedi. Osnovna sredstva so bila delujoča in praktično nova in bi jih bilo mogoče uporabljati še naprej. Poleg tega prodaja osnovnih sredstev tretjim osebam predstavlja tudi konkurenčno dejavnost v razmerju do E. Tožnik in drugi kupci predmetnih osnovnih sredstev do takšne opreme ne bi mogli priti po tako nizki ceni, na tako netransparenten in nekonkurenčen način. Tožnik sam pojasnjuje, da je bila običajna poslovna praksa, da zaposleni preko portala E "F.". kupujejo rabljeno opremo po simbolični bistveno znižani ceni. Zato bi tudi tožnik kot zakoniti zastopnik toženke moral opremo, če jo je že prodajal, prodati na enak način, kjer bi bila naprodaj širšemu krogu kupcev, ki bi nenazadnje lahko ponudili tudi višjo ceno. Na podlagi v izredni odpovedi opisanega dejanskega stanja, ki ga tožnik ne prereka, je toženka tožnikovo ravnanje ocenila kot skrajno zavržno, nemoralno in nepošteno ter po pretehtanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank prišla do zaključka, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, ker je popolnoma izgubila zaupanje v tožnika. Zato bi sodišče prve stopnje moralo izdati zavrnilno zamudno sodbo.

Zagotovo tudi ne more biti utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine namesto reintegracije v višini kar 132.472,34 EUR bruto. Odločitev sodišča je tudi v tem delu neutemeljena in dejansko in pravno zmotna, saj nima podlage v zakonu, niti ne v tožbenih navedbah in je tudi glede na sodno prakso močno pretirana. Sodišče je nekritično sledilo trditvam tožnika, ne da bi jih preizkusilo in ovrednotilo glede na okoliščine, ki jih kot relevantne za določitev višine denarnega povračila določa 118. člen ZDR-1 in sodna praksa. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tej zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo, in sicer o pritožbi toženke zoper izdano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 408/2018 z dne 15. 6. 2018 pritožbi ugodilo, zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izdana zamudna sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo, kar izhaja iz pravnomočnega sklepa tega sodišča opr. št. I Pd 877/2016 z dne 27. 11. 2017 v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 198/2018 z dne 25. 4. 2018. Ob taki okoliščini prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razlagati; - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Pri zamudni sodbi se zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, zato sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče se ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, temveč presoja le, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom (npr. sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 121/2014).

9. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno kot resnično in s strani toženke priznano upoštevalo v tožbi zatrjevano dejstvo, da je toženka za sporne posle (prodaja osnovnih sredstev po nabavni ceni s 70 % popustom) izvedela že januarja 2016, ko je bil o teh poslih obveščen tudi predsednik nadzornega sveta in ko je bila v januarju 2016 s strani E. d. d. izvedena notranja revizija. Navedeno dokazuje, da je toženka vedela oziroma ugotovila razlog, na podlagi katerega je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, že pred podajo te odpovedi z dne 20. 6. 2016 in je bila odpoved podana po preteku prekluzivnih rokov iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

V drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je določeno, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Da je toženka za sporne posle vedela že v januarju 2016, ne nazadnje pritrjuje tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to dejstvo ni v nasprotju s predloženimi dokazi. Zato je pravilen zaključek, da je toženka s podajo izpodbijane izredne odpovedi zamudila 30-dnevni subjektivni rok, ker je že januarja 2016 ugotovila razloge za izredno odpoved, ki jo je podala šele 20. 6. 2016. 10. Pritožba v zvezi z zatrjevano zamudo roka neutemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Sicer ima prav, kot trdi, da subjektivni rok začne teči šele, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Skladno s tem navaja, da je za te elemente in okoliščine izvedela šele 30. 5. 2016, ko je tožnik podal svoje pisne odgovore v zvezi z očitanimi spornimi posli.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da gre za dejansko vprašanje o tem, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Običajno je, da se s temi razlogi seznani takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. V primeru, da je med strankama sporno, kdaj se je delodajalec seznanil z odpovednim razlogom, mora sodišče v pravdnem postopku izvesti ustrezne dokaze, pri čemer je dokazno breme o tem vprašanju na delodajalcu.

