Jedro

Procesna legitimacija pomeni pravico do postopka in do meritorne odločitve. Ta pravica ni splošna in ne pripada vsakomur, nasprotno, odvisna je od določenih, točno individualiziranih okoliščin.

Posebnost predpostavke procesne legitimacije je, da je ZPP nikjer izrecno ne ureja in izhaja neposredno iz ustave. Že iz ustave izhaja da ta pravica pripada le tistemu, ki je v postopku procesno legitimiran. Člen 22 v povezavi s 23. členom ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno sodno varstvo njegovih - ne pa pravic tretjih. ZPPOLS in ZZLPPO sta odpravila aktivno legitimacijo družbenega pravobranilca za vlaganje tožb zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala, do katerega je prišlo pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, tožba pa je bila vložena šele po vpisu lastninskega preoblikov-anja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o honorarju, ki sta jo dne 25.2.1993 sklenila toženca - z aneksom z dne 21.12.1993 - in pa zahtevek, da mora drugi toženec plačati prvemu tožencu znesek 85.372.991,00 SIT z obrestmi ter zahtevek, da mora prvi toženec v svojih poslovnih knjigah vzpostaviti terjatev za neutemeljeno odpisana osnovna sredstva v višini 338.452,00 SIT. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka glede na določbo 25.h člena Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS - Uradni list RS, št. 71/94 s spremembami) ni aktivno legitimirana. Zoper takšno sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Ali gre res za vprašanje zmotne uporabe materialnega prava ali za morebitno kršitev določb pravdnega postopka? Sodišči naj bi bili zmotno uporabili materialno pravo, in sicer določbe "zakonov, ki urejajo pristojnost tožeče stranke vlagati tožbe v postopkih v zvezi z ugotavljanjem oškodovanja družbenega kapitala". Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta morali sodišče prve in sodišče druge stopnje v tem primeru najprej rešiti vprašanje, ali je Družbeni pravobranilec Republike Slovenije lahko pravdna stranka v tem postopku, torej procesnopravno vprašanje iz 76. člena ZPP, ne pa takoj že vprašanja, ali je njegov zahtevek utemeljen. Tako stališče glede Javnega pravobranilca izhaja npr. iz odločb Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 92/94 in III Ips 10/93 - tam navedena utemeljitev za takšno stališče glede Javnega pravobranilca pa mutatis mutandis velja tudi glede sposobnosti Družbenega pravobranilca. Družbeni pravobranilec kot institucija, ki sicer nima pravne subjektivitete, je torej lahko stranka v pravdnem postopku le, če mu to lastnost in upravičenje za posamezen primer oziroma vrsto primerov podeljuje zakon (glej tudi sodbo tega sodišča opr. št. III Ips 34/2002). K tam povedanemu revizijsko sodišče še dodatno pojasnjuje, da gre poleg vprašanja, ali tožnica ima sposobnost biti stranka, v tem primeru tudi za vprašanje njene procesne legitimacije. Ta je temeljna procesna predpostavka (pogoj za dopustnost meritorne odločitve) v vsakem pravdnem postopku. Namen te predpostavke je opredeliti prave stranke v postopku oziroma določiti, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik in kdo kot toženec. To je pravica do postopka in do meritorne odločitve. Ta pravica ni splošna in ne pripada vsakomur, nasprotno, odvisna je od določenih, točno individualiziranih okoliščin - predpostavk tožbe oziroma predpostavk pravice do tožbe. Posebnost predpostavke procesne legitimacije je, da je Zakon o pravdnem postopku nikjer izrecno ne ureja in izhaja neposredno iz Ustave. Člen 22 v povezavi s 23. členom Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno sodno ... varstvo njegovih pravic. Že iz Ustave torej izhaja, da ta pravica pripada le tistemu, ki je v postopku procesno legitimiran ("njegovih"), ki ima pravni interes ("varstvo") in da se nanaša na pravico, ki jo pravni red pozna tj. abstraktno omogoča ("pravic"). Če ti pogoji procesne narave niso izpolnjeni, ni pravice do tožbe, tožba je nedopustna in sodišče v sporu ne bo meritorno odločilo. Odločitev o tem, ali pravica do tožbe obstaja ali ne, je odvisna izključno od procesnih razlogov in nima zveze z njeno materialnopravno utemeljenostjo. Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja pa zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije: tožnikova trditev, da je sam nosilec upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico. Ko je na ta način to procesno vprašanje rešeno (in s tem ugotovljeno, da je meritorna odločitev dopustna), pa je vsebina te meritorne odločitve - zavrnitev ali ugoditev zahtevku - odvisna izključno od materialnega prava. (Povzeto po Aleš Galič, Pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku - doktorska dizertacija, Ljubljana, 1998, neobjavljena - str. 79, str. 112 - 115). Okoliščina, da je kot ustavna pravica priznana le pravica do sodnega varstva svojih pravic, pa ne preprečuje procesnemu zakonu, da za določene primere dopusti tudi tožbe, s katerimi tožnik zahteva varstvo tujih pravic (zlasti, kadar bo to v interesu skupnosti oziroma v javno korist). Ravno takšen primer razširitve - oziroma, dokler podjetja niso bila olastninjena - določitve procesne legitimacije so predstavljale določbe o upravičenjih Družbenega pravobranilca (samoupravljanja) v postopkih odprave oškodovanja družbene lastnine. V tem postopku pa je moralo sodišče najprej reševati ravno vprašanje, ali je Družbeni pravobranilec v času vložitve tožbe (še) imel takšno tožbeno pravico, torej vprašanje, ali je njegova tožba dopustna, ne pa že kar, ali je zahtevek glede odprave zatrjevanega oškodovanja družbene lastnine utemeljen. Ne glede na to, da pri vprašanju legitimacije tožeče stranke v tem primeru izhodiščno ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, pač pa za vprašanje pravilne uporabe pravil pravdnega postopka, pa sta s tem, da sta meritorno presojali utemeljenost zahtevka, obe sodišči implicitno tožeči stranki priznali tako sposobnost biti stranka kot tudi procesno legitimacijo. Z zavrnitvijo zahtevka pa sta ji odrekli stvarno legitimacijo - takšno svojo odločitev pa utemeljili ravno z določbami ZLPP, ZPPOLS in ZZLPPO. (Procesne) odločitve o priznanju sposobnosti biti stranka in o procesni legitimaciji revident ni izpodbijal (saj mu je tudi v korist), zato revizijsko sodišče tudi ni moglo presojati, ali so bile glede teh procesnih predpostavk določbe pravdnega postopka pravilno uporabljene (371. člen ZPP). Odklonitev stvarne legitimacije iz razlogov, ki pravno gledano sicer pomenijo uporabo pravil postopka, pa ima glede na revizijske razloge za položaj revidenta res značaj pravilne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče lahko presojalo, ali sta sodišči s svojimi razlagami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP - Uradni list RS, št. 55/92 s spremembami), ZPPOLS in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe (ZZLPPO - Uradni list RS, št. 30/98 s spremembami) pravilno uporabili materialno pravo. Sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnica ni bila legitimirana za vložitev tožbe. Revident navaja, da je napačna razlaga, da sta ZPPOLS in ZZLPPO odpravila aktivno legitimacijo Družbenega pravobranilca za vlaganje tožb zaradi odprave oškodovanja družbenega kapitala, do katerega je prišlo pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register, tožba pa je bila vložena šele po vpisu lastninskega preoblikovanja. Pri tem se sklicuje na določbe 25.m člena ZPPOLS, po katerem naj bi tožeča stranka imela pravico in dolžnost začeti in nadaljevati s postopki iz drugega odstavka 50. člena ZLPP ne glede na nastop posledic lastninskega preoblikovanja. Takšno pooblastilo naj bi Družbenemu pravobranilcu RS dajal tudi 63. člen ZZLPPO. Določba 25.h člena ZPPOLS naj bi veljala le za primere, ko je bilo oškodovanje ugotovljeno z rednimi inšpekcijskimi pregledi (25.e člen ZPPOLS), za kakršen primer pa naj bi tu, ko je bilo oškodovanje ugotovljeno z revizijskim pregledom, ne šlo. Za pravobranilčevo pravdno upravičenje naj ne bi bilo pomembno, kdaj je bila tožba vložena, ampak na katero revidirano obdobje - v tem primeru na obdobje pred vpisom lastninskega preoblikovanja - se njegov zahtevek nanaša. Pomen določb 25.e, 25.h in 25. i člena ZPPOLS naj ne bi bil v tem, da odpravljajo pooblastilo pravobranilca, marveč v tem, da že prej obstoječo pravico delničarjev oziroma družbenikov - za primere, ko je bilo oškodovanje ugotovljeno z rednimi inšpekcijskimi pregledi omogoči tudi za oškodovanja, ugotovljena na podlagi revizij, ki jih je omogočil 1.a člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 58/1995 - ZAPPNI-A). Revident tudi sicer ne vidi nobenih razlogov, zakaj naj bi zakonodajalec odpravil aktivno legitimacijo Družbenega pravobranilca in jo nadomestil zgolj s pravico delničarjev oziroma družbenikov. Sodišči prve in druge stopnje sta dali obširno in prepričljivo razlago vsebine določb 25.h člena ZPPOLS v povezavi z določbo 65. člena ZZLPPO. Revizijsko sodišče s temi stališči soglaša in jih tu ne ponavlja. Pripominja le, da se je tudi Vrhovno sodišče v več svojih odločbah (npr. III Ips 98/2001 in III Ips 49/2002) že ukvarjalo z vprašanjem legitimacije Družbenega pravobranilca za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbene lastnine, ki ga je ugotovila Agencija Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij v skladu z določbo 1.a člena novele ZAPPNI, in prišlo do enakih pravnih zaključkov, katerih bistvo je v ugotovitvi, da je določba 25.h člena ZPPOLS pravobranilcu odvzela legitimacijo za vložitev tožbe za povrnitev škode zaradi oškodovanja družbene lastnine po vpisu lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register. Revizijsko sodišče zato tu le ponovno in podrobneje zavrača nosilni revizijski razlog, da naj bi namreč pravobranilec ne glede na nastop posledic lastninskega preoblikovanja imel pravico in dolžnost začeti in nadaljevati s postopki iz drugega odstavka 50. člena ZLPP na podlagi določbe 25.m člena ZPPOLS. Prehodna določba drugega odstavka 65. člena ZZLPPO je res ohranila v veljavi tudi določbo 25.m člena ZPPOLS, ki ohranja pravobranilčevo pooblastilo iz 50. člena ZLPP. Vendar pa se določba 25.m člena ZPPOLS uporablja le glede podjetij iz 2. odstavka 3. člena ZZLPPO in za postopke, ki jih vodi Družbeni pravobranilec. Ob vložitvi tožbe dne 19.3.1999 prva toženka ni bila več podjetje iz drugega odstavka 3. člena ZZLPPO, saj je bila že olastninjena. Pravobranilec pa tedaj tudi še ni vodil (glej uporabo sedanjika v prehodni določbi 65. člena: "ki jih vodi") postopka na podlagi pooblastil iz drugega odstavka 50. člena ZLPP. Takšna razlaga določbe drugega odstavka 65. člena ZZLPPO pa hkrati odgovarja tudi na revidentovo sklicevanje na določbo 63. člena ZZLPPO. Revizijsko sodišče tu ponavlja stališče, ki ga je sprejelo že v zadevi III Ips 98/2001, da namreč to splošno prehodno določbo derogira posebna določba 65. člena. Takega sklepa ne more omajati niti stališče tega sodišča v zadevi III Ips 35/2002, v kateri je zelo široko razlagalo splošno zakonsko pooblastilo Družbenega pravobranilca pri varovanju družbene lastnine. V navedeni zadevi je šlo za primer oškodovanja v zavarovalnici, ki je v času, ko je pravobranilec vložil tožbo, nesporno še imela družbena sredstva, sodišče je ugotovilo, da z nobeno specialno določbo varstvo te lastnine ni ustrezno zagotovljeno in je z uporabo 3. člena Zakona o sodiščih po analogiji priznalo pravobranilcu splošno pravdno upravičenje v postopkih varstva družbene lastnine za čas, dokler ta ne dobi konkretnega lastnika. Revident se tako neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je po določbah Zakona o Družbenem pravobranilcu ta varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem drugostopenjskega sodišča (zadnji odstavek na 2. strani izpodbijane sodbe), da ta določba za sporni primer ne pride v poštev, ker v kapitalu prve toženke ni več družbenega premoženja. Glede revidentovega očitka, češ da ne vidi nobenih razlogov, zakaj naj bi zakonodajalec odpravil aktivno legitimacijo Družbenega pravobranilca in jo nadomestil zgolj s pravico delničarjev oziroma družbenikov, se revizijsko sodišče sklicuje na svojo utemeljitev instituta procesne legitimacije. Izjemna ureditev, ko je imel pravobranilec z zakonom posebej priznano tožbeno pravico za varstvo pravic tretjih (javne koristi), je temeljila na tem, da družbena lastnina ni imela titularja. Potem, ko je ta olastninjena, je razlog za takšno izjemno upravičenje odpadel in pravno konsistentna je ureditev, ko ima tožbeno pravico družba, ker gre za varstvo njenih pravic; v njenem imenu pa tožbeno pravico - glede na specifičen položaj, ki ga predstavljajo oškodovanja po 48. in 48.a členu ZLPP - lahko uveljavlja vsak delničar oziroma družbenik. Glede na navedeno kršitve materialnega prava, ki jih zatrjuje revident, niso podane, revizijsko sodišče samo pa takšnih kršitev tudi ni našlo, zato je skladno z določbo 378. člena revizijo zavrnilo.