Ker v postopku izdaje zamudne sodbe sodišče dokazov ne izvaja, so vse pritožbene navedbe, da je toženka za odpovedne razloge izvedela oziroma ugotovila šele 30. 5. 2016, neutemeljene in nedopustne. Ker toženka na tožbo ni odgovorila pravočasno, je bilo sodišče prve stopnje vezano le na zatrjevano dejstvo.

11. Ker je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že zaradi zamude roka za njeno podajo, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z njeno vsebinsko nezakonitostjo oziroma s tem, da so tudi posamezni konkretni očitki neutemeljeni. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s tem, saj so te navedbe nerelevantne za odločitev o vprašanju (ne)nezakonitosti izredne odpovedi z dne 20. 6. 2016, posledično pa tudi za vprašanja o nezakonitosti odjave iz socialnih zavarovanj in prenehanju delovnega razmerja z dnem 21. 1. 2016. 12. Na podlagi ugotovitve, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predlog tožnika za odločitev po 118. členu ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem izdaje zamudne sodbe (16. 8. 2018) ter mu do tega dne priznalo delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

13. Pritožba pa je utemeljena v zvezi s prisojenim zneskom denarnega povračila v višini 132.473,34 EUR bruto. Sicer ni res, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v tem delu odločitve navedene razloge, ki so jasni in se sodbo da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarnega povračila upoštevalo s strani tožnika navedena dejstva, in sicer da je bil pri toženki zaposlen že dolga leta, nazadnje kot direktor družbe. Imel je konkurenčno klavzulo, zaradi katere je nova zaposlitev še toliko manj mogoča, čeprav jo išče, vendar brezuspešno. Tako nima urejenih zavarovanj, je eksistenčno ogrožen in odplačuje večji kredit. Preživlja dva šoloobvezna otroka, žena pa je lastnica gospodarske družbe. Na podlagi teh dejstev je ugodilo zahtevku za denarno povračilo v maksimalni višini 18 plač.

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo po 118. ZDR-1 določilo v višini osemnajstih plač. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Upoštevaje te kriterije je dosojeno denarno povračilo previsoko. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kriterij trajanja tožnikove zaposlitve pri toženki, vendar nepravilno ugotovilo, da je bil pri toženki zaposlen že dolga leta. Iz tožbi priloženih listin (A1) je namreč razvidno, da se je pri toženki zaposlil 27. 5. 2008, na podlagi sodne razveze pa je delovno razmerje trajalo do 16. 8. 2018, torej skupaj dobrih 10 let, kar pa ni ravno zelo dolgo obdobje. Glede možnosti za pridobitev nove zaposlitve je obstoj konkurenčne klavzule res ovira, vendar pa bi tožniku pripadalo nadomestilo v višini 50 % povprečne plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi toženka konkurenčno klavzulo uveljavljala. Sodišče je preveliko težo dalo s strani tožnika zatrjevanim okoliščinam o eksistenčni ogroženosti, odplačevanju kredita ter preživljanju dveh šoloobveznih otrok. Upoštevalo je tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je do tega prišlo zaradi zamude roka za podajo odpovedi, česar tožniku ni mogoče pripisati. Ni pa upoštevalo, pa bi moralo, da je tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja uveljavljal in uspel z reparacijskim zahtevkom, saj mu je sodišče prve stopnje za obdobje skoraj 26 mesecev prisodilo pravico do bruto nadomestila plače, prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Upoštevaje navedeno je po stališču pritožbenega sodišča primeren znesek denarnega povračila sedem tožnikovih plač (7.359,63 EUR), kar znaša 51.517,41 EUR, v presežku za znesek 80.955,93 EUR pa je zahtevek neutemeljen.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku VI. točke izreka delno spremenilo (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa presodilo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Prav tako tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, s katerim ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in je bil odgovor zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